Peter Handke: Moj dan v drugi deželi

+ + + +

Krst ob jezeru

Tokratna novela Petra Handkeja (1942), nobelovca – sicer kontroverznega, saj se je mimo literarnih dosežkov v zadnjih desetletjih proslavil z relativiziranjem genocida v Srebrenici in podpiranjem Slobodana Miloševića – s severne strani meje, ki je pisal tudi o materi Slovenki in njenemu »rodu« posvetil dobršen kos svoje književnosti (ne le s Ponovitvijo ali napol dramskim besedilom Še vedno vihar), zraven pa prevajal zamejske koroške literate, se – spet – ukvarja s prehodom. Kot že kakšna njegova prejšnja novela, recimo Trenutek pravega počutja. S trenutkom polnosti in pravega počutja, ki ga doživi sadjar, obseden z demoni, ob srečanju s skrivnostnim možakom, skritim v skupini drugih, kar vse malo spominja na hojo po vodi in nasvete ribičem ob nekem drugem jezeru v nekem davnem času.

Moj dan v drugi deželi je spisan tridelno in v prvem delu spremljamo poročilo sadjarja, tudi avtorja knjige o sadnem drevju, kar velja v okolju, iz katerega izhaja, v okolju, ki ima svoje načine, kako ukalupiti in zajeziti vse, kar štrli ven, za prevzetno. Izstopajoče, ambiciozno, vredno posmeha, na dobri poti, da postane pregovor in s tem splošno svarilo. Sadjar poroča o tem, kar je doživljal, ko je bil obseden, čeprav se dogajanja ne spomni: o njem mu pripovedujejo drugi, o tem, kako je govoril komaj slišno, pa vendar tako, da so ga slišali vsi, da je odmevalo v skupnosti, kako so se ga otroci bali, kako so ga nekateri zamenjevali, spet drugi, ki so bili obsedeni kot on, pa so utihnili med rohnenjem njegovih mračnih prerokb, kot bi se njihovi demoni ustrašili vrhovnega, najmočnejšega.

Sadjar je po pripovedovanju drugih, potem ko se je preselil na del opuščenega, stoletja starega pokopališča na obrobju vasi, hodil in hodil, pri tem zlival srd na stvarstvo samo in njegove pojavnosti, očital levo in desno, živalim in izstopajočim, zraven neizstopajočim in rastlinstvu – to so bile tirade proti vsemu in vsakomur, ki jih je sprožil demon. Vse dokler ni srečal pogleda Dobrega Gledalca, ki se mu izlušči iz skupine ob jezeru, in takrat demoni brez sledu izginejo, sam pa se mora, kot v kakšni pustolovski igrici, odpraviti v drugo deželo, s čolnom tja čez, v drugo in tuje, pa vendar kar naenkrat domačno. Tam se potem spogledujejo radostno in odkrito, tam so stara mesta ali vsaj njihovi ostanki, predvsem pa nekakšen izgubljeni in zdaj spet najdeni dom.

Handke je seveda izrazit stilist. Prvi del novele Moj dan v drugi deželi, ki je poročilo o lastni norosti in obsedenosti po spominu drugih, je spisan prekinjano z vzkliki in medmeti, s citati, ki so enkrat sestrini in drugič bolj odmev in šepet množice, s katero je pripovedovalec obdan. Sledi spet skoraj vznesen popis nove skupnosti, prebivalcev druge dežele in njihovih odzivov, kjer prejšnjo mračnost zamenja svetloba, nič manj preroška, samo ljubeznivejša.