Živiva v času

za

Carpe diem.

Spomnite se Ljubezenske zgodbe: ko je Jenny (Ali MacGraw) končno srečna, dobi redko bolezen in umre. Ali pa se spomnite Cvetja v jeseni: ko je Meta (Milena Zupančič) končno srečna, umre. In ja, njen srčni zastoj deluje kot oblika redke bolezni. Natanko to pa se tudi zgodi v romanci Živiva v času: ko je Almut (Florence Pugh), velika, nagrajena, michelinska chefinja, nekdanja umetnostna drsalka, končno srečna, ko torej končno trči ob Tobiasa (Andrew Garfield), moškega svojih sanj, in doživi vse največje romantične klišeje (s temi ni nič narobe, saj romantiko in ljubezen skupaj držijo prav klišeji, stereotipi, konvencije, rituali ipd.), dobi redko bolezen.

Almut in Tobias, ki izgleda kot njen Hugh Grant, živita v času, a v času živi tudi tale romantično-komični film, ki se sicer giblje na terenu Nicholasa Sparksa, a je tako zapeljivo nelinearen, razkosan, odlomkoven in fragmentiran (nenehno impresionistično, nelogično skače sem ter tja, naprej in nazaj, od mejnika do mejnika), da daje sami ljubezni vrtoglavo, ekstatično urgentnost. Ko se spominjate kake svoje velike ljubezni, se vam »film« o njej ne vrti linearno. Ljubezen je zgoščen mozaik begavih flešbekov, totalno nekronološka stvar, primerljiva z implozijo kratkega, a intenzivnega, polnega, strastnega, gurmanskega carpe diem življenja (»six really amazing months«), ki ga Almut in Tobias zamenjata za dolgo, enolično, razvlečeno, kemoterapevtsko življenje.

In Živiva v času je film, ki se spominja velike ljubezni. Toda filmi o veliki ljubezni, ki jo preseka redka bolezen, vas vedno silijo v dvojni premislek. Po eni strani se sprašujete: hej, a mora ženska res nujno umreti, ko je srečna? Jo je treba res nujno kaznovati? Ali pa nam hoče film – cinično – reči: blagor ženski, ki umre srečna! Po drugi strani pa se vedno sprašujete: ali si film res zasluži njeno smrt? Ali je vreden njene smrti? Ali je tako dobro spleten, da mora ženska nujno umreti – da je torej njena smrt nujna za zgodbo? Ali je žanrski oltar res tako osupljivo karizmatičen, da sublimira in utaji vso bežno, priložnostno, neformalno, brezbrižno mizoginijo? (kino)