Nara Petrovič: Novi človek

+ + + +

Avtor je guru prvinskega življenja, ki ga sam prakticira in publicira v knjigah, člankih, na spletu, tečajih in predavanjih.

Njegov nauk je radikalen: hodi bos, živi v bivališču brez elektrike, straniščne školjke in vodovoda, a s solarnimi paneli in z zbiranjem deževnice, zelenjavni vrt gnoji z lastnim urinom in blatom, zobne ščetke naredi iz poganjkov mladih dreves, tok bivanja uravnava po naravnem koledarju etc.

Ima torej smisel, da nekdo, ki ni njegov potencialni vernik, sploh prebere knjigo? Ena izmed zapisanih maksim se sliši takole: najbogatejši je ta, čigar užitki so poceni, druga pa zazveni skozi ugotovitev: užitek hoditi po svetu v brezhibnem telesu. – V obeh je veliko čara.

A kako oblikovati brezhibno telo? Avtor izhaja iz modernega sloga življenja, v katerem se zasedeni človek izogiba gibanju in telesnemu naporu. Namesto telovadbe kajpak lansira delo pod milim nebom, najsi bo na vrtu ali v obliki pešačenja, zraven pa pritakne še idejo učenja: zakaj ne bi začel uporabljati »slabše« roke in se igrivo trudil v spretnosti z njo? Recimo: zakaj ne bi zamenjal rok, ko režeš kruh, lupiš krompir, mažeš marmelado na palačinke?

Igro bivanja igra seveda z naravo, saj noč izkoristi za areno, v kateri se človek izkuša v gibanju v temi, drugič prisluškuje zvokom in se orientira po njih, tretjič vežba čepenje, sploh v himni sranju, ki jo obenem postavi še ekološko v smislu krožnega poljedelstva. Čeravno se zdi, da rehabilitira le prvobitne navade, je tudi moderen, ko predlaga bralstvu, ki dolge ure nepremično bulji v prenosne zaslone, da vadi pogled v daljavo z izmenjavanjem oddaljenih točk. In obenem protimoderen, ko poantira škodljivost dnevnega umivanja s šamponi, sploh pa z odpovedjo jedilni mizi.

Za slehernika pretrda doktrina, a vseeno izziv, kako gojiti vsakdanje spretnosti gibanja ter preživetja in si jih začiniti s pozornejšo rabo čutil.