Prvi poljub, prvi džojnt, prvo ponočevanje, prvi bend 

Film Čao Bela se obnaša tako, kot da so njegovi junaki pet let mlajši, kot dejansko so

zadržan +

Zaripli od zorenja. Čao Bela, Jani Sever, 2024.

Če bi zdajle izbruhnila tretja svetovna vojna in bi Slovenijo okupirali fašisti in bi začeli množično streljati talce in bi številni Slovenci planili v hosto, ne bi bilo toliko otrok brez staršev, kot jih je v filmu Čao Bela. Nekaterim starše odnese kapital, drugim bog. Beli (Alisa Milićević), fazanki, skejterki, taekwondoistki, pianistki in strupu za neprebujene in neobčutljive, mamo odnese »Hollywood«, tako da se mora skozi slovenski neoliberalni led prebijati s stisnjeno pestjo, depresivnimi prijatelji in prijateljicami ter clueless očetom, ki ji stalno dovaža mlajše blondinke – potemtakem sama. Mučeniško anemično. Kot emo iz tretje roke. V istem, enoličnem molu. Tudi film skuša ujeti ritem njenega mola. In ko junakom besedo vzame Johann Sebastian Bach, to potem niti ne deluje ravno slabo – ko Bach ugasne in začnejo junaki govoriti, okej, recitirati scenarij, pa to ni več ravno dobro.

Film sicer zajame vse baze filma zorenja (prvi poljub, prva ljubezen, prvo razočaranje, prvi džojnt, prvo samoiskanje, prvo ponočevanje, prvo sestrstvo, prvi bend ipd.), toda zelo plašno in preveč birokratsko (kljukica! kljukica!), brez roba, žmohta in ironije (kot da je vse te odnose režiral »koordinator intimnosti«), tem bolj, ker se – in to je tipično za slovenske mladinske filme (spomnite se le Poletja v školjki 2) – obnaša tako, kot da so njegovi junaki pet let mlajši, kot dejansko so. (kino)

JhXmGFoyXz4