Tajkuni, ki so prepričani, da bodo zamenjali Boga

Vsi odtenki svetlobe so globoko političen film

zelo za

Razsodnost in rahločutnost. Vsi odtenki svetlobe (All We Imagine as Light, 2024, Payal Kapadia). 

Ko se Mumbaj prebudi, se prebudi kapitalizem – prižgejo ga milijoni, ki jih je strah to imenovati dom. Med njimi so tudi Parvati (Chhaya Kadam), Prabha (Kani Kusruti) in Anu (Divya Prabha), medicinske sestre v eni izmed bolnišnic. V Mumbaju je brezmejna gneča, zdi se, kot da tam živijo vsi ljudje tega sveta, toda Parvati, Prabha in Anu – nevidne proletarke, rešiteljice socialne države – so samske. Prva je vdova, mož druge je takoj po aranžirani poroki stegnil v Nemčijo (in izginil brez sledu), tretja pa dejta, a z muslimanom (Hridhu Haroon), tako da mora to – v deželi, ki jo je avtokratski, fašistoidni premier Narendra Modi nacionalistično razslojil in preuredil – prikrivati. Mesto ti pomaga pozabiti na ljubezen, slišimo. Tu čas mineva hitreje – navadiš se na minljivost. In tisto, kar ostane od ljubezni, požre svetloba telefona.

Vsi odtenki svetlobe – vsi odtenki sestrstva, vsi odtenki ženske želje, vsi odtenki utopičnega hrepenenja, vsi odtenki empatije, vsi odtenki senzualnosti, strasti, sanj in imaginacije – so globoko političen film, navsezadnje, Parvati, Prabha in Anu izkušajo vse motnje cvetoče družbe, od brezobzirne gentrifikacije, srhljive ekonomske neenakosti in halucinacij razlaščenih do toksične, »mrtve« moškosti, odtujenih produktov (kot je električni lonec), kulturne represije (kje naj se v tem privatiziranem, denacionaliziranem nacionalističnem svetu dobita zaljubljenca?) in megalomanije tajkunov, prepričanih, da bodo, kot slišimo, zdaj zdaj zamenjali Boga. (art)

G4oU5pYknU4