Zakaj so Slovenci tako vzljubili Davida Lyncha

V Cankarjevih delih se junakom vedno približuje »nekaj neznanega in groznega«, »nekaj temnega, strašnega«, »nekaj velikega, črnega«, »nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega«. David Lynch je le citiral Cankarja – tudi njegovim junakom se je vedno približevalo nekaj neznanega, groznega, temnega, strašnega, črnega, novega, tujega in čisto nerazumljivega.

Ko so pri nas pred dobrimi 30 leti vrteli Lynchevo serijo Twin Peaks, so jo gledali vsi, tudi tisti, ki takih – težkih, zamorjenih, morbidnih, nejasnih – reči ne gledajo ali pa sploh ne prenesejo. Toda serija je vendarle izpraznila slovenske ulice – ko so jo zvečer vrteli, ni bilo nikjer nikogar. Vsaj tako so govorili.

In zakaj so jo gledali čisto vsi Slovenci? Zakaj je pri Slovencih tako blazno kliknila? Iz očitnega razloga: ker izgleda zelo slovensko. Ker izgleda tako, kot da bi jo posnel Slovenec. In ker izgleda tako, kot da bi se dogajala v Sloveniji.

Dogaja se v Twin Peaksu, zakotnem ruralnem mestecu, ki izgleda kot tipično slovensko zakotno ruralno mestece, le da vam v Twin Peaksu postrežejo s pito, v slovenskem mestecu pa s potico. Kadar seveda ne postrežejo s krofi, s katerimi pa postrežejo tudi v Twin Peaksu. Gozdovi so čudoviti. Kot v Sloveniji. Tudi gore so krasne. Kot slovenske. In ja, tudi veliko žago imajo. Kar je spet zelo slovensko.

Sam Twin Peaks izgleda prijetno – lične hiške, vrtovi, prijazni ljudje, mirno življenje. Agent Cooper (Kyle MacLachlan), ki je prišel, da bi izvohal, kdo je umoril Lauro Palmer ( ja, zaradi nje je bilo spet modno biti mrtev), bi se kar naselil v Twin Peaksu, saj se mu zdi, da »ima življenje tu smisel«. Toda vse to je le kulisa, ki skriva strašne, mučne, mračne reči – toksične odnose, družinsko nasilje, umore, norost, droge, pornografijo, incest, bolečino, travme. Na vrata trkajo diabolične sile preteklosti, ki se stalno spreminja.

Mar niso tudi slovenska mesteca prijetna – lične hiške, vrtovi, prijazni ljudje, mirno življenje? Vsaj zdi se tako. A mistika malih prisrčnih mest je blef. Kot vemo, je vsa ta nedolžna normalnost v resnici le kulisa, za katero ždi morilski, perverzni, morbidni mrak, ki je nezgrešljiv – itak neprestano polni črno kroniko. Tudi v Sloveniji se preteklost stalno spreminja. Jelenova glava? Doma smo! Vsakemu turistu, ki obišče Slovenijo, se zdi, da ima življenje tu smisel.

Ko so pri nas pred dobrimi 30 leti vrteli Lynchevo serijo Twin Peaks, so jo gledali vsi, tudi tisti, ki takih – težkih, zamorjenih, morbidnih – reči ne gledajo ali pa sploh ne prenesejo.

Dodajte še skrivnosti, ki kličejo obdukcijo, zelenje, ki skriva kri, tisto »majhnost«, ki muči in kvari ljudi, čudne obsesije, v katerih tli ekstremizem, srečne trenutke, ki so le uvodi v norost, dvojno življenje, ki diši po telenoveli, očete, ki se mečejo na krste hčera, in konformizem, ki se spogleduje zdaj s prostitucijo, zdaj z okultizmom, pa dobite twinpeaksovsko Americano, ki izgleda kot triglavska Sloveniana, v kateri lahko bobu mirno rečejo BOB ( ja, morilec BOB). Od raja do pekla je tu vedno le korak, ker je že sam raj peklenski. Lynchevi filmi so nam pokazali mrak, v katerega smo voljni stopiti le v filmih.

To, da se na koncu izkaže, da je Lauro Palmer umoril oče (Ray Wise), maskiran v gozdno »žival« (BOB), ni v Sloveniji nikogar presenetilo, kaj šele šokiralo. V malih, luštkanih, idiličnih mestih očetje posiljujejo in pobijajo svoje otroke. Vsi skupaj so v en glas vzkliknili: saj smo vedeli! Le kako ne bi? Velika mesta so zlo, mala mesta so kul – nehajte! Če kdo, potem prav mi, Slovenci, vemo, da je to le mit, v katerega itak nismo nikoli verjeli.

A serija Twin Peaks, ki se je končala kot parodija televizijskih serij in groteskna fetišistična samoparodija, začela pa kot resen, kinetičen whodunit, je v Ameriki spodbudila posebno reakcijo: ljudje so najprej navdušeno planili in jo divje vzljubili, toda že po nekaj epizodah so jo divje zasovražili. To pa je tipični slovenski love-hate: Slovenci novi politični obraz navdušeno izvolijo, a ga kmalu zatem že zasovražijo – divje in navdušeno. Slovencem tudi očitajo, da odganjajo tuje investitorje – hej, spomnite se le norveških investitorjev, ki pridejo v Twin Peaks!

Slovenci se ne pogovarjamo, ampak drug na drugega kričimo. In David Lynch, ki je kariero začel z Eraserheadom (1977), intelektualnim splatterjem, morbidno vivisekcijo moške porodne tesnobe (ko protagonist, ki ga igra Jack Nance, izve, da bo postal oče, začne iz nosu konvulzivno krvaveti, spazmatično bruhati, mutirati ipd.), nadaljeval pa s Človekom slonom (The Elephant Man, 1980), himno drugačnosti, čudaškosti, strpnosti, solidarnosti in empatiji (povsem deformirani John Merrick, »največji frik na svetu«, ki ga igra John Hurt, je katedrala emocij), je bil tipični Slovenec: ko je govoril, je kričal. Na snemanju je imel v roki megafon – neprestano. Ne le zunaj, na prostem, temveč tudi v interjerjih. Z igralcem, ki je bil le nekaj metrov od njega, je komuniciral prek megafona. »Kyle, zdaj padeš!« Pravi Slovenec. Gordon Cole, naglušni, a bučni FBI-jevski šef, ki ga je igral v Twin Peaksu, je izgledal kot parodija slovenskega kričanja.

To, da je Lynch zrasel v tipičnih »slovenskih« krajih, kot so Missoula (Montana), Spokane (Washington), Boise (Idaho) in Alexandria (Virginia), v katerih se Bog ljubi z vražami, črno-belo moralo, patriotizmom in brezhibnim nasmehom normalnosti, ne preseneča. Štiri leta pred Twin Peaksom in dve leti po fascinantno propadlem sci-fi spektaklu Dune (1984) je posnel Modri žamet (Blue Velvet), ki se začne s tisto famozno upočasnjeno vožnjo skozi mali, zakotni, sladkobni Lumberton, idilično ameriško mestece – jasno, ob štiklu Blue Velvet. Modro nebo, rdeči tulipani in bele lesene ograje pa lične hiške, mični nasmehi, dični gasilci, ki nam mahajo, šolarji, ki prečkajo prehod za pešce, moški, ki pred hišo pridno zaliva zelenico – Amerika. Ali bolje rečeno – otroški pogled na Ameriko, iz katere skoči Elvis Presley, ki se ponoči prelevi v Franza Kafko.

Toda če čez ta sanjavi uvod namesto štikla Blue Velvet spustite štikel Moj rodni kraj, moj rodni dom (ali Mama, prihajam domov), dobite Slovenijo. No, »otroški« pogled na Slovenijo, iz katere skočijo Avseniki, ki se ponoči prelevijo v Ivana Cankarja.

Tadej Pogačar na kosilnici

Lynch je v zvezi z Izgubljeno cesto (Lost Highway, 1997), femicidnim filmom noir, ki izgleda zdaj kot kreacija zunajzemeljskega bitja z močno migreno in zdaj kot agonično pulziranje Kafkovega Procesa (sled potem vodi v Grad, ki je danes, po mnogih letih, nazadoval v hladno, napol mumificirano predmestno hišo), rekel: »Ta film se giblje naprej in nazaj, a tudi obmiruje.« Natanko tako pa doživljamo Slovenijo – kot deželo, ki se giblje naprej in nazaj, a tudi obmiruje, potemtakem kot deželo, ki se spreminja, da bi vse ostalo tako, kot je. Res pa je tudi, da jo doživljamo kot eksperiment. Lynch pa je, kot vemo, najbolj in največ eksperimentiral v Resnični zgodbi (The Straight Story, 1999), povsem straight film, ki je drsel kot tista badalamentijevska reka v najavni špici serije Twin Peaks in ki velja za najbolj antilynchevski film: »To je verjetno moj najbolj eksperimentalen film,« je rekel. Vsekakor, posnel ga je v sekvenci – in vse se dogaja linearno.

Zanj atipično. Njegov protagonist, Alvin Straight (Richard Farnsworth), med svojim tripom sicer sreča tipično lynchevsko čudakinjo, ki je v sedmih tednih povozila 13 jelenov (»in mora po tej cesti,« pravi), a sreča jo na linearen način. Toda Resnična zgodba ni le Lynchev najbolj eksperimentalen film, temveč tudi njegov najbolj slovenski film. Naj vam pojasnim.

Resnična zgodba je road movie, le da se junak, Alvin Straight, ne vozi z avtom, marveč s kosilnico, pa četudi je do tja, kamor potuje, 350 milj oziroma 563 kilometrov. Kar je seveda precej atipično. Za road movie so potrebne razdalje, ki jih junak potem premaguje z avtom. Še več: razdalje so potrebne prav zato, da bi jih junak lahko premagoval. Ko premaguje te zunanje razdalje, premaguje tudi svoje notranje razdalje – in ker so te notranje razdalje metafizične, da ne rečem globoke, so potrebne kar velike zunanje razdalje.

Amerika ima razdalje. Zato ima tudi road movieje. Lynch jih je posnel kar nekaj – Divji v srcu (Wild at Heart, 1990), Izgubljeno cesto, tudi Mulholland Drive (2001), če hočete. V Sloveniji po drugi strani ni razdalj. Road movie je tu praktično nemogoč. In že kar nesmiseln. Če že, potem izgleda kot Babica gre na jug – junak se iz Ljubljane odpravi na morje, toda prvo noč prespi pri Podpeškem jezeru. Kot da je do Portoroža nekaj dni vožnje.

Lynch, največji ameriški Slovenec, vere v film ni izgubil, a 20 let je snemal le še kratke filme, meditiral, kadil, sanjal (recimo o Lani Del Rey) in gledal zvezde.

V Sloveniji bi bil road movie mogoč in smiseln le, če bi se razdalje premagovale zelo počasi – s pregovornim traktorjem ali pa še bolje: s kosilnico. Ker slovenski filmarji takšnega road movieja niso posneli, ga je posnel David Lynch. Posnel je slovenski film, ki so ga Slovenci pozabili posneti. Lynch ve to, česar Slovenci ne vedo: če se giblješ počasi, več vidiš!

Resnična zgodba je res resnična, in sicer v smislu, da izgleda kot rimejk slovenskega filma, ki ga ni. Iowa in Wisconsin, čez katera – s kosilnico John Deere letnik ’66, po štiri milje na dan, v kontemplativnem ritmu transcendentalne meditacije – potuje Alvin Straight (ki bi ga skoraj igrali Paul Newman, Gregory Peck in John Hurt), sta videti kot kosa Slovenije. Tudi Laurens (Iowa), malo mesto, v katerem živi Alvin (in ki spominja na Twin Peaks in tudi na Lumberton iz Modrega žameta), je videti kot majhno slovensko mesto – varno, prijazno, blago, nenevarno, dobrohotno, zaspano, naravno.

Ko se Alvin pelje mimo svojih vrstnikov, 70- in 80-letnikov, ti sedijo pred orodjarskim emporijem, v kakršnem dela Jeffrey Beaumont (Kyle MacLachlan), protagonist Modrega žameta, kar pomeni, da smo v deželi, v kateri so moški patentirani sami-svoji-mojstri. Kar je zelo slovensko. To je tudi dežela, v kateri je veliko jelenov, navsezadnje, tista ženska jih v sedmih tednih zbije 13 (z Bambijevo mamo vred, domnevam). Kar je spet zelo, zelo slovensko. V Twin Peaksu obilje jelenov poudarja nagačeni jelen, ki je padel s stene. V Sloveniji obilje jelenov poudarjajo slike jelenov na pročeljih hiš (pa tudi jeleni v ikonografiji Laibacha, kvintesenčnega slovenskega benda).

To, da center za socialno delo Alvinovi hčerki vzame otroke, deluje tako slovensko (spomnite se le »koroških dečkov«) kot vsi tisti veseli, srečni, nasmejani kolesarji, ki pripeljejo mimo – ja, to je dežela, v kateri je veliko kolesarjev. Kot v Sloveniji. Ko zagledajo Alvina, mu prešerno zaploskajo, prepričani, da je pred njimi Slovenec – zdrav duh v zdravem telesu. A po drugi strani: Alvin je res videti kot ultimativni Slovenec – kot ekstremni športnik. Tadej Pogačar na kosilnici.

Alvin, sicer že precej utrujen in oslabel (slabo vidi, hodi s palicama ipd.), a še vedno divji v srcu, potuje v Mt. Zion, k bratu Lylu (Harry Dean Stanton), s katerim sta na smrt sprta – že deset let nista govorila. Obeta se jima sprava. Je kaj bolj slovenskega? »Si se s to rečjo tako daleč pripeljal samo zaradi mene,« vpraša Lyle. »Ja, Lyle,« odvrne Alvin. In to je vse, kar si rečeta. Spravita se brez besed.

A ta sprava je le vrh spravne ledene gore. Alvin namreč pripoveduje, da se je med II. svetovno vojno boril v Franciji, kjer je začel piti – in to tako, da je postal alkoholik. Tudi v Sloveniji je bila II. svetovna vojna razlog za alkoholizem. Najprej mislimo, da je Alvin začel piti zaradi vojne nasploh, malce kasneje, da je začel piti zato, ker so njegovi tovariši zgoreli v nemškem napadu, na koncu pa se izkaže, da je začel piti zato, ker je ponoči – resda nehote, pa vendar – ustrelil svojega tovariša, kar pomeni, da je izvedel medvojno verzijo »povojnega poboja«. Ta travma, ta skrivnost ga še vedno žre. Verlyn (Wiley Harker), vrstnik, ki ga sreča en passant, postane njegov Edvard Kocbek.

Alvin noseči štoparki, ki je pobegnila od doma, pripoveduje, kako se je igral s svojimi otroki: vsakemu je dal palico, ki jo je zlahka zlomil – potem pa je palice povezal v butaro, ki pa je niso več mogli zlomiti. Njegovo sporočilo je bilo jasno: če držimo skupaj, smo močnejši. Zelo slovensko: slovenski politiki to stalno ponavljajo. Enotnost in soglasje sta njihovi mantri. Nič ni bolj slovenskega od butare.

Slovenci se ne pogovarjamo, ampak drug na drugega kričimo. In David Lynch je bil tipični Slovenec.

A ker je Resnično zgodbo, kombinacijo bibličnega vesterna (Kajn in Abel) in homerskega road movieja (iskanje poti domov), vendarle posnel David Lynch, se lahko povsem upravičeno vprašamo: kaj, če se Alvin na obisk k bratu, ki je doživel infarkt, v resnici odpravi zato, da bi se naslajal nad njegovim trpljenjem? Da bi užival v tem, ko vidi, da je drugi – njegov brat – v še večji stiski kot on? Rekel bom le to: mar ni to eminentno slovenski užitek?

Saj vam ni treba vedeti vsega!

Alvin je zelo straight – direkten, odkrit, jasen in iskren. Vse pove naravnost. Brez blefa. Brez omahovanja. Brez ovinkarjenja. V Sloveniji bi postal novi obraz politike – take imajo Slovenci najraje: direktne, odkrite, jasne! Take izvolijo.

In tudi to, kar hoče Alvin po vseh teh letih reči bratu, mu hoče povedati sam – brez posrednikov, iz oči v oči. Naravnost. Straight. Z bratom sta si pred mnogimi leti rekla nekaj, zaradi česar potem nista več govorila. Jasno, nikoli ne izvemo, kaj sta si rekla. In jasno, nikoli ne slišimo, kaj si rečeta, ko se po vseh teh letih spet snideta. Itak ne bi razumeli. To je njuna stvar. Tako boleče intimna, da tam nimamo kaj iskati.

Ob Resnični zgodbi so vsi strmeli – kaj je zdaj to? Hej, od Lyncha smo vedno fasali labirintni overdose morbidnih čudakov, narkoleptičnih sadistov, dekadentne perverznosti, peklenskih frikov, mračnih ekscentrikov, baročnega cinizma, šokantnih situacij, infantilnih ekstaz, popartističnih fantazij, morastih digresij, srhljivega nadrealizma, avantgardne bizarnosti, okultne psihedelije, kičaste ekscesnosti, komičnega fašizma, iznakažene lepote, pogrebnega glamurja, peklenskih nočnih klubov, v katerih pevke umirajo na playback, morastih misterijev, ki izgledajo kot avdicije, klišejev, ki so zanosili s cono somraka, in slabega espressa. Nikoli ni bil straight – in nikoli se ni zmenil za kontinuiteto. Spomnite se le, kako čudovito in vrtoglavo v Mulholland Drivu – filmu o dveh fatalkah (Laura Elena Harring in Naomi Watts), ki ju požre Hollywood, v katerem je identiteta itak zanemarljiva – izgine linearnost, kako briljantno in zapeljivo se zlomi logika ter kako elegantno in senzualno vsak korak postane twist, tako da nihče več ne ve, kdo je kdo, kdo o kom sanja, kdo je živ in kdo mrtev. Kaj pa je film, če ne sen mrtvega?

V Lynchevih filmih – recimo v Divjih v srcu ali Izgubljeni cesti – je bila celo ravnina vedno klavstrofobična. Morbidna. Vedno je nekaj skrivala. Ni bila straight. A kdo pravi, da je Resnična zgodba antilynchevska? Mar ni v resnici naravnost perverzno lynchevska – ne antilynchevska, temveč metalynchevska? Alvin – hej, s kosilnico prepotuje 563 kilometrov! – je itak ultimativni lynchevski čudak, na svoji odisejadi srečuje same lynchevske čudake (nosečo punco, ki je zbežala od doma, dvojčka, ki se nenehno prepirata, šoferko, ki je zbila že 13 jelenov, katoliškega duhovnika, ki nima nič proti baptistom), poleg tega pa sploh ni tako straight, kot se zdi na prvi pogled, saj nam ne pove, zakaj sta se brata tako sprla in kaj si rečeta, ko se ponovno vidita.

A natanko to sporoča ta ultralynchevski film: saj vam ni treba vedno vsega vedeti! Saj vam ni treba poznati vseh skrivnosti! Jeffrey, protagonist Modrega žameta, sodobni Huckleberry Finn, hoče vse vedeti, zato ga želja, da bi poznal vse skrivnosti in da bi pošpegal k modrožametni Dorothy (Isabella Rossellini) in jo videl golo, odpelje na mračno, strašljivo, morbidno, transgresivno stran idiličnega Lumbertona, mesteca rdečih tulipanov, modrega neba in belih ograj. Ja, to srce Americane – ta lepa duša ameriškega heartlanda, ta upočasnjena enklava upanja, optimizma, snažnosti, udobja, nasmeha, varnosti in svobode, ta božji vrt brez navednic – je v barvah ameriške zastave, toda njeno podzemlje, v katerega pade Jeffrey, je pekel, prežgan z nasiljem, zlorabljenimi ženskami, nejasnimi, zblojenimi čustvi, incestom, ojdipskim kaosom, surovostjo, podganjo dirko, obupom, nemočjo, jezo, norostjo, paranojo, korupcijo, represijo in sociopatijo, ki jo pooseblja srhljivi, invazivni, pošastni Frank Booth (Dennis Hopper), Norman Bates zlatih časov. »Baby wants to fuck!«

Od raja do pekla je tu vedno le korak, ker je že sam raj peklenski. Lynchevi filmi so nam pokazali mrak, v katerega smo voljni stopiti le v filmih.

Jeffrey, produkt ameriškega sna, ki hoče videti, kaj je za zaveso, se počuti kot v sanjah (In Dreams, kot nekje vmes prek Deana Stockwella pripomni Roy Orbison), a sanje so tuja dežela. Tam spodaj je džungla, polna insektov, in ta džungla – ta bolezen, ta strup – je groteskna resnica tistega lepega, sladkobnega, rajskega povojnega sveta rdečih tulipanov, modrega neba in belih ograj (Amerika je iznašla srečo, toda petdeseta leta so bila obenem tudi čas hladne vojne, antikomunizma, paranoje, homofobije, rasizma, makartizma ipd.), zato ne preseneča, da Jeffrey, fant brez prijateljev, ki penetrira v vzporedni svet, kot bi penetriral v človeško telo, in ki misli, da se bo – tako kot Gregor Samsa v Kafkovi noveli Preobrazba – prelevil v žuželko, dahne: »To je čuden svet!« Vsekakor – čuden in čudaški. Razlog več, da neka ženska Alvina posvari: »Pazite, danes je svet poln čudakov.«

Notranje zadeve filma

Lynch, ki mu je nekako uspelo poročiti Franza Kafko, Edgarja Allana Poeja, Raymonda Chandlerja, Samuela Becketta, Antonina Artauda, Charlesa Dickensa, Fritza Langa, Davida W. Griffitha, Johna Watersa, Georgea Romera, Alejandra Jodorowskega, Jacksona Pollocka, Čarovnika iz Oza, Coca-Colo ter Tatijevo igro s prazninami in tišinami, ni imel nobenih iluzij: mrak (skrivni, tvegani, necenzurirani, nefiltrirani svet za fasado), ki drži skupaj ameriški konsenz (srečno »demokracijo« rdečih tulipanov, modrega neba in belih ograj), je patološki, odvraten. Amerika v Resnični zgodbi je videti kot Amerika na začetku Modrega žameta – idilične hiške, vrtovi, verande, dvorišča, ograje. Vse je zelo tihožitno. Vse je zelo domačno. A nič ni agresivnejšega od tihožitja. In nič ni perverznejšega in pošastnejšega od domačnosti.

»Zakaj obstajajo moški, kot je Frank? Zakaj je na svetu toliko težav,« sprašuje Sandy, Jeffreyjeva muza. Igra jo Laura Dern, ki bo v Divjih v srcu postala Lula in z Mornarjem (Nicolas Cage), brutalno romantičnim baladistom, fenom Elvisa Presleyja in usnjenega džekija (»Simbol mojega individualizma in moje vere v osebno svobodo«), zdrvela na road trip, srečevala čudake à la Bobby Peru (Willem Dafoe) in Dell (Crispin Glover), prehitevala perverzije, nasilje, teror in odstreljene glave, uživala v nevarnosti, noro zaljubljena orgazmirala ob strašnih, srhljivih, morbidnih skrivnostih, ki so skakale iz omare in kar tekmovale v stopnji ekscesnosti (sama je bila posiljena pri trinajstih), in ugotovila, da je »ta svet za povrhu še čuden in divji v srcu«.

To ni več Kansas, bi dahnila Doroteja v Čarovniku iz Oza – in Lula je Doroteja. Da z Mornarjem obžalujeta, da Čarovnika iz Oza ne moreta prositi za nasvet, pa ne preseneča: Lynch, ki je vedno bolj ljubil filmsko mavrico kot filmsko matrico, je Čarovniku iz Oza čez oči navlekel film noir. Zato se tudi Lula in Mornar, ki imata – tako kot propadli, morilski saksofonist (Bill Pullman) v zelo noir Izgubljeni cesti – občutek, da ju film gleda, ves čas obnašata tako ekstatično in delirično, kot da skušata izživeti ves žmoht filma noir.

Laura Dern je v Notranjih zadevah (Inland Empire, 2006), v katerih se zgostijo vsi lynchizmi (somračno osvetljeni retro prostori, ki lezejo drug v drugega, kot da so antropomorfni, skrivnostni déjà vuji, dvojniki, reinkarnacije, pasijonski refleksi, feministične sinkope, ukleti moteli, labirintno presihanje identitete, transcendentalna eksotika, prelivi, ki izgledajo kot listanje filmske enciklopedije ipd.), igrala filmsko igralko, ki dobi vlogo v novem filmu, a ugotovi, da so ta film že enkrat snemali in snemanje potem prekinili, ker so glavna igralca na snemanju umorili. Da bi se vživela v to vlogo, mora res verjeti v film. Da bi verjela v film, mora videti krike – in slišati solze.

Slovencem tudi očitajo, da odganjajo tuje investitorje – hej, spomnite se le norveških investitorjev, ki pridejo v Twin Peaks!

Notranje zadeve – film o notranjih zadevah filma – so bile zadnji Lynchev celovečerec. Lynch, največji ameriški Slovenec, vere v film ni izgubil, a 20 let je snemal le še kratke filme, meditiral, kadil, sanjal (recimo o Lani Del Rey) in gledal zvezde.

Ko brata v Resnični zgodbi ponoči sedita in gledata zvezdno nebo, bi pričakovali štikel When You Wish Upon a Star, a ga v naših ušesih preglasi štikel Orion, ki se začne s Strniševimi kantovskimi verzi:

»Čez tisoč let, ko naju več ne bo,
 bo spet prav tak večer, kot je nocoj,
na modrem nebu daljen in svetal,
spet, kot nocoj, bo Orion sijal.«