Brutalist

zelo za

Kako nastane umetnina.

Brutalist – film o perverzijah kapitala, imigraciji, ambicijah, mitomaniji, imaginaciji, slavi, toksičnosti nostalgije in ameriških velikanskih objektih – je cineroman, opera, ep, tragedija, moraliteta in koncert z uverturo, premorom in epilogom. Dajte mu tri ure in pol, pa vam pove zgodbo o ameriškem snu, ki se začne daleč stran, na Madžarskem, od koder prek Ellis Islanda in mimo narobe obrnjenega Kipa svobode v Ameriko – brez erekcije – emigrira László Tóth (Adrien Brody), madžarski arhitekt judovskega rodu, a na Ameriko je povsem pripravljen – izšolal in izmojstril se je pri Bauhausu, preživel je drugo svetovno vojno in holokavst, v Filadelfiji, rojstnem mestu ameriške ustave, pa ga pričaka bratranec (Alessandro Nivola), ki je spremenil ime in vero, ker temu, ki hoče uspeti v Ameriki (magari le z družinskim biznisom), ne škodi, če se na novo izumi.

Tóth – »maestro« – je preveč obseden s sabo, da bi spremenil ime in se na novo izumljal, tako da je le še vprašanje časa, kdaj bo izdelal prvi modernistični stol (v slogu madžarsko-nemškega modernističnega arhitekta Marcela Breuerja) in kdaj bo industrialcu Harrisonu Leeju Van Burnu (Guy Pearce), tipičnemu – vulgarnemu, agresivnemu, rasističnemu – tajkunu, sicer »nenasitnemu bralcu«, ki ne mara presenečenj, študijsko sobo predelal v knjižnico, mojstrovino minimalističnega dizajna ( ja, tja, med raritete in prve izdaje, parkira tudi tisti stol), tako da ga bo ta potem pozval, naj na panoptičnem hribčku zdizajnira in zgradi monumentalni, megalomanski, grandomanski brutalistični kompleks (»kraj za zbiranje, kraj za razmišljanje, kraj za učenje«, »nekaj novega, nekaj brezmejnega«), skupnostni center (s knjižnico, gledališčem, gimnazijo in kapelo), darilo mestecu Doylestown. Tóthu, ki medtem nazaduje v fizičnega delavca (in heroinskega zasvojenca), ne preostane drugega, kot da mu prikima, toda ta modernistični panteon, ki naj bi preživel vse vojne in revolucije in erozije časa, postane njegov življenjski projekt, saj postane work-in-progress. Z njim bo uspel ali propadel, a mu je vseeno – ta objekt v obliki koncentracijskega taborišča bo genialni, masivni, zvijačni spomenik brutalizmu zgodovine, zato Tóth potrpi vse, tako prekinitve in ksenofobijo kot ponižanja in nasilje oligarhije, posebej Van Burna, obscenega, ekscesnega pokvarjenca, prepričanega, da sta si s Tóthom usojena, da torej usoda kapital vedno poveže z genialnostjo. A to je Amerika – in v Ameriki je kapital povezan predvsem z nasiljem, zato niti ne preseneča, da se v filmih Bradyja Corbeta (Otroštvo velikega vodje, Vox Lux) genialnost, bodisi politična ali artistična, vedno rodi iz nasilja. Tóth, popolna kombinacija melanholije in nihilizma, se tudi v Ameriki ne počuti svobodnega. Van Buren je ameriški fašist. Kapitalistični diktator. Musk pred Muskom. Po malem spominja na Daniela Plainviewa (Daniel Day-Lewis), ki ga v filmu Tekla bo kri (2007) naravnost religiozno – no, ameriško – zgrabi in obsede nafta, še bolj pa na arhitekta Howarda Roarka (Gary Cooper), ki v Izviru (1949) noče za nobeno ceno kompromitirati svoje vizije, svoje umetniške integritete, svojega individualizma, toda tako slavljeno heglovsko logiko, po kateri ni pomemben cilj, temveč pot do tja, obrne na glavo, saj je cilj zanj pomembnejši od poti. Tóth ima pred sabo le cilj – brutalni kapital, nečloveškega posiljevalca Amerike, kreativnosti in priseljencev, premagati na njegovem terenu in ga pretopiti v brutalistično umetnino, skupno dobro, resnično skupnostni projekt. (kino/art)