»Smo edina država na svetu, ki je poročala o primerih smrti zaradi predoziranja s konopljo«

Mikrobiologinja in doktorica biomedicine Tanja Bagar je strokovnjakinja za medicinsko rabo konoplje in kanabinoidov. Ukvarja se s številnimi raziskovalnimi projekti (tudi onkraj raziskovanja kanabinoidov) in pedagoškim delom na univerzi Alma Mater Europaea, kjer predava mikrobiologijo, biokemijo in rabo konoplje in kanabinoidov v medicini, deluje pa tudi kot direktorica in soustanoviteljica mednarodnega inštituta za kanabinoide Icanna. Ta si med drugim prizadeva za omogočanje dostopa do preverjenih, utemeljenih in znanstvenih informacij o konoplji, njenih učinkovinah in zdravilnih potencialih. Znanstvenica, ki je podpisala tudi obsežno poljudnoznanstveno študijo Konoplja v medicini, se lahko sicer pobaha z izjemnimi akademskimi dosežki in kopico referenčnih priznanj. Ker se ukvarja z raziskovanjem zdravilnih potencialov snovi, ki je pri nas izredno stigmatizirana, njeno povsem strokovno delo, usmerjeno v dobrobit pacientov, vztrajno napadajo zagovorniki prohibicije. Napadalnost teh se je v času referenduma o legalizaciji konoplje tako okrepila, da se znanstvenica vedno bolj boji, da ta boj izgublja.

O medicinski rabi konoplje pogosto izobražujete zdravnike, a te učne programe izvajate predvsem v tujini, največ v Avstriji. Zakaj slovenski zdravniki v primerjavi s tujimi načeloma nimajo posluha za rabo konoplje v medicini? 

To se tudi sama pogosto sprašujem, vendar še nisem našla pravega odgovora. Slovenci smo zares nekaj posebnega, neredko smo bolj papeški od papeža. V Avstriji izobražujem že vrsto let, letos sem predavala tudi zdravnikom v Nemčiji in moram reči, da tam opažam precej večjo odprtost za vse, kar lahko pomaga pacientom, tudi za pristope, ki pri nas veljajo za nekakšne babičine maže. Tam je medicina veliko bolj usmerjena v to, kaj pacienti želijo, kaj potrebujejo, kaj jim morebiti lahko pomaga – sploh, kadar sodobna medicina nima več na voljo učinkovitih postopkov. In dejstvo je, da je takšnih situacij čedalje več, ogromno je denimo kroničnih obolenj, in to ne le pri starejši populaciji. Pacienti in starši bolnih otrok so torej tisti, ki so pri nas prvi začeli spreminjati mnenje o tej rastlini, iskati informacije o njej, se izobraževati, iskati strokovnjake v tujini, da bi lahko pomagali sebi in svojim bližnjim.

Zdravnike, ki pri nas delujejo na tem področju – denimo David Neubauer, ki se je prvi v Sloveniji posvetil zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s kanabidiolom CBD in medicinsko konopljo, Željko Perdija, ki se zanima za vključevanje kanabinoidov v terapijo za izboljšanje zdravja in počutja, ter Matej Červek in Josipina Ana Červek, ki sta na nedavnem kongresu v Rogaški Slatini izjemno dobro predstavila vplive kanabinoidov na simptome in potek malignih bolezni –, so navdihnili uspehi njihovih pacientov in so zato raziskovali naprej. Sicer pa se je prohibicija pri nas res naselila v vse pore družbe in stroke. Večina zdravnikov odkrito pove, da medicinsko fakulteto in specializacijo končajo brez enega poglavja o endokanabinoidnem sistemu. Edina informacija o kanabinoidih, ki jo dobijo v času šolanja, je, da ti povzročajo odvisnost in da raba teh snovi vodi v psihoze in shizofrenijo. Torej je še to, kar jih naučijo, napačno. Pravzaprav gre le za naplavine prohibicionistične propagande.

Smo edina država na svetu, ki je poročala o primerih smrti zaradi predoziranja s konopljo, s čimer smo se v svetu konopljarstva osmešili. S konopljo se je nemogoče smrtno predozirati: odrasel človek bi moral za smrtni odmerek v pol ure zaužiti ali pokaditi za pol olimpijskega bazena konoplje.

Prohibicija še posebej trdovratno vztraja v našem birokratskem sistemu.

Res je, Slovenija je denimo edina država na svetu, ki je kdaj poročala o primerih smrti zaradi predoziranja s konopljo, s čimer smo se v svetu konopljarstva kratko malo osmešili. Nekaj časa sem na kongresih in izobraževanjih po svetu raje molčala o tem, od kod prihajam, saj je bila prva asociacija na Slovenijo prav to, da smo tisti, ki širimo lažne novice o smrti zaradi predoziranja s konopljo. Najprej so se krohotali, potem smo se jim skorajda zasmilili, saj delamo v tako izrazito prohibicionističnem okolju. Vsi namreč dobro vejo, da se je s konopljo nemogoče smrtno predozirati: odrasel človek bi moral za smrtni odmerek v pol ure zaužiti ali pokaditi za pol olimpijskega bazena konoplje.

Se vam zdi, da skuša naša znanstvena in medicinska skupnost vaše delo zaradi stigme, ki kot posledica prohibicije spremlja konopljo, razvrednotiti kot psevdoznanost? In to čeprav se raziskovanja lotevate strokovno, na temelju doktorske izobrazbe iz mikrobiologije in biomedicine? 

S svojo izobrazbo in naivnostjo sem na tem področju nekakšen tujek na obeh straneh. Z aktivisti ne najdemo skupnega jezika, saj ves čas opozarjam tudi na nevarnosti rabe učinkovine THC, denimo pri bolnikih s kardiovaskularnimi obolenji, pri mladoletnih in pri udeležencih v prometu. In tudi v medicini morajo strokovnjaki zares dobro poznati biokemijo in mehanizme posameznih bolezni, da lahko predlagajo ustrezno terapijo. Konoplja nikakor ni primerna za vsakogar ali za vsako zdravstveno stanje.

A roko na srce, če bi znanstvena in medicinska skupnost moje delo razvrednotila kot psevdoznanost, bi bilo to še v redu, pravzaprav bi to skoraj lahko uvrstila med komplimente. Doživela sem že marsikaj hujšega, od ostrih kritik in poseganja v svoje delo – celo v delo, ki sploh ni povezano s konopljo – do groženj, ki so bile bolj ali manj umetelno zavite v celofan. Nujno je gledati širše in se večkrat spomniti, da se meje resnice in zdravja ne končajo na naši državni meji. Ko sem pisala knjigo Konoplja v medicini, sem veliko brala dela o kreativnem pisanju avtorice Elizabeth Gilbert, saj je bil ta del procesa zame zares velik zalogaj, popolnoma tuje področje. Ena od misli njene partnerke Rayye Elias se me je izjemno dotaknila: »Resnica ima noge in vselej stoji. Ko bo vse drugo razneslo ali se razgradilo, bo resnica edina stvar, ki bo obstala.« Verjamem, da bo ta misel sčasoma obveljala tudi za konopljo, čeprav ne vem, kdaj bo ta čas prišel pri nas. Vse te dezinformacije in laži o konoplji iz časa prohibicije, ki se še kar ohranjajo, bodo sčasoma odpadle in ostala bo le resnica. V celotni zgodovini je človek sobival s to rastlino. Na našem planetu je bila še pred človekom in to obdobje prohibicije se bo gotovo čez čas pokazalo kot nekakšna napaka v zgodovini.

O tem že zdaj precej zgovorno priča dosedanji potek spodletele »vojne proti drogam« v Združenih državah Amerike. 

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je konoplja postala simbol mladostniškega uporništva in političnega nestrinjanja, zato je v zvezi z njo veliko držav uvedlo represivne ukrepe. Leta 1971 je predsednik ZDA Nixon uživanje drog s konopljo vred opredelil za javnega sovražnika številka ena v ZDA in sprožil neuspešno, drago in povsem nečloveško vojno. Ta je temeljila na odvzemu prostosti, denarnih kaznih, zapornih kaznih in zasegu zasebne lastnine. Na svetovni ravni so bila vlaganja v preprečevanje prodaje in rabe konoplje čedalje večja, kljub temu sta dostopnost konoplje in število uživalcev nenehno naraščala. Ne le da prohibicija ni prinesla želenega učinka, torej manj drog, uničila je tudi veliko človeških življenj, napolnila zapore, po vsem svetu pa so bile za to porabljene ogromne vsote davkoplačevalskega denarja. Prohibicija tudi ni preprečila smrti zaradi drog: ko danes pogledamo statistiko, je jasno, da je škodovala več ljudem kot pa sama raba konoplje. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je poročala, da je v ZDA kljub največ sankcijam stopnja ilegalnega uživanja drog najvišja. Primerjave med ZDA in Nizozemsko, kjer se prodaja konoplje tradicionalno tolerira in je uživanje legalizirano, kažejo, da je stopnja uživanja konoplje v ZDA več kot dvakrat višja kakor na Nizozemskem. Skratka, vsi ti in tudi različni drugi dokazi jasno kažejo, da stopnja pregona drog ni v nobeni soodvisnosti s stopnjo uživanja konoplje.

Če bi znanstvena in medicinska skupnost moje delo razvrednotila kot psevdoznanost, bi bilo to še v redu, pravzaprav bi to skoraj lahko uvrstila med komplimente. Doživela sem že marsikaj hujšega.

Seznam škodljivih posledic prohibicije je tudi onkraj tega skorajda neskončen. 

Vsak, ki bo vsaj pikico pokukal na to področje, bo videl neskončno množico krivic in nečloveškega ravnanja. Zelo zgovorno je že to, da je država, kjer se je prohibicija začela, priznala, da je bila to ena večjih zmot v njeni zgodovini. Naša zakonodaja med drugim temelji na konvenciji iz leta 1961, ko še sploh nismo imeli raziskav o delovanju, učinkih in toksikologiji, ko še nismo imeli raziskav o kanabinoidnih receptorjih in endokanabinoidnem sistemu. Kako je to lahko dobra podlaga za današnjo zakonodajo? Da niti ne omenjam, koliko škode je prohibicija naredila pacientom in raziskavam in kako težko je danes dobiti dovoljenje za raziskave, povezane s kanabinoidi. Sploh v Sloveniji.

S kakšnimi težavami pa se pri nas zaradi tega spoprijemajo pacienti, ki se za zdravljenje nekaterih bolezni in lajšanje bolečin odločajo za rabo konoplje? 

V tem kontekstu poznam več zgodb, ki so malodane absurdne in izrazito nehumane. Pri nas še vedno preganjajo paciente, ki posegajo po konoplji, in jih dejansko spravljajo za zapahe, iz česar niso izvzeti niti posamezniki, starejši od 80 let. Resničnost je za naše paciente izjemno grenka: vsak, ki ga zanima raba konoplje za zdravje, pozna zgodbe o pregonu pacientov, denimo zgodbe, v katerih specialci k pacientom vdrejo sredi noči, jim premečejo stvari, in če najdejo svečke, smolo in podobne pripravke, kronično bolnega človeka odvlečejo v pripor. Ko že mislim, da sem tovrstnih zgodb slišala že toliko, da sem dobila trdo kožo, se znova in znova zgodi kaj takega, kar me pretrese v dno duše. Z grozo ponovno spoznam, da živimo v svetu oziroma v državi, kjer se take krivice ne le dopuščajo, ampak imamo dejansko zakonodajo, ki tlakuje pot tovrstnim ukrepom.

Zaradi tega tudi pacienti, ki imajo od konoplje izjemne koristi, nad rabo obupajo, saj jih je neprestano strah, da jih bo kdo zasačil, kajne?

Poznam zgodbo upokojenega sodnika, starejšega od 80 let, ki nas je prosil za nasvet glede rabe CBD pri kronični, zares hudi revmatski bolezni, pri kateri so izčrpali farmakološko zdravljenje. Ko smo mu razložili mehanizme in potenciale ter razvozlali, kako CBD uporabljati sočasno z že uvedeno terapijo, je v Avstriji v lekarni kupil svečke s 100 miligrami CBD. Takoj po uporabi je poročal o izjemno pozitivnih učinkih, protivnetnih in protibolečinskih. Povedal je, da se počuti, kot da bi z njega odpadel oklep, da se lažje premika, da sklepi in mišice niso okoreli, da spi odlično, da ima ponovno tek. Celo žena je povedala, da je z njim bistveno lažje. Po nekaj mesecih je rabo opustil, saj ga je bilo neprestano strah, da bo policija našla njegove svečke. Navsezadnje je bil svoje čase del sistema, ki je ljudi spravljal za zapahe za manj kot to.

Tudi tisti pacienti, ki jim je medicinska raba konoplje priporočena, dovoljena in predpisana, se morajo ukvarjati z zapletenimi birokratskimi procesi, ki jim zdravljenje otežujejo, z zdravljenjem s kanabinoidi pa imajo poleg tega lahko ogromne stroške. 

Ja, in to je še ena posledica naših zakonodajnih okvirov. Pravzaprav imajo pacienti pri nas na razpolago zgolj dve spojini. Ena je sintetični THC, ki je že zelo dolgo na trgu v Evropi. Imenuje se dronobinol in navadno ga najdemo v obliki kapljic. Druga je izolirani CBD, ki se najpogosteje predpiše pri epilepsiji. Zdravnik lahko predpiše tudi magistralni pripravek, kapljice s kombinacijo obeh. Oba imata zelo omejene indikacije, torej kdaj ju zdravnik lahko predpiše. Poleg tega to niso rastlinski izvlečki, zato ta izdelka ne delujeta sinergistično, pacienti pa z njima pogosto niso zadovoljni, saj imata več neželenih učinkov kot izdelki iz rastline, in se neredko vrnejo na črni trg. V praksi v Sloveniji konoplja ali preparati iz celotne rastline za paciente niso dostopni na recept in v lekarnah jih enostavno ni.

Kanabinoidi se pri nas za zdaj v medicini uradno uporabljajo zgolj v onkologiji (za lajšanje bolečin in neželenih učinkov kemoterapije) in v pediatrični nevrologiji (epilepsija). Na katerih drugih medicinskih področjih ima konoplja zdravilni potencial?

Ko razumemo osnovno vlogo endokanabinoidnega sistema in mehanizme delovanja kanabinoidov, je jasno, da ima konoplja potencial na večini medicinskih področij. Od protibolečinske terapije, revmatologije, paliative, gastroenterologije, ginekologije, dermatologije in tako naprej. Trenutno recimo na Dunaju poteka klinična raziskava o vplivu CBD na revmatska obolenja, in preliminarni rezultati so zelo obetavni, tudi pri avtoimunskih obolenjih, kot sta psoriaza in atopični dermatitis. Prav tako imajo kanabinoidi velik potencial kot orodje za spoprijemanje z izzivi sodobnega življenja, recimo za lažje obvladovanje stresa, za nespečnost, za boljšo osredotočenost na delovnem mestu. Raziskave in tudi podatki iz sveta, kjer je to področje urejeno, kažejo, da populacija, starejša od 65 let, rada posega po kanabinoidih in da je zelo zadovoljna z njihovimi učinki, saj ji pomagajo pri spoprijemanju z vsakodnevnimi težavami, kot so občasne bolečine, nespečnost in tesnoba. Zanimivo je, da so ankete pokazale, da večina te starejše populacije v mladosti ni poskusila konoplje, niso bili hipiji, torej ti podatki niso pristranski.

Edina informacija o kanabinoidih, ki jo v času šolanja dobijo naši zdravniki, je to, da ti povzročajo odvisnost in da raba vodi v psihoze in shizofrenijo. Torej še to, kar jih naučijo, je napačno: pravzaprav gre za naplavine prohibicionistične propagande.

Ena najpogostejših utemeljitev nasprotnikov legalizacija konoplje je prepričanje, da je to tako imenovana »gateway drug«, torej mamilo, ki vodi v rabo trdih drog. Je to pravzaprav zmotna predstava? 

Ja, ta je res krepka. Teza, da je konoplja »gateway drug«, je res stara in je po svetu že zdavnaj ovržena, pri nas pa je to še vedno izjemno ukoreninjeno prepričanje. To je paradni konj prohibicije, ki vsiljuje mnenje, da je to grozna droga, ki ne vodi zgolj v odvisnost, temveč tudi v poseganje po trših drogah in v to, da uporabniki prej ali slej pristanejo v svetu kriminala.

V nabiralniku inštituta Icanna se pogosto znajdejo elektronska sporočila zaskrbljenih mam, ki v sobah svojih 20-letnikov najdejo džojnt in jih ob tem zaskrbi, da bodo sinovi čez nekaj let pristali v zaporu ali na igli. Stroka je že dolgo soglasna, da ima konoplja zelo majhen potencial za odvisnost: pri približno devetih odstotkih oseb, ki konopljo več desetletij uporabljajo vsak dan, se razvije neka oblika odvisnosti, podobna odvisnosti od kave. Pri tovrstni odvisnosti se odtegnitveni simptomi, kot jih poznamo pri trdih drogah, ne pojavljajo. Pri izobraževanju zdravnikov v Avstriji sodeluje tudi svetovno priznani psihiater, specialist za odvisnost Michael Musalek, ki jasno poudarja, da v dolgoletni praksi še ni videl primera, da bi konoplja vodila v rabo trših drog. Je pa jasno, da ljudje z ranljivo osebnostjo oziroma zgodovino pogosto posegajo najprej po tobaku in konoplji in lahko kasneje stopnjujejo odvisnost. A ti ljudje bi brez rabe konoplje ravno tako posegli po trših drogah. Raziskave kažejo bistveno očitnejšo povezavo med kajenjem cigaret in kasnejšo odvisnostjo od trših drog kot pa med konopljo in trdimi drogami, kjer pravzaprav ni vzročne povezave.

Če prav razumem, kanabinoide dejansko raziskujejo tudi kot potencialni »exit-drug« oziroma izstopno drogo, ki lahko pomaga pri premagovanju različnih odvisnosti. 

Res je, raziskovalci so endokanabinoidni sistem prepoznali kot tarčo, ki jo je treba upoštevati pri zdravljenju različnih odvisnosti. Rimonabant, ki je sintetični kanabinoid, raziskujejo v povezavi z zdravljenjem odvisnosti od nikotina, CBD pa za zdravljenje odvisnosti od opiatov. V ZDA so posneli dokumentarec Exit drug, ki pojasnjuje, kako lahko konoplja bistveno pripomore k reševanju opioidne krize, ki je predvsem v ZDA, a tudi drugod, resnično huda družbena težava. Kanabinoidi so pravzaprav zelo pomembno orodje za zmanjševanje škode, če razumemo mehanizme njihovega delovanja in jih smotrno uporabljamo. Pri nas največ o tem ve dr. Dušan Nolimal, ki se je ogromno ukvarjal ravno z zmanjševanjem škode in ima tudi izjemen vpogled v zgodovino rabe konoplje v medicini.

Čeprav večinoma poudarjate pozitivne učinke konoplje, ves čas nedvoumno opozarjate, da je THC lahko zelo škodljiv za možgane v razvoju.

Če bi bilo po moje, bi mor ale biti kazni za tiste, ki ponujajo kakršnekoli substance mladoletnim, izredno ostre. Če bo kdo droge ponujal moji hčerki, lahko računa, da je ne bo dobro odnesel. Države, ki so legalizirale konopljo, so zares zelo poudarile ozaveščanje o varni rabi, kar je seveda nujno potrebno tudi pri nas. Pomembno je, da mlade ozaveščamo o nevarnostih vsega, s čimer se bodo med odraščanjem srečavali, od alkohola prek cigaret do konoplje in vrste sintetičnih substanc.

Kateri pa so sicer drugi prevladujoči »miti« in predsodki, ki v javnosti meglijo razumevanje pomembnih družbenih vprašanj, povezanih z rabo konoplje in njeno potencialno legalizacijo? 

Pri nas se to megljenje začne že s poimenovanjem konoplje in pomanjkanjem jasnih definicij. Za to rastlino se uporablja veliko različnih imen, ki imajo večkrat različno definicijo – na primer konoplja, kanabis, trava, marihuana, baga, gandža, indijska konoplja, industrijska konoplja, navadna konoplja, medicinska konoplja –, to pa povzroča veliko zmede. V času globalizacije in dostopa do spletnih virov je še posebej težko ločiti, kaj je res in kaj ni, pri tem imajo različne države tudi različne definicije pojma »medicinska konoplja«. Že tu se začne pravi šmoren, potem pa še vse, o čemer sva že govorila, torej pomanjkanje ustreznega informiranja stroke, pomanjkanje znanstveno utemeljenega dialoga in tako naprej. S konopljo je v tem kontekstu kot z olivami: imaš jih rad ali jih sovražiš. Manjka nam objektivnega informiranja, temelječega na znanstvenih dejstvih. V predreferendumskem času smo dobro videli, kje je raven naše komunikacije o konoplji.

Prav tako je velika zmota, da se konoplja enači z učinkovino THC, mar ne? 

Konoplja vsebuje več kot 2000 učinkovin, od tega več kot 400 kanabinoidov in le eden od njih je THC. Za širok spekter pozitivnih učinkov konoplje so odgovorni kanabinoidi, ki niso psihoaktivni. Pri THC res gledamo, da dosežemo želene učinke – recimo protibolečinske in antiemetične –, preden nastopijo psihoaktivni učinki. Nisem še srečala pacienta, ki bi si želel biti zadet. Pri vseh drugih kanabinoidih pa niti tega pomisleka ni. Recimo za CBD je že leta 2018 Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) objavila poročilo, v katerem ugotavlja, da je molekula CBD zelo varna, da ima malo neželenih učinkov in so ti blagi, tudi v velikih odmerkih, in nima potenciala za zlorabo. Podobno se bo zelo verjetno zgodilo tudi z veliko večino drugih nepsihoaktivnih kanabinoidov.

Poznamo zgodbe, v katerih specialci k pacientom vdrejo sredi noči, jim premečejo stvari, in če najdejo svečke, smolo in podobne pripravke, kronično bolnega človeka odvlečejo v pripor. Iz tega niso izvzeti niti posamezniki, starejši od 80 let.

Lahko povzamete, zakaj torej po vašem mnenju ta rastlina ne sodi na seznam prepovedanih substanc? 

Tukaj nam je znanost tlakovala lepo pot in ponudila vse argumente, ki jih potrebujemo. Konoplja ima nižji potencial za odvisnost od kave ali nikotina. Družbeno je manj škodljiva od alkohola, prav tako so mehanizmi delovanja toliko drugačni, da moraš biti res kreativen in zelo pretiravati, da pripelješ rabo do točke, kjer je škodljiva. Še največ škode prinašajo »pravila« ali pač realnost položaja na črnem trgu. Pri veliko negativnih učinkih, ki jih pripisujejo konoplji, gre pravzaprav za učinke topil, pesticidov, težkih kovin, mikrobioloških onesnaževal, ki so prisotni v več kot 50 odstotkih konoplje na črnem trgu. V zadnjih letih je povsod po Evropi zelo prisotno tudi dodajanje sintetičnih kanabinoidov konoplji. Ti se enostavno v raztopini poškropijo po konoplji in prodajajo kot konoplja, ki bolj zadene, bolj hasne. In ti so res nevarni: številni so ireverzibilni agonisti za kanabinoidne receptorje, to pomeni, da se vežejo primarno na receptorje CB1, ostanejo vezani in neprestano signalizirajo celicam. To vodi v zelo resne situacije, sploh pri ljudeh, ki niso zdravi. Poznamo že več smrtnih primerov ali zelo resnih zdravstvenih zapletov zaradi sintetičnih kanabinoidov.

Kakšni pa so konkretni neželeni učinki sintetičnih kanabinoidov? 

Pred leti me je na enem izmed izobraževanj avstrijska psihiatrinja povprašala o primeru, ki ji ni dal miru. V psihiatrični bolnišnici so imeli dijakinjo zadnjega letnika gimnazije, ki je bila vpisana na študij medicine. V vseh pogledih uspešna dijakinja je padla v hudo psihozo, iz katere je niso mogli rešiti tri mesece. Sošolci so povedali, da so na neki zabavi skupaj pokadili en džojnt (njen prvi kadarkoli) in takoj za tem je padla v psihozo, poklicali so reševalce in jo s helikopterjem odpeljali v bolnišnico. Psihiatrinja me je spraševala, ali je to mogoče, da učinki konoplje trajajo še tri mesece. Po treh mesecih je bila dijakinja še vedno privezana na posteljo, neprisebna, in to kljub močni medikamentozni terapiji. Moj odgovor je bil, da je nemogoče, da bi to povzročila naravna konoplja in da naj njene vzorce, po možnosti tiste iz dneva sprejetja, testirajo za sintetične kanabinoide. Poklicala me je kak teden kasneje in povedala, da so zares izmerili znatno količino sintetičnih kanabinoidov v njeni krvi. Ampak kot po navadi: ker so bili vzorci pozitivni za THC, so nehali iskati druge spojine, saj so našli krivca za videne simptome.