Mac Miller: Balloonerism

+ + + +

Glede na to, da je Mac Miller preminil že pri šestindvajsetih letih, je njegov opus presenetljivo bogat – za življenja je izdal kar ducat mikstejpov in pet dolgometražnih studijskih plošč –, pa tudi izjemno pester, saj ga zaznamujeta dva dokaj radikalna slogovna zasuka: najprej iz pop rapa za »frat boy« žurerje v abstraktnejše odvode hiphopa, začinjene s krepkim odmerkom jazza, potem pa še obrat v prefinjen, sila melanholičen, vendar tudi precej sladkoben neosoul, v katerem je Miller dokončno razprl krila. To je bila ena od najosupljivejših preobrazb v nedavni zgodovini pop glasbe.

Album Circles , vrhunec tega poglavja na njegovi ustvarjalni poti (in tudi nesporni magnum opus njegove diskografije) je izšel dve leti po smrti, kar je jasen (in boleč) kazalec, da se je avtor v poslednjih letih šele dodobra ogrel. A to ni bila običajna postumna izdaja, kakršne so zadnja leta predvsem sredstva, s katerimi založniki z izdelki umrlih izmolzejo še nekaj novčičev, pri čemer pogosto delujejo kot roparji grobov, plošče pa zvenijo kakor na silo skupaj zmetani kolaži napol kuhanih ostankov, ki zapuščino preminulih nemalokrat očrnijo. Ne, album je bil skorajda natanko tak, kot si ga je zamislil avtor – bil je bratski album prejšnje plošče Swimming, z naslovoma pa nam je avtor sporočal, da v svoji globoki depresiji plava v krogih –, in tako naj bi bilo tudi s ploščo Balloonerism. Gre za zbirko posnetkov, ki jih je Miller v pičlem tednu ustvaril spomladi 2014, a jih je za nedoločen čas pospravil na polico, saj niso imeli možnosti za komercialni uspeh. Drobci albuma že nekaj časa krožijo po medmrežju, zato za die-hard fene ne bodo nič novega, a pod taktirko Millerjeve mame in brata, ki upravljata njegovo zapuščino, jih je zdaj moštvo Millerjevih producentskih pajdašev zapakiralo v dosleden studijski izdelek z repom in glavo.

Že pri uvodnih komadih postane jasno, zakaj so se dobičkaželjni založniki te plošče trmasto otepali, saj gre večidel za precej psihedelično in abstraktno muziko, v kateri ne boste našli spevnih refrenov in konvencionalnih aranžmajev. Čeprav izdelek najbolj prepriča z avanturističnimi podlagami, v srce najbolj zadenejo besedila. Ta ponudijo zares slikovit vpogled v zbegani um trpečega umetnika, ki je pod širokim nasmehom skrival globoko bolečino, samouničevalna nagnjenja in samomorilske misli in ki substanc nikakor ni glorificiral, temveč jih je doživljal kot neizogibno sredstvo eskapizma. Številni verzi pa so v kontekstu postumne izdaje prav boleče preroški: »Če umrem mlad, mi obljubite, da boste na mojem pogrebu nasmejani.«