»Janši z nenehnim proizvajanjem škandalov uspeva ostati središče političnega prostora«

Svet postaja vse bolj nevaren in nepredvidljiv. »Soočamo se s podnebno krizo, ekspanzionizem postaja norma, mednarodne odnose pa krojijo ljudje brez volje za preprečevanje strateških kriz,« opozarja sociolog dr. Gorazd Kovačič, predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V času, ko bi najbolj potrebovali modre politike, prevladuje argument moči nad močjo argumenta. Politično prizorišče obvladujejo ekscesi in avtoritarni voditelji, kot sta Donald Trump in Vladimir Putin, pri čemer takšnim politikam dodaten zagon dajejo vplivni plutokrati. Med njimi je tudi najbogatejši človek na svetu Elon Musk, ki bi lahko postal del nove Trumpove administracije, hkrati pa že deluje kot mecen skrajne desnice v Evropi.

V naslednjih dneh bo Donald Trump postal predsednik ZDA. Ni bizarno, da bo takšen ošaben in samozaverovan človek že drugič postal voditelj »svobodnega sveta«?

Razloge za Trumpov uspeh je treba iskati v preoblikovanju republikanske stranke in vseh družbenih gibanj, ki so vzklila iz nje, in tudi pri demokratski stranki. Ta ni ponudila ničesar, niti v smislu programa niti delovanja predsednika Bidna za nižji in srednji razred. Obama se je denimo trudil z uveljavitvijo univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, pri tem naletel na številne ovire, ampak vendarle se je iskreno trudil. Biden ni počel pravzaprav ničesar za interese večinskega prebivalstva ZDA. Kar niti ni bilo presenečenje, saj je že prvič postal kandidat demokratske stranke za predsednika, ker se je strankarski establišment, zlizan s kapitalom, dogovoril, da bo raje nastavil šibkega, že takrat malo senilnega človeka, kot da bi dopustil, da bi njihov kandidat postal neki levičar – Bernie Sanders. Že takrat je bilo zasejano seme za Trumpovo tokratno zmago. Druga stvar pa je, kaj se je zgodilo z republikansko stranko. V tej se je uveljavila antirazsvetljenska kultura iracionalnega govora, teorij zarot, šovinizma, strašenja, laži, izkrivljanja razlike med resnico in lažjo, tudi seveda ošabnosti in napuha. To zadnje je do neke mere lepo usklajeno s prevladujočo ideologijo v ZDA, češ, znajdi se sam in prerivaj se za svoj uspeh. V tem pogledu Trumpova zmaga ne more biti pretirano presenečenje.

Trump je že napovedal, da si želi prevzeti nadzor nad Panamskim prekopom, Grenlandijo ...

In Kanado in mogoče Mehiko prek preimenovanja Mehiškega zaliva v Ameriški zaliv. Pri čemer ima pri Mehiki težavo, da tam živijo Mehičani. Teh pa Trump ne mara.

Pri tem ne izključuje niti možnosti uporabe vojaške sile. Bi morali takšne grožnje jemati resno? 

Če bi bil edini problem sedanjega sveta, da ima predsednik najmočnejše države na svetu neke značajske posebnosti, da se bolj širokousti, kot je zares pripravljen narediti, ali pa je to samo njegova pogajalska strategija, potem to ne bi bil znak za alarm. Vendar so Trumpovi najnovejši ekscesi žal samo eden od kazalcev, da je svet postal precej nevarnejši, kot je bil v preteklih desetletjih. Grozi nam podnebna kriza, ekspanzionizem postaja norma, mednarodne odnose pa usmerjajo ljudje brez volje za preprečevanje strateških kriz. Poglejmo v svojo okolico: Slovenija ima štiri sosednje države, vse večje, močnejše. Tri od teh so v preteklosti že okupirale dele slovenskega ozemlja in v vseh treh zdajle so ali pa v kratkem bodo na oblasti vlade, ki gojijo iredentistično ideologijo. S četrto sicer nismo imeli vojne za ozemlje, imamo pa nerešen mejni spor. Z vidika male Slovenije je videti svet zmeraj bolj nevaren, ker ekspanzionizem postaja norma tudi na Zahodu. Niso problem samo Trump in njegove domislice. Ta se je v svoji retoriki samo pridružil temu, kar nekateri počnejo že dlje časa. To počne Putin, glede katerega se je Zahod poenotil, da to ni sprejemljivo. To že dolgo počne Izrael – in tega ne bi mogel početi brez ameriške podpore –, vendar je deležen prakse nekaznovanosti. Po novem imamo tudi v EU države, ki odkrito gojijo ekspanzionistično ideologijo. Za zdaj je to samo retorika za notranjepolitične potrebe, ampak če si zamislimo, da bi se nekega dne sesula sedanja evropska usmeritev v prosperiteto in sodelovanje, se lahko iz teh ekspanzionističnih in iredentističnih ideologij razvije konkretna praksa.

Svet se nam je dolgo zdel dokaj miren ... 

V središču je bil miren, na periferiji pa so vse od druge svetovne vojne potekale posredniške vojne med manjšimi državami ali narodi, prek katerih so se različne globalne in regionalne sile spopadale za interesna območja.

Trumpovi najnovejši ekscesi so žal samo eden od kazalcev, da je svet postal precej nevarnejši, kot je bil v preteklih desetletjih.

Ampak zdaj je to tukaj, pred našim pragom. Samodržci, kot so Trump, Putin, Orbán, Vučić in še kdo, pa so zmeraj bolj v modi. Popularno je biti odrezav, kazati mišice, držati prst nad velikim rdečim gumbom, ki bi svet lahko spremenil v pustinjo. 

Treba je vseeno pogledati, kdaj je v središču sveta sploh obveljala norma miru, skupaj s katero gre seveda tudi diplomatska, olikana govorica. Do tega je prišlo šele konec 80. let prejšnjega stoletja s koncem oboroževalne tekme v okviru hladne vojne. Potem je zavladalo neko razmeroma kratko obdobje, v katerem je dominantni diskurz postal globalizem, ki so ga interpretirali kot obet priložnosti za razvoj vseh in naj bi torej tudi tiste države, ki mislijo, da imajo neporavnane račune s sosedi, napeljal na to, da naj raje trgujejo, sodelujejo, so konstruktivne in privabljajo tuje neposredne naložbe, kot da bi se vojskovale. Takrat je nastal vtis, da so ZDA voditeljica »svobodnega sveta« in miroljubnega konsenza. Ampak z 11. septembrom 2001 se je to končalo. Ameriški diskurz se je čez noč spremenil. ZDA so se napotile v preventivne vojaške operacije, kjer niso izbirale sredstev, v javnosti pa so jih legitimirali z grobo in rasistično govorico. Skupinici teroristov je s premetenim načrtom uspelo, da so ZDA zvabili v grobjansko kampanjo v mednarodnih odnosih. Od takrat se po svetu vse bolj kršijo mednarodno pravo, načelo nedotakljivosti meja in tudi druga načela, na primer načelo monopola države nad uporabo oboroženih sredstev. Sodobne vojne so grde, praviloma so njihova tarča tudi civilisti, včasih imajo elemente genocida, obenem pa v njih sodelujejo tudi plačane, zasebne vojaške formacije. Z vsako novo vojno se podirajo razmejitve med vojsko, ki je podrejena državni oblasti in s tem nekim predpisom in nosilcem odgovornosti, ki jih je mogoče peljati na mednarodna sodišča, in med zasebnim, paradržavnim, na pol mafijskim nasiljem.

Kadar našteti politiki ne hujskajo k osvajanju ozemelj ali gradnji »velike države«, vodijo kulturni boj. Vsem je skupno, da nasprotujejo domnevnim zablodam liberalizma.

Gre za gonjo proti različnim družbenim manjšinam, tudi takšnim, ki so zelo maloštevilne in skorajda neopazne – njihove pravice so seveda pomembne za pripadnike teh manjšin, težko pa bi rekli, da njihova prisotnost vpliva na način življenja družbene večine oziroma na njihove vrednote, vero ali prepričanje. Gre predvsem za gonjo zoper imaginarnega sovražnika. Desnica pogosto gradi svojo kampanjo proti pojavom, ki sploh ne obstajajo oziroma so njen lastni konstrukt. Takšen primer je gonja proti »kulturnemu marksizmu«. Gre za popolno izmišljotino. Ko kdo izreka nasprotovanje »kulturnemu marksizmu«, ničesar ne pove o realnih družbenih pojavih, temveč zgolj sebe označi za privrženca neke skrajno desne ideologije. »Kulturni marksizem« je geslo, prek katerega se somišljeniki prepoznavajo med seboj. Za desni populizem oziroma populizem nasploh je sicer značilna izjemna kakofonija idej. Populisti so zmožni spreminjati stališča ali tematiko tako rekoč iz stavka v stavek. Na koncu sploh ni pomembno, kaj zares trdijo, saj pogosto ne referirajo na nič realnega. Njihov govor je zgolj blebetanje, ki ima to funkcijo, da poskuša nenehno ustvarjati neko čustveno razpoloženje, na primer strah ali jezo, pri občinstvu.

Vendar to so taktike, ki zagotavljajo zmago na volitvah. V Avstriji bi lahko kmalu oblast prevzeli Svobodnjaki, ki so del tretje največje politične skupine v evropskem parlamentu, skupaj z Nacionalnim zborom Marine Le Pen in Orbánovim Fideszom. 

Desni populisti so uspešni tudi zato, ker nagovarjajo realne probleme ljudi. S tem, da jih ne nagovorijo neposredno in ne ponujajo ustreznih rešitev zanje, temveč jih nagovorijo prek ideološkega posredovanja. Poglejmo, kdo hodi na shode stranke SDS ali njene parastranke, Glasu upokojencev Pavla Ruparja. To so v glavnem starejši. Njihov problem je, da so bili vse življenje marljivi delavci in se razdajali družbi v skladu s takratno vladajočo ideologijo, zdaj pa imajo minimalne pokojnine. Obenem vidijo poslabšanje blaginjske perspektive za nove generacije. Torej so razočarani nad sedanjim kapitalizmom in vsemi tranzicijskimi ekscesi. Dojemljivi so za to, da sprejmejo neko razlago, kdo ali kaj je povzročitelj teh krivic, denimo neka zarotniška združba. Oprimejo se takšnih razlag, ker jim dajo neko trdnost glede razumevanja svojega položaja v svetu. In oklenejo se domnevnega »poštenjaka«, ki jim je podal razlago njihovih stisk in povedal, kar so čutili, pa tega niso zmogli izraziti. Desnica je v resnici izvrstna v tem, kako pokriva teren, organizira ljudi, razvija izjemno mrežo v civilni družbi in zna zaznati socialno razpoloženje delovnih množic. Seveda jih nagovori tako, da usmeri njihovo nezadovoljstvo v tarčo, ki so njeni politični in družbeni nasprotniki.

Desnica v Evropi je dobila novega mecena. Elon Musk, verjetno član bodoče Trumpove vlade, je Trumpu doniral 250 milijonov, stranki Nigela Faragea, ki je zakuhal brexit, pa 100 milijonov dolarjev. Javno je podprl tudi Alternativo za Nemčijo. 

Muskov eksplicitni vstop v politiko se mi zdi popolnoma logičen in je samo formalizacija tega, kar smo lahko opazovali že prej. Opravka imamo z zavezništvom med čedalje bolj odkrito fašističnimi politikami in digitalnimi omrežji. Slednja so že dolgo osrednje sredstvo tovrstnih politik, saj omogočajo izjemen doseg govorici laži, ščuvanja in zastraševanja. Že z algoritmi so sprogramirana na način, da človeka zapirajo v idiotizem njegove subkulture. Se pravi, da vam vedno znova dostavljajo tiste vrste informacij, kakršne ste že iskali. Pospešek dajejo objavam, ki so radikalne, atraktivne in jih ljudje radi všečkajo in jim sledijo. To so predvsem izjave, ki izražajo teorije zarote, ščuvanje proti manjšinam in podobno. Skrajna desnica jih uporablja, ker so izjemno učinkovito orodje z razmeroma majhnimi stroški v primerjavi s kampanjami v klasičnih medijih. Hkrati pa ne smemo pozabiti, zakaj je družbeno razpoloženje pesimistično in dojemljivo za tovrstne kampanje.

Populisti so zmožni spreminjati stališča ali tematiko tako rekoč iz stavka v stavek. Na koncu sploh ni pomembno, kaj zares trdijo.

Zakaj? 

Poteka strukturna kriza Zahoda v smislu ciklov akumulacije kapitala. Evropa in Severna Amerika očitno nista več središči akumulacije kapitala. Novi center produktivnosti je postala Kitajska. Glavni adut za začasno ohranjanje moči Zahoda je njegov neizmerni vojaški arzenal. Poglejmo avtomobilsko industrijo, ki je bila vodilna panoga 20. stoletja – tu so zahodni proizvajalci postali absolutno nekonkurenčni kitajskim, ko gre za električne avtomobile. Kitajske korporacije so zakupile vse pomembne vire redkih kovin, ki se potrebujejo za produkcijo takšnih avtomobilov, imajo praktično monopol pri proizvodnji baterij, so tehnološko najnaprednejše na večini področij in izkoriščajo ekonomijo obsega. Kitajska avtomobilska podjetja so danes sposobna proizvajati avtomobile, ekvivalentne kakovosti kot evropska, po polovični ceni. Italijanska proizvodnja avtomobilov v lanskem letu se je v primerjavi z letom prej zmanjšala za 70 odstotkov. To je prosti pad. V realnem gospodarstvu se kolektivnemu Zahodu majejo tla pod nogami. Posledica tega so frustracije in negotovost, dodana tisti, ki so jo v desetletjih povzročile neoliberalne politike. In ljudje zato iščejo nove močne voditelje, iščejo upanje, iščejo nekoga, ki bo pokazal na krivca. Zato so se zatekli k skrajni desnici. Ta pa uporablja družbena omrežja. In Muska najdemo na presečišču obojega. Za njega ne vemo zares, ali je v resnici skrajni desničar ali samo oportunist. Ampak njegovo omrežje X, bivši Twitter, je vozlišče tega političnega dogajanja. In ni naključje, da je prek nakupa te platforme tudi preskočil v realno politiko.

EU deluje nemočna v boju z Muskom. Predlani je evropski parlament sprejel akt o digitalnih storitvah, ki naj bi zajezil širjenje prepovedanih vsebin po spletu. Zaradi kršitev Musku grozijo kazni v višini šest odstotkov svetovnega prometa platforme X. 

Evropa bi bila na tem področju zagotovo lahko močnejša, če bi se tako odločila. Že to, da poskuša uveljaviti regulacijo prek sankcioniranja na način glob, je tipična neoliberalna politika. Tako vodilne industrijske države že desetletja na papirju poskušajo omejevati toplogredne izpuste. V bistvu so ustvarile umetni trg za trgovanje s pravicami do onesnaževanja. Res je, da so ti kuponi vse redkejši in dražji, kar potem povzroči na primer nerentabilnost kakšne TEŠ in njeno zaprtje. Ampak hočem reči, da se dajo uvesti sankcije, ki podkrepijo neko regulacijo, tudi drugače kot samo s tem, da kršiteljem naložiš globe.

V končni instanci naj bi EU sicer imela možnost blokirati takšne platforme. Tudi Mark Zuckerberg, ustanovitelj Mete, je napovedal, da nameravata Facebook in Instagram iti po poti platforme X – več »svobode govora«, manj preverjanja dejstev. 

Vprašanje je, kako dolgo namerava EU še čakati. Dokler ne bodo v vseh ključnih državah prišli na oblast fašisti s pomočjo družbenih omrežij in potem seveda ne bo več politične volje za uveljavitev regulacije z ostrimi ukrepi? Demokratični in racionalni razpravi zavezan javni prostor je temeljna predpostavka demokracije. Če kdo spodkopava temeljne pogoje zanjo in torej ogroža ustavno ureditev, samo manjša denarna globa ne zadošča, ampak bi ga morali preprosto ugasniti, dokler ne uredi svojih internih pravil za uporabnike tako, da jih zaveže k odgovornosti za njihov javni govor. Ne govorim o zaostritvi zakonodaje glede sovražnega govora, še manj o cenzuri, kaj se sme izreči, temveč o tem, da bi morala družbena omrežja onemogočiti anonimne profile. Kdor objavlja na njih, bi moral to početi s svojim imenom in priimkom. Potem bi lažje uveljavljali odgovornost. Ne samo na sodiščih, kadar gre za znake kaznivega dejanja, temveč tudi med znanci. Objavljanje neumnosti namreč ni kaznivo, je pa neumno. Ko kdo objavi kaj neumnega, ga lahko njegovi znanci vprašajo po zdravju. Verjetno je zdaj skrajni čas, da EU vsili digitalnim korporacijam takšna preprosta pravila, ki bi družbi olajšala odzivanje na sporne objave. To skrb je mogoče zaznati v nedavnih izjavah nemškega kanclerja Scholza. Resno ga skrbi, ali ne bo čez nekaj tednov, mesecev ali let že prepozno, saj bo digitalno podprti fašizem takrat že na oblasti.

Pri Musku se kdaj zdi, kot da uživa v kaosu. V zadnjih tednih se je javno prepiral s Scholzem, napada tudi britanskega premiera Keira Starmerja in druge. 

Musk je predvsem demagog , ki poskuša vso javno pozornost usmeriti nase. Tudi s tem, da ves čas povzroča škandale. Samo ponavlja to, kar so drugi politiki že pred njim uspešno počeli. Vzemiva za primer Janeza Janšo. V Sloveniji že 20 let hodimo na ene in iste volitve. Vse se vrti okoli tega, ali si za Janšo ali proti Janši. Čeprav bi bilo verjetno dosti bolj smiselno, če bi se pogovarjali še o čem drugem. Vendar Janši z nenehnim proizvajanjem škandalov uspeva ostati središče političnega prostora. Enako počne Trump. Če bi vzeli samo nekaj stavkov ali ton, v katerem govori Trump med svojimi govori, je to videti kot na pol senilno paberkovanje. Večinoma sploh ne govori z žarom, govori potiho, zadržano, vendar so njegove besede zelo močne. In že 10 let se vsa svetovna javnost vrti okoli njegovih verbalnih ekscesov, ki se vrstijo iz dneva v dan. Musk samo ponavlja že preizkušen vzorec, ki zagotavlja, da si zmeraj v središču pozornosti in občasno tudi zmagaš na volitvah. Pomembno pa je nekaj drugega. Ker se vsi ukvarjajo s provokativnimi izjavami, se pozablja na resnično pomembne izzive. Kdo od svetovnih voditeljev se sploh še resno osredotoča na preprečevanje podnebnih sprememb? Ali pa na prizadevanja za mir? Trump je z vsakodnevnimi provokacijami spravil spodobne politične sile v defenzivo, tako da se ukvarjajo samo še z branjenjem starega formalnega reda pred ekscesi, ne pa z novimi politikami na področju strateških problemov, s katerimi se srečuje človeštvo.

Evropa in Severna amerika očitno nista več središči akumulacije kapitala. Novi center produktivnosti je postala Kitajska.

Ampak v resnici je nemogoče voditi politiko v takšnih razmerah. Poglejte Slovenijo. Saj vlada ne more sprejeti niti enega ukrepa, ne da bi zavladala histerija. 

Odpor seveda ni spontan, ampak je sistematično organiziran in spodbujan. Na eni strani ga organizira parlamentarna opozicija, kar je njeno delo, na drugi strani pa kapital oziroma interesni krogi premožnih. Ti znajo biti v svojih kampanjah zelo profesionalni in učinkoviti. Nasproti jim stoji vlada, ki jo pestijo tipične težave začetnikov. Pogosto ni dovolj spretna v kompleksnih postopkih usklajevanja nekih predpisov, da bi še v fazi sedenja za pogajalsko mizo preverila in poiskala kompromisne rešitve in ji interesne skupine kasneje ne bi toliko skakale v hrbet v javnosti. Kadar ji kaj uspe, denimo reforma javnega plačnega sistema, pa tega ne zna skomunicirati.

Milan Kučan je dejal, da je kot slon v trgovini s porcelanom – dobro stvar z drugo hitro podre. 

Poglejte, vlada je na primer dopustila, da se je v javnosti prijelo prepričanje, kako bodo čistilke po plačni reformi ob plači prejele samo kakšnih 20 do 30 evrov več. To morda drži za tiste, ki so se pravkar prvič zaposlile v javnem sektorju. Toda čistilkam, ki imajo 10 napredovanj, reforma prinaša dvig plače za okoli 400 evrov bruto. To je pri njihovih nizkih plačah velik relativen dvig. Ampak tega vlada ni znala skomunicirati in odbiti dezinformacij, ki so se razširile v javnosti. Podobno se dogaja pri drugih zgodbah – pri energetskem zakonu, zaradi katerega so v opoziciji strašili, da želi vlada ljudem odvzeti drva, ali pa pri aktualnih razpravah o medijskem zakonu. V nekaterih primerih pa histerizacija javnosti, ki jo sprožata parlamentarna in zunajparlamentarna, se pravi kapitalska opozicija, zajame tudi samo vlado. To smo lahko videli na primeru omrežnin. V tem primeru je sama vlada podlegla histeriji in začela udrihati po ureditvi, za katero sploh nima pristojnosti in je nastala že pred njenim nastopom. Prav na janšističen način zdaj ruši avtonomijo agencije za energijo. Če bi to počela prejšnja vlada, bi rekli, da gre za tipičen janšizem. Vlada grobo tepta avtonomne odločitve agencije in ruši njeno vodstvo tako, da člane njenega sveta agencije na tiskovnih konferencah sili v odstop, da bi na njihova mesta imenovala svoje lojaliste. Tako ravnajo avtoritarne vlade.

Kljub temu je Golobova vlada zelo drugačna od prejšnje, Janševe. Slovenija je že leta ujeta v nekakšen cikel: Janša, novi obraz, razočaranje, spet Janša. Kako prelomiti ta cikel? 

Fašizmu je mogoče parirati predvsem z rezultati pri reševanju realnih problemov ljudi. Poglejmo, kakšne rezultate ima ta vlada po dveh letih in pol. Najprej je prebivalstvu in gospodarstvu kar uspešno pomagala prebroditi energetsko krizo. To je sicer počela s podobnimi prijemi kot druge evropske države, a dejstvo je, da ljudi ni zeblo in niso bankrotirali. Pri popoplavni obnovi strug in cest je bilo narejenega veliko. Tudi reforma javnega plačnega sistema je nedvomno uspeh in bila je zelo zahteven pogajalski zalogaj. Poleg tega lahko naštejemo še uvedbo dolgotrajne oskrbe, ki pa v resnici še ni zaživela. Izvedbeni akti šepajo, ni kadra, poleti se bo začel plačevati nov prispevek, pa še ni povsem jasno, kako se bo porabljal. Upam, da ne na tisti način, ki ga sploh ne bi smelo biti: da bo država upravičencem do storitev izplačala denarno nadomestilo, ker ne bodo prišli do storitev zaradi pomanjkanja izvajalcev. To bo učinkovalo samo kot korektura nizkih pokojnin, ne pa kot izboljšanje kakovosti življenja tistih, ki potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Dolgotrajna oskrba bi bila res lahko medgeneracijska zgodba o uspehu te vlade, pomembna za številne ljudi, ne samo za tiste, ki so stari in nemočni, ampak tudi za njihove svojce, se pravi za številne družine – kakovost njihovega življenja bi se povečala. Res mi ni jasno, kaj vlada počne za to, da bi ta reforma končno zaživela.

Tudi na področju zdravstva je vlada naredila pomemben preboj. Ukinila je dopolnilno zdravstveno zavarovanje in končno načela vprašanje dvoživk v zdravstvu. 

Vendar je ukinjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje nadomestil obvezni prispevek, ki pa ga ne plačujejo vsi v enaki višini, ampak je za tiste z višjimi dohodki pravzaprav manjši, ker gre v davčno olajšavo. Eden od očitkov zoper dopolnilno zdravstveno zavarovanje je bil ravno to, da je bilo nepravično odmerjeno, saj smo ga vsi plačevali v enakem znesku. Z njegovo ukinitvijo pa se je nepravičnost samo še povečala. To je bila ena tistih rokohitrskih potez vlade, ko se je čez noč odločila za reformo, namesto da bi jo veliko bolj domislila in izvedla celovito. Kar se tiče dvoživk, pa ste že sami povedali, da je vlada šele načela to vprašanje, ni pa ji še uspelo zlomiti tega sistema.

Janši z nenehnim proizvajanjem škandalov uspeva ostati središče političnega prostora. Enako počne Trump.

Gre vseeno za že desetletja dolg problem. 

Drži. Ni ga lahko odpraviti, saj je povzročil preoblikovanje kolektivov v samih javnih zdravstvenih ustanovah. V nekaterih vejah medicine se je fokus pomembnega dela kadra skozi čas spremenil. Zato bi bilo treba dobro premisliti in narediti kakšno simulacijo, kaj se lahko zgodi, če resno zarežete v dvoživkarstvo. Toda kaj je sedanja vlada počela dve leti in pol? Najprej je eno leto eksperimentirala z bivšim zdravstvenim ministrom Danijelom Bešičem Loredanom in metanjem denarja v sistem, s tem pa samo še pospešila glavno posledico dvoživkarstva. Ta je v tem, da se zasebni izvajalci osredotočajo na izvajanje preprostih in dobičkonosnih storitev in z dobrimi zaslužki črpajo kader iz javnih zavodov, tem pa ostanejo zahtevnejši primeri, izgube in kadrovska podhranjenost. Verjetno je zdajle skrajni čas, da vlada izvede takšno reformo, sicer bomo ob koncu njenega mandata ugotavljali, da na področju zdravstva ni naredila ničesar bistvenega, kar bi ljudje zares občutili.

Kdaj se vseeno zdi, kot da ljudem ne moreš nikoli zares ustreči. Obstajajo pa tudi takšni, ki bi najraje videli, da bi svet gorel. Liki, kot sta Trump in Janša, jih zabavajo. Nekateri celo verjamejo, da bi propad sveta, kot ga poznamo, prinesel nekaj boljšega. 

To so v resnici fantazije ljudi, ki se navdušujejo nad teorijami in zgodovino revolucij, a mogoče nočejo videti realne slike. V realnosti ljudi pestijo konkretni problemi in hočejo rešitve ali vsaj tolažbo. Zato je ključno sredstvo za zamejevanje sedanjega vala fašizacije to, da vlada učinkovito vodi sisteme, za katere je dobila mandat na volitvah, in da lahko na koncu pokaže rezultate. Ne sprejemam špekulacije, da bi poslabševanje razmer na koncu omogočilo obrat v radikalni napredek. Zgodovina fašizacije je že pokazala, da drvenje proti dnu nima zares dna. Ko prideš tja, kjer se je prej zdelo dno, ga že ni več tam, saj se je v tem času celoten sistem povsem transformiral, tisto, kar se je v času stabilne demokracije zdelo nemogoče, pa je postalo norma. Zato se težko strinjam z nekaterimi zagovorniki marksistične teze o poznem kapitalizmu, da naj pustimo, naj gredo stvari začasno v franže, ker bomo potem iz pekla prišli v nebesa. Ne, morda nikoli ne pride do tega preobrata in ostanemo v peklu. Zato se moramo boriti tukaj in zdaj. Dokler sploh še imamo sredstva za boj.