Ali je bilo kaj avantgardnega?

zelo za

Vsi so prihajali.

Leta 1987 so v Škucu zavrteli Kumbum, slovenski eksperimentalni celovečerec, ki je vseboval 12 tisoč kadrov. Celovečerci jih običajno vsebujejo okrog tisoč – ob filmih, ki imajo 2000 ali 3000 kadrov, ljudje že omedlevajo. Kumbum ni bil za epileptike in tiste s slabimi očmi. »Kdor zdrži tisti slabi dve uri, se absolutno abstrahira,« je pisalo v promocijskem gradivu. »To je bil spektakel v vseh pogledih,« pravi Vasja Bibič, ki ga je v Škucu vrtel. »Napad na percepcijo,« so rekli tisti, ki so ga videli. A videli so ga redki. Nikoli ni bil v komercialni distribuciji. Nikoli ga ni predvajala TV. Izšel ni ne na videokaseti ne na DVD-ju. Nastajal je 12 let, producirala ga je OM Produkcija, filmska hiša, pri kateri so v sedemdesetih in osemdesetih letih filme režirali Zend Kommandoh, Janez Pl. Laibacher, Frančiška Knoblehar, Matilda Smrtnik, Bettina Zonenštajn, Florjan Gorjan, Amanda Fior Daliso, Veronique Gartenzwergel, Emannuel Gott-Art, Marta Žnidaršič, Sulejman Ferenčak, Ismailhači Cankar in drugi. Jasno, vse to so bile identitete istega avtorja, »filmske duše«, kot mu pravi Miodrag Miša Milošević. Če OM

Produkcija ne bi obstajala, bi si jo morali izmisliti, je zapisal Silvan Furlan, ki je bil večni optimist, zato je treba dodati: če OM Produkcija ne bi obstajala, si je ne bi mogli izmisliti.

V dokuju Ali je bilo kaj avantgardnega? tega najbolj zakonspiriranega avtorja v slovenski filmski zgodovini ne boste videli, a tudi Davorina Marca – avtorja množice eksperimentalnih filmov (Vsi gremo, gremo, Paura in città!, Ej, klanje itd.), »punkerja in šokerja«, kot ga imenuje Vasja Bibič, filmarja »z genialno energijo«, kot ga imenuje Petra Belc, »Srečka Kosovela slovenskega avantgardnega filma«, kot ga je pred davnimi leti zapečatil Silvan Furlan – ne boste videli, ker – očitno tako kot OM Produkcija – prisega na tajno, skrivnostno, podzemsko identiteto eksperimentalnega filma, ki je v slovenski film skrivaj in podtalno prinašal novo. Itak: »Pomena ne ustvarja avtor, temveč film.« Da je »film pomen tega sveta«, pa bi zagotovo prikimali tudi ostali avtorji, živi (Karpo Godina, Naško Križnar, Tone Rački, Črt Škodlar, Srečo Dragan, Matjaž Žbontar, Vasja Bibič) in mrtvi (Boštjan Hladnik, Vinko Rozman, Vasko Pregelj, Ana Nuša Dragan, Franci Slak), ki so v času socializma snemali zunaj dosega radarja in – večina – brez državnih subvencij, tako da so njihove filme, ki so jim najpogosteje rekli »amaterski«, a tudi »vzporedni«, »eksperimentalni«, »alternativni« in »avantgardni« (oh, in »filmi zunaj paradigme«, »čudne produkcije« ipd.), vsi bolj ko ne spregledali. Te filme »smo preskočili«, pravi Jože Dolmark. Bili so blazno inovativni, vrtoglavi, fantastični, lirični, studiozni, metafizični, slikarski, nešablonski, igrivi, ludistični, reistični, minimalistični, psihedelični, transovski, mitopoetični, grafični, apokaliptični, pikareskni, strukturalni, konceptualistični, briljantno neodvisni. Tehnične popolnosti si niso mogli privoščiti, klasično »zgodbo« so ignorirali, logika »dobrega okusa« jih ni zanimala (v filmu Vsi so prihajali, animaciji Toneta Račkega, je animirana ženska masturbirala na narodno glasbo), kult slave so zamenjali s kultom samogetoizacije, toda izkoristiti so skušali ves potencial filma, njegovo gramatiko, njegov slovar, njegovo strašno voljo do angažmaja, zato so v filmu iskali tisto, kar je bilo v njem večje od njega samega, in zato so slovenski film z vsakim svojim filmom na novo izumili.

Matevž Jerman in Jurij Meden sta vrhunske kadre iz vseh teh filmov – recimo iz Hladnikove Fantastične balade, Rozmanove Praške pomladi, Pregljevega Rekvijema, Križnarjevih Belih ljudi, Škodlarjeve animacije Jutro, jezero in večer v Annencyju,Godinovih Gratiniranih možganov Pupilije Ferkeverk, Ferenčakovega Bismillaha, Žbontarjeve Pomaranče (ali kvarni vpliv droge na mladinca), Slakovih Daily News in Bibičevega Od tod do večnosti – skompilirala v fluks nezavednega slovenskega filma, kolaž potlačenih filmskih utrinkov, ki so preveč vedeli in videli, ognjemet deleted scenes s komentarjem filmarjev in kritikov, pozabljene sence prednikov, fetišistično meditacijo o dialektiki filmskega časa, ultrakinetični id slovenskega filma, ultimativni slovenski film, izpolnitev vseh filmskih fantazij o radikalnem slovenskem filmu. AJBKA? morda ni največji slovenski film, toda zdajle se ne morem spomniti nobenega drugega. (Kinoteka, art)

qFRVsVPBseA