Komentar / Modeliranje časa
Teče vedno enako hitro?
Zbudiš se, prvi januar je, začetek novega leta, čas, ko narediš križ čez staro, se česa pokesaš, si kaj obljubiš, vstopiš v drugačen čas. Ker tako hoče koledar, ki lomi čas na sekunde, dneve, leta … Ga res drobi na samostojne, nepovezane celote, kot se nam zdi ob kakem izrazitem časovnem prelomu – novem letu, rojstnem dnevu, izbruhu vojne ali Trumpovega predsednikovanja?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Zbudiš se, prvi januar je, začetek novega leta, čas, ko narediš križ čez staro, se česa pokesaš, si kaj obljubiš, vstopiš v drugačen čas. Ker tako hoče koledar, ki lomi čas na sekunde, dneve, leta … Ga res drobi na samostojne, nepovezane celote, kot se nam zdi ob kakem izrazitem časovnem prelomu – novem letu, rojstnem dnevu, izbruhu vojne ali Trumpovega predsednikovanja?
Koledar deli čas umetno, povsem samostojnih časovnih enot ni. Podjetje, ki gre v stečaj letos, je verjetno bolehalo že predlani, zob, ki te začne boleti oktobra, je bil načet že marca, NLB je bogata, ker že dolga leta odira stranke s smešno nizkimi obrestmi in dragimi posojili, na izpitu padeš, ker si pred tem lenaril. Vse pa ni determinirano s preteklostjo – na glavo ti neodvisno od nje pade kos razpadlega satelita, po naključju srečaš pravo osebo in se zaljubiš kot maček, zadeneš na eurojackpotu in pogojno postaneš srečen. Skratka, na dogajanje vpliva kopica stvari, naključij in posledic človeške nepredvidljivosti. Zato je tako težko napovedovati prihodnost, to najbolj negotovo sestavino časa, te tako imenovane četrte dimenzije, ki menda ne more obstajati brez prostora.
Koledar je seveda človeški izdelek. Izumili smo ga, da se v času laže znajdemo, da lahko pametneje razporedimo svoja dejanja in opustitve, laže načrtujemo itd. Brez ur in urnikov bi bilo življenje bolj kaotično, a najbrž lagodnejše. No, na racionalno postavljene časovne oporne točke obešamo najrazličnejša čustva – upanja, strahove, pričakovanja, obžalovanja. Čisto ravnodušen do koledarskega drobljenja časa ne moreš biti, občutja, ki jih zbujajo povsem enaki časi, pa so lahko dramatično različna; ni vseeno, ali boš čez tri dni obešen ali boš odletel na Kanarske otoke.
Čeprav je čas kontinuum, pa ostaja vprašanje, kako teče. Je velika, vedno enako hitro valeča se reka? Ali reka, ki je v gorah brzica, na ravnini mirno veličastna, ob izlivu v morje pa skoraj negibna. Skratka, mineva čas vedno enako ali različno hitro? Je nekaj, na kar ne more vplivati nič in nihče?
Šolsko znanje nam govori, da gre za nekakšen neprekinjen, vedno enako hiter tok. Tako naj bi bilo vsaj na Zemlji, sile v vesolju pa lahko čas menda zmaličijo. Kakorkoli, vse od človeka izdelane ure tečejo enakomerno in nam tiktakajo, da je čas nesnovni veletok, ki se začenja nekje v preteklosti, se za drobne trenutke dozdevno ustavlja v bežeči sedanjosti in odhaja naprej v neznano prihodnost. V njem lebdimo, povsod je z nami, a za nas se ne meni, ustaviti ga ni mogoče.
Kroni stvarstva, se pravi nam, to ni pogodu. Zato počnemo marsikaj, da bi si čas prilagodili, mu morda celo zagospodarili. Nič nam ne bi mogel, če bi postali nesmrtni, večni kot on. Toda dolgost življenja našega je kratka. A pozor: po svoje smo čas kot nekaj, kar je nespremenljivo in na kar ne moremo vplivati, vendarle ukanili – dojemamo ga subjektivno. To nam uspeva, ker ga polnimo s svojimi koledarji, svojim dogajanjem, svojimi občutji. Tako čas za nas subjekte mineva različno hitro.
To ne pomeni, da nam je individualna raztegljivost časa nujno v prid. Včasih nam ura teče prehitro, včasih prepočasi.
Poglejmo nekaj primerov.
Primitivnejši ali pohlepnejši delodajalci bi si radi prisvojili ves čas delojemalcev, zato so tako jezni na Meščevo »štempljanje«. Če poljubno razpolagaš s časom drugega, v bistvu razpolagaš z njim in mu kradeš njegov čas, ki pa je strogo omejen. Nasploh ljudje po neki raziskavi na smrtni postelji najbolj obžalujejo, da so preveč delali. Res pa se od dela živi in marsikomu je tudi v veselje.
Čas zelo različno teče tudi za Goloba in Janšo. Za Goloba do volitev prehitro, za Janšo prepočasi. Ker domnevamo, da bo slednji na volitvah izgubil, se mu bo četrta dimenzija potem še bolj vlekla. Enako se godi obsojencu na 20 let zapora, nasprotno pa obsojencu na smrt.
Različno nam teče čas tudi v zvezi s starostjo. Ko imaš deset let, je poletje pred tabo neskončno dolgo. Tudi maturantova življenjska pričakovanja silijo čas, da koraka bolj po polžje. V zrelih letih je hitrost časa v kolikor toliko normalnih časih odvisna predvsem od konkretnega osebnega dogajanja. Ko si star, pa se z vsakim letom jasneje zavedaš omejenosti časa in njegove dragocenosti. Emšo je močan časovni dejavnik.
Deloma torej le obvladujemo čas, ga subjektivno podaljšujemo oziroma upočasnjujemo. Pretiravati pri tem ne gre. Glede časa se navadno počutiš najbolje, če o njem ne razmišljaš, ne pogleduješ nenehno na uro, ugotoviš, da so številne prisile, ki ti kradejo čas, samonaložene, da je lastni čas dobro deliti s časom drugih. Manj ko se ukvarjaš s časom, več ga je – to je tipičen primer za manj je več. Tisti, ki si skušajo zdravi in relativno mladi obsedeno podaljšati življenje (med njimi je veliko bogatašev), so v slabi koži, saj se očitno strašno bojijo smrti. Seveda se je vsi, a zares šele takrat, ko nas pošteno zgrabi za vrat. Tudi če je takrat našega individualnega časa konec, gredo drugi osebni časi in generalni, splošni čas naprej.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.