Komentar / Ameriški pudelj?

Janko Lorenci

17. 1. 2025  |  Mladina 3  |  Kolumna

Čas pred izbruhom prve in druge svetovne vojne sta zaznamovala divje oboroževanje in napadalna zunanja politika. Zdaj, kot da se zgodovina zlovešče ponavlja. Svet se znova pospešeno oborožuje, Trump bi si priključil nekaj držav, Putin je napadel Ukrajino, Izrael na veliko mori Palestince, družbe so nemirne. Smo pred novo globalno, morda zadnjo katastrofo?

Podatki o oboroževanju so strašljivi. Leta 2023 so države sveta za vojaške zadeve porabile 2,4 bilijona dolarjev, Nato od tega dobro polovico, Amerika sama pa celih 900 milijard, skoraj desetkrat več kot Rusija. Ti velikanski denarji boleče manjkajo v zdravstvu, šolstvu, kulturi … In tu je tragikomični paradoks: izdatki za orožje se prištevajo k BDP, ta pa velja za poglavitno merilo uspešnosti te ali one države. Nekaj, kar ubija, naj bi torej povečevalo blaginjo.

Kopičenje orožja spremlja vojna psihoza, povojna mednarodna pravila postajajo mrtva črka na papirju, izpodriva jih argument moči in sile. Svet ni še nikoli tako potreboval svetovne vlade, a ta čas imamo eno samo zasilno globalno avtoriteto, ki pa ne temelji na zaupanju in misli le nase, je notranje bolna in razklana in res močna samo v visoki tehnologiji in vojaško. Toda Amerika hoče ostati gospodar sveta, čeprav prvič v novejši zgodovini dobiva resnega tekmeca, Kitajsko. To svetu jasno sporoča Trump, ki zdaj skupaj z Muskom zlasti med zavezniki sistematično ustvarja ozračje strahu in negotovosti, da bi jih laže obvladoval.

Trump je nevaren za svojo državo in svet, vendar ni on naredil današnje Amerike, ampak je predtrumpovska Amerika s svojo surovo neenakostjo, izpraznjenimi ameriškimi sanjami, oboroževanjem kot nadomestkom za nekdanjo mehko moč … naredila Trumpa in ga povzdignila v predsednika. Skratka, ta jokerska pojava na čelu najmočnejše države na svetu ni naključje. Tako Ameriko bi nekako še preboleli, a podobni družbeni procesi, ki so naredili Trumpa, potekajo po vsem svetu, tudi v Evropi. Tudi njo mučijo velika neenakost, buhtenje nacionalizmov, pešanje demokracije in naraščajoča moč skrajne desnice – še ena zgodovinska vzporednica s časom pred velikima vojnama.

Prav to je najstrašljivejše pri današnjem stanju sveta: trendi so povsod pretežno slabi in nič ne kaže, da se bodo ustavili. To nas postopoma rine celo proti najslabši možnosti – novi veliki vojni. Res nikakor ni nujna in ne želijo si je niti tisti, ki jo lahko sprožijo in uporabijo ultimativno – jedrsko – orožje.

A zgoščajo se razmere, ko lahko tako vojno sprožijo nesrečna naključja ali zgrešene kalkulacije, kakršne se dogajajo kar naprej (Putin je mislil, da bo čez noč pregazil Ukrajino, Zahod je mislil, da bo s sankcijami spravil Rusijo na kolena, Izrael misli, da si lahko s silo zagotovi varnost v morju sovražnih sosedov …). Nihče razen papeža in Antonia Guterresa, ki pa sta brez moči, resno ne razmišlja o miru in sodelovanju, vsi pa o vojskovanju. Vojna psihoza, množica prepletenih kriznih točk in noro oboroževanje jasno govorijo, v kako iracionalnem in nevarnem zgodovinskem trenutku živimo.

Če bo šlo po sreči, velike vojne ne bo. A tudi če je ne bo, plujemo v slabo smer. Socialnost in občutek varnosti množic kopnita, negotovost narašča, tako ozračje krepi skrajneže in ogroža demokracijo, zato se opušča zaviranje podnebne krize, ki vse težave še stopnjuje. Vse to muči tudi našo Unijo. Trumpova Amerika jo postavlja pred dramatično preizkušnjo.

Če si bo dala kar tako naložiti zagrožene ameriške carine, od Trumpa zapovedano oboroževanje (pet odstotkov BDP za Nato) in muskovsko rovarjenje, bo socialnost še bolj ogrožena, skrajneži in nacionalizmi še močnejši, Unija še ranljivejša. Trdne EU nočeta ne Amerika ne Rusija, toda ta čas bolj ogroža Trump kot Putin. Drugi njen poglavitni sovražnik je lastna skrajna desnica, tretji notranja razdeljenost skupnosti. Prav to je največja ovira za odločno reakcijo na Trumpove grožnje. Brez take reakcije pa bo že zdaj servilna EU postala ameriški pudelj, celina avtokratov ali pa bo razpadla.

Ustrezen odziv je najbolj odvisen od Nemčije in Francije. Če bosta skupaj jasno pokazali voljo, da EU ni ameriški vazal, lahko za sabo potegneta celoto. Seveda pa morata hkrati premagati lastne demone (svojo skrajno desnico). Zaveznike lahko najdeta v večini članic Unije in morda v Angliji. Večje članice imajo od Unije dovolj otipljivih koristi, saj predvsem one pišejo pravila skupnosti, manjšim pa obstoj EU zagotavlja zlasti varnost, celo tisto elementarno – ozemeljsko.

To izrazito velja tudi za Slovenijo. Obdani smo s tremi sosedi s skrajno desnico na oblasti ali blizu nje in vse tri ujčkajo do nas ozemeljske skomine. V Evropi brez EU bi se lahko aktivirale. Nauk je jasen: delati vse za suvereno, vitalno EU, za to dati kako nekonvencionalno pobudo, s pametno politiko krotiti domačega skrajneža. Trump ni vsemogočen, EU ni brez adutov, Janša je premagljiv. Najslabše je kot hroma, prestrašena kura čakati, kaj bodo storili drugi. Velja za Slovenijo in Unijo.