»Naš način življenja se vrača kot bumerang«

Rekordno vroča poletja iz leta v leto, nedavni požari v Kaliforniji in predlanske katastrofalne poplave v Sloveniji – človekov vpliv na okolje je neverjeten in zavedanje, da s tako rekoč vsakim korakom odžiramo košček planeta, nas lahko spravlja v obup. Prav te občutke, grozo, strah in celo bes, v knjigi Land Sickness (Kopenska bolezen) popisuje danski sociolog Nikolaj Schultz, raziskovalec in predavatelj na Aarhuški fakulteti za arhitekturo ter nekdanji tesni sodelavec cenjenega francoskega misleca Bruna Latourja. Za to knjigo je Slavoj Žižek zapisal, da je ena redkih, ki nas lahko mobilizirajo za nujno ekološko delovanje.

Ker prihajate iz Danske, vas moram vprašati, ali ste si ogledali serijo Familier som vores (Družine, kot so naše) Thomasa Vinterberga?

Sem, seveda.

Serija raziskuje, kaj bi se zgodilo, če bi Danci zaradi zvišanja morske gladine postali podnebni begunci. To je stvarnost, s katero imajo že danes opraviti mnogi, to je prihodnost, ki bi nekoč lahko doletela tudi del Evrope. 

Zagotovo gre za zelo zanimivo, celo ganljivo serijo, ki obrne perspektivo, kdo so lahko ljudje, ki trpijo ali bodo trpeli zaradi podnebne katastrofe. Najbolj nenavadno je bilo potem seveda to, da smo zadnje tedne gledali požare v Ameriki. Tisti, za katere se nam je zdelo, da bodo med zadnjimi, ki bodo prizadeti zaradi podnebnih sprememb – te pa so seveda demokratično razpršene glede na tveganje –, so nenadoma pristali sredi katastrofe.

V seriji gledamo res pretresljive prizore, kako skušajo sosednje države odvračati begunce. Pri tem se je malce težko znebiti občutka ironije ...

Ker smo bili prav Danci tisti, ki smo leta 2015, na vrhuncu migrantske krize, med prvimi zapirali meje? Zagotovo je tukaj nekaj ironije. Vinterberg je hotel obrniti vse na glavo, hotel je pokazati, da je morda samo vprašanje časa, kdaj bodo ljudje, ki so stražili »trdnjavo Evropo«, tudi sami postali begunci. Podnebni begunci zagotovo niso le vprašanje svetovnega Juga, kot smo si dolgo neumno dopovedovali. Nekateri jih napovedujejo na stotine milijonov v prihodnjih desetletjih.

To je misel, ki nekaterim ne pusti več spati. 

Gre za vedno bolj splošen občutek, da izgubljamo tla pod nogami. Naš način življenja se vrača kot bumerang. Tudi v Sloveniji ste to izkusili z grozljivimi poplavami pred dvema letoma. To ste videli pred kratkim v Ameriki. Vprašanje je, kam od tu naprej.

Gre za občutke nemira, živčnosti, strahu, ki so povezani s podnebnimi spremembami – nekateri jih opisujejo z izrazi, kot sta ekoanksioznost ali podnebna anksioznost. Takšne občutke opisujete tudi v knjigi Kopenska bolezen. 

Kar poskušam opisati v knjigi, je temeljna človekova preobrazba, ki se kaže v vsem tem, kar ste že sami navedli – v strahu, žalovanju, tesnobi, zmedi, včasih celo jezi, ko ugotovite, kaj danes pomeni biti človek. To je, da počasi uničujemo lastne možnosti za obstoj. Izraz »kopenska bolezen« je nekakšen krovni pojem, ki ga uporabljam za opis nekaterih od teh doživetij, bolečin in zmedenosti, ki izhajajo iz spoznanja, da ste se spremenili v drugo bitje. Latour je v eni svojih zadnjih knjig uporabil prispodobo iz Kafkove Preobrazbe, kjer nekega jutra preprosto spoznate, da ste se prebudili kot neko drugo, čudno bitje. Še pred kratkim ste mislili, da ste nekaj drugega, zdaj pa se zaveste, da za seboj puščate uničujoče sledi, ki ogrožajo vaš obstoj. »Kopenska bolezen« v tem smislu pomeni občutek dvojnega tresenja – tresenja tal pod vašimi nogami in vas kot človeka sočasno.

Latour je rad uporabljal primerjavo z Galileom Galileiem, ki naj bi bil izrekel tisti znameniti stavek Eppur si muove (In vendar se vrti), ko je bil prisiljen odreči se trditvam, da se Zemlja giblje okrog Sonca in ne obratno. Vsi so se mu smejali, češ da se Zemlja zagotovo ne premika. Štiristo let kasneje smo v položaju, ki ga je pravilno opisal Michel Serres: Zemlja se ne le premika, Zemlja je premaknjena. Povrhu smo zaradi tega premika»premaknjeni« tudi sami, to pa v nas povzroči nova, nenavadna občutja. To je nova čustvena pokrajina, ki jo poskušam raziskati v knjigi.

V njej se vprašate, kaj se zgodi s človekom, ko ga enkrat preplavijo vsa ta čustva ... 

Pomislite samo na letališča. Pred 20 leti ste bili, ko ste hodili po letališču, svobodno človeško bitje, ki odkriva svet. Hodili ste naokoli, drugače gledali na planet, gledali nanj iz različnih perspektiv. Danes, tudi če poskušate zatisniti oči, veste, da planet tako dejansko krčite, odžirate njegove koščke. Lahko pogledate stran, seveda, ampak ne morete se zares v celoti izogniti občutku nelagodja, ki vas pri tem prevzame. Veste, da to ni več isti svet, in veste, da niste več isto človeško bitje – to mora pustiti sledi v vaši čustveni pokrajini, četudi skoraj nevidne. Danes ne moreš niti v supermarket na enak način. Ker si do nedavnega še živel v prepričanju, da si svoboden posameznik, a zdaj veš, da prav ta svoboda, v katero smo tako dolgo verjeli, na individualni in kolektivni ravni, ogroža naš nadaljnji obstoj.

Naš način življenja se vrača kot bumerang. Tudi v Sloveniji ste to izkusili z grozljivimi poplavami pred dvema letoma.

Lahko navedete še kakšen primer? 

Poglejte, na poti do lokala, kjer sva zdaj, sva šla mimo mesnice. Predstavljajte si, da ste mesar ali pa kmet. Zgodovinsko gledano ste bili tisti, ki je zagotavljal osnovno preživetje ljudi. Predstavljajte si, da ste pilot, saj je zanje še pred 20 leti veljalo, da je biti pilot najnaprednejša, najbolj kul stvar na svetu. Zdaj ti ljudje spoznavajo, da so se tako rekoč znašli na napačni strani zgodovine. Razmere so se spremenile – in mi z njimi. To je seveda skrajna bivanjska stiska; vse, v kar ste verjeli, se nenadoma zrcali proti vam kot katastrofa. Pomislite na generacijo najinih starih staršev. Njihova generacija je po drugi svetovni vojni tlakovala pot v prihodnost, zgradila socialno državo in tako naprej, z rastjo in močnim gospodarstvom. To je bila zapuščina, za katero je ta generacija zmeraj mislila, da jo bodo njeni otroci in njihovi otroci z veseljem podedovali. Zdaj ta generacija spoznava, da so se zaradi vsega, v kar je vedno verjela, vsega, za kar se je borila, njeni potomci znašli na nenaseljivem planetu.

To opisujete kot »novi eksistencializem«. To je velika beseda, ki ima zaledje v filozofski misli. Kako se razlikuje ali povezuje s filozofsko mislijo klasičnega eksistencializma? 

Če povem zelo preprosto, se je stari eksistencializem ukvarjal z vprašanjem smisla – kaj pomeni biti človek, kakšen je smisel ali namen človeškega obstoja. To vprašanje je danes popolnoma prepleteno z drugim vprašanjem: Kaj so različna bitja in načini bivanja, ki omogočajo drugim, da bivajo? Pomislite na Kierkegaarda. Zanj je bil strah bistvenega pomena; bil je vznemirjen, ker je moral sprejeti neizogibno globino svoje subjektivnosti, svobode, ki jo je imel. Danes pa tisto, kar zbuja strah in trepet, ni več neskončna globina tvoje subjektivnosti, odločitve ali notranje svobode. Namesto tega so to zunanje sledi tvoje svobode, ki destabilizirajo tvojo možnost obstoja v svetu. Ali če uporabim Heideggerjeve besede, danes nisi več samo vržen v svet; tvoje sledi so razmetane vsepovsod in se vračajo kot bumerang, ki destabilizira preživetje tvoje vrste. Vrtoglavica, slabost, ki jo pri tem občutiš, ni več preprosto posledica tega, da si človek z možnostjo svobodne izbire v svetu brez smisla, kot bi rekel Sartre. Danes je najbolj zastrašujoče prav to, da smo zaradi zunanjih sledi svoje svobode obtičali na Zemlji, ki postaja zmeraj manj primerna za bivanje.

S tem pa se spet povsem spreminja to, kaj pomeni biti človek in kako razumemo človeško delovanje. 

Natanko tako . Nedavno sem spet bral Karla Jaspersa, še enega velikega eksistencialista, ki je napisal neverjetno knjigo Atomska bomba in prihodnost človeštva. V njej opisuje, kako smo po drugi svetovni vojni vsi spoznali – na to nas je spomnil tudi film Oppenheimer Christopherja Nolana –, da se je nekaj v človeškem stanju popolnoma spremenilo v trenutku, ko se je pokazala možnost, da človeštvo v celoti uničimo. Prej so bile vojne, lakota in podobno tukaj in tam, zdaj pa lahko vsi skupaj preprosto izginemo. Današnji položaj je sicer drugačen, saj je takrat le nekaj vojaških elit ali politikov imelo možnost pritisniti na rdeči gumb. Lahko si protestiral proti jedrskemu orožju in nasprotoval jedrski energiji, a dejansko nisi mogel storiti veliko. Danes je stvar hujša: vsak izmed nas iz dneva v dan in malo pa po malo ves čas pritiska na majhne rdeče gumbe.

Občutek krivde je sicer lahko dobro mobilizacijsko sredstvo. Prej sva govorila o podnebni anksioznosti. Raziskovalka Britt Wray denimo piše, da je zdravilo zanjo lahko prav politično ali družbeno delovanje. 

Nekaj občutka krivde ali sramu sploh ni nič slabega. Krivda nas res lahko ohromi, lahko pa je tudi mobilizacijska sila. Podobno je s tesnobo. Preveč tesnobe vas bo ohromilo, nekaj malega tesnobe pa ni nujno slaba stvar. Al Pacino v filmu Vročina izreče briljanten stavek: »Potrebujem tesnobo, da ostanem ostrih misli.« Kdaj pa se vseeno zdi, kot da je že prepozno, da bo svet tako ali tako pogorel in da ne moremo storiti ničesar, da bi to preprečili. > Obstaja več različnih načinov, kako živeti med ruševinami kapitalizma. Drži, da smo že prekršili zaobljubo pariškega sporazuma, da povprečna temperatura na svetu ne bo presegla 1,5 stopinje Celzija nad predindustrijsko ravnijo. Ampak poglejte samo Ameriko zadnje tedne; prav nič zabavneje ne bo živeti v svetu, kjer bo presegla denimo tri stopinje Celzija. Nikoli ni prepozno, da spremenimo način obstoja v svetu, bodisi individualno bodisi kolektivno, vprašanje pa je, ali si sploh upamo postavljati tista res pomembna vprašanja.

Z dobrim razlogom, seveda. Gre za strah pred osebno odgovornostjo. 

Jasno. Ampak misel, da moramo izbirati med tema dvema – kolektivno in osebno odgovornostjo –, je popolnoma nora. Oboje gre lahko z roko v roki. Potrebujemo individualne spremembe v življenju in tudi kolektivne spremembe v svetu. Med levičarji je pogost ta čuden argument, da ne moremo govoriti o osebni odgovornosti, češ da je to neoliberalni način razmišljanja in tako naprej, da lahko govorimo samo o kolektivni odgovornosti. Ampak to je, kot bi rekli, da je rasizem strukturni problem, kar seveda drži, in da lahko zaradi tega še naprej uporabljam rasistične izraze. To nima nobenega smisla. Seveda obstaja tudi osebna odgovornost.

Pred 20 leti ste bili, ko ste hodili po letališču, svobodno človeško bitje, ki odkriva svet. Danes veste, da tako dejansko krčite planet.

Luisa Neubauer iz Petkov za prihodnost v Nemčiji, ki je ob poplavah leta 2023 obiskala Slovenijo, je v intervjuju za Mladino povedala, da morajo biti podnebne katastrofe vzgib za večje sistemske spremembe, a da te ne bodo kar tako padle z neba – moramo si jih izboriti. Tudi upanje ne bo prišlo samo od sebe. 

Luisa Neubauer, s katero rad sodelujem, bi rekla, da upanje ne pomeni obračanja stran od katastrofe in zrenja samo proti lepi prihodnosti v pričakovanju, da nas bo rešila nekakšna božja milost ali pa milost novih tehnologij – pri čemer lahko med eno in drugo danes tako rekoč že postavimo enačaj. Upanje je treba graditi in negovati skupaj. Žal pa za nekatere ljudi upanje danes pomeni, da se lahko nasloniš nazaj na ležalniku in ne storiš ničesar. Ne, upanje pride iz tega, kot je govoril Latour, da pogledamo Gaji (v grški mitologiji poosebitev Zemlje, op. a.) naravnost v oči, se zares zavemo položaja, v katerem smo, in si nato rečemo, dobro, pojdimo zdaj od tu naprej. Zato je pomembno vse tisto, o čemer sva govorila prej. Če si slep, upanje nima smisla. Veliko slabše je živeti v tistem, kar bi Sartre imenoval mauvaise foi, v slabi veri, in gledati stran. Čeprav vsi ves čas živimo malce v slabi veri: tako je bilo, ko ste kupili šal, ki ga imate zdajle ovitega okoli vratu, naročili kavo pred nama, ki so jo verjetno pripeljali iz Čila, ali kupili prenosnik z baterijo iz litija. Stvar ni tako preprosta, ni črno-bela, vmes je ogromno odtenkov.

Kdaj se zdi, kot da so tudi zelene stranke že vdane v usodo – da bijejo že izgubljeni boj. To pa ni ravno privlačno, če želiš mobilizirati ljudi. 

Osrednja težava zelenih strank se skriva v tem, da je ekologija izgubila 50 let, ker je o sebi razmišljala kot o univerzalnem projektu, ki nas bo samodejno združil. Ekologija se je predstavljala kot razsodnik, ki naj bi reševal družbene in politične spore. Vendar je v resnici popolno nasprotje tega. Ne združuje nas, temveč nas deli. In to ni slabo. Če nam le uspe sprejeti in definirati ta konflikt. Zakaj? Ker so konflikti zmeraj učinkovitejši za mobilizacijo ljudi. Da se lahko sploh mobiliziramo, moramo definirati, kaj pomeni »mi«, definirati moramo tudi sovražnika in fronto. Marksistična in socialistična tradicija sta bili dobri v mobilizaciji prav zato, ker sta jasno povedali, kdo smo »mi« in proti čemu se borimo. Ekologija pa se nikoli ni artikulirala kot boj, ampak kot mirovni projekt.

Prav tako pomembno je, da se zelene stranke niso v zadostnem obsegu lotile kulturnega boja idej. Umetnica Jenny Holzer pravi: »Pomanjkanje karizme je lahko pogubno.« Enako velja v politiki. Ko prižgete televizor, ko je na sporedu razprava, na zaslonu vidite liberalca, socialista, konservativca in zelenega politika. V treh minutah ugotovite, da nobeden od prvih treh ni sposoben realističnega povezovanja ljudi, politike in planeta. Kar imajo, je celotno vesolje naracij, pojmov, podob in idej. Liberalec bo govoril o osebni odgovornosti in svobodi, socialist o socialni enakosti in solidarnosti, konservativec o narodu in zemlji. Vse to so ideje, ki se dotaknejo ljudi. Ekolog pa pride in reče: naš planet gori in to je slabo. Ta moralizem in vdanost v usodo pa nista nekaj, kar bi ljudi navdušilo.

Hočete povedati, da ekologiji ni nikoli zares uspelo vzpostaviti kulturnega registra, ki bi mu uspelo povezati ljudi z bojem. 

Točno tako. Kot vsak socialni zgo -dovinar dobro ve, ni dovolj, da objektivno začrtaš konfliktne linije družbenega boja, če želiš mobilizirati ljudi – treba je opraviti celoten »gramscijevski« boj idej. Potrebujete kulturni register, arhiv estetike, naracij, konceptov in idej, ki bi ljudi motiviral za boj. Pred kratkim sem bil denimo na srečanju švicarske zelene stranke. Imeli so delavnice o ekonomiji, ekologiji, digitalizaciji in celo o bitcoinu, toda nobene o kulturi. Kje so podobe, pojmi, umetniška dela? Pomislite, kaj so za socializem naredili Frida Kahlo, Godard in drugi. Takšni simboli omogočajo ljudem, da se poistovetijo s političnim projektom, da ga zares začutijo in se ob njem počutijo ponosne.

Med levičarji je pogosta utemeljitev, da ne moremo govoriti o osebni odgovornosti. To nima nobenega smisla. Seveda obstaja tudi osebna odgovornost.

Morda je deloma kriv klasični problem, prisoten na levici – da je zmeraj malce preveč vzvišena in navsezadnje tudi moralistična.

Imate prav, to je ena največjih težav zelenih strank. Ekologija se je, žal, dolgo predstavljala kot moralističen projekt. Moralizem pa je sila dolgočasen. Ljudem govorijo, to moraš narediti, to in to, namesto da bi jih pripravili, da bi bili sami željni početi te stvari. Ampak gre za del širše razprave, ki bi jo morali začeti zaradi družbenega premika v desno. Samo pomislite, zgodovinsko gledano lahko opazujemo res zanimiv obrat: leta 1968 in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se mladi borili proti moralizmu establišmenta, buržoazije in desnice, ker so bili ti preveč moralistični. Borili so se za svobodo – proti moralizmu. Ampak danes se boste, če se greste borit proti moralizmu, borili proti levici. To je, vsaj po mojem, edini način, kako razložiti, zakaj se nekateri mladi danes obračajo k desnici. Niti za sekundo ne verjamem, da jim ni mar za planet ali da so vsi rasisti ali mizogini. Borijo se proti pretiranemu moralizmu in tonu tistega dela levice, ki prisega izključno na identitetne politike.

Z Latourjem sta v memorandumu O nastanku ekološkega razreda zapisala, da je za resen premik v doseganju okoljskih ciljev treba oblikovati nov, ekološki družbeni razred. Ko ljudje začnejo govoriti o razredih, človek takoj pomisli na Marxa ...

Tukaj sva merila na razred, kot ga pojmuje E. P. Thompson, se pravi razred kot kolektiv ljudi, ki imajo skupne interese. Hotela sva predvsem povedati, da obstaja razpršena množica ljudi, ki bi se lahko združila kot družbeni razred, organiziran in povezan v boju za nekaj, čemur bi lahko rekli planetarna bivalnost, in proti uveljavljenim praksam proizvodnje. Naj gre za aktiviste v Lützerathu, ki so protestirali proti širitvi tamkajšnjega premogovnika, milijone staroselcev, ki se borijo za svoje ozemlje, ali ljudi na otoku, kakršnega opisujem v Kopenski bolezni, ki se borijo proti pretiranemu turizmu, uničevanju življenjskih razmer, zastrupljanju vode in zemlje, od katere so odvisni ... Obstajajo številni boji, kolektivni interesi, ki bi se lahko povezali proti praksam proizvodnje in izkoriščanja.

Stvar seveda ni tako preprosta, kot če govorimo o marksističnem pogledu na razredno dinamiko. Ampak tudi če berete marksistično zgodovino, boste videli, da so bili akterji delavskega razreda zelo razpršeni. Niso vsi delali v isti tovarni v Birminghamu ali Manchestru, če navedem primer – da so se njihovi interesi uskladili, je bilo potrebnih približno sto let.

Ampak takšen pogled na stvari vseeno govori o preseganju klasičnih razrednih delitev. To se sliši lepo, a je vseeno malce utopično. Ko bodo reveži umirali v poletni vročini, bodo bogataši uživali v počitniških hišicah v švicarskem visokogorju ali pa se skrivali v svojih bunkerjih na Novi Zelandiji. 

Seveda v nekaterih pogledih klasične razredne delitve ne moremo preseči. Najpremožnejši so tisti, ki največ porabljajo in proizvajajo ter si zagotovijo tudi najlažjo pot do tega, kako se izogniti posledicam proizvodnje. Obenem pa so tudi nižji razredi, ljudje, ki jih najprej prizadenejo ekološki problemi, pogosto tisti, ki želijo nadaljevati proizvodnjo, saj so od nje zelo odvisni. Kar sva hotela pokazati z Latourjem, je to, da ne moremo preprosto upati, da bo starošolski proletariat prišel in vodil revolucijo. Že zato ne, ker se je predstava, kakšna naj bi ta revolucija bila, spremenila. Ne gre več za isto obzorje političnega delovanja. Kot veste, če zelo popreprostim, je revolucija v tem smislu pomenila prevzem proizvajalnih sredstev oziroma pravično razdelitev sadov proizvodnje. Danes, če želite imeti progresivno, pravično prihodnost, morate boj usmeriti proti proizvodnji sami.

Potem vseeno pravite, da potrebujemo revolucijo? 

Revolucija se sliši kot dobra zamisel, vendar redkokdo pomisli, kaj pride po njej. Po drugi strani se je revolucija, kot je kdaj rad rekel Latour, morda že zgodila – imenuje se obdobje »antropocena«, v katerem se že zavedamo, da ima človek ključen vpliv na geologijo in ekosisteme na Zemlji. Ta pretres smo že doživeli. Ne gre za to, da bi zavrgli vse, kar je bilo prej, ampak da počasi, kolektivno in na pravičen način začnemo delati v smeri, v kateri bomo zagotovili razmere, potrebne za svoje preživetje. Seveda gre za boj proti neoliberalizmu in kapitalizmu. Toda gre tudi za boj proti starim socialističnim tradicijam, ki so si še vedno želele rasti in nadaljevati proizvodnjo. Ne glede na to, koliko skušamo danes Marxa prikazati kot proekološkega misleca, je njegov pogled še zmeraj segal le do obzorja tehnološke, industrializirane proizvodnje. Vendar danes obstaja drugačna baza, če si sposodim jezik marksistov, ki še vedno deluje znotraj proizvajalnih sil, a postavlja drugačna vprašanja o pravičnosti in izkoriščanju.

Pa vendar, ali je zarisanje novega obzorja, ki ne bi bilo odvisno od proizvodnje, kot pravite, sploh lahko nenasilno? 

Zmeraj sem previden pri takšnih vprašanjih; v bistvu sem demokrat in prihajam iz Danske s socialdemokratsko tradicijo, kjer razredni boj ne pomeni nujno obglavljenja kralja. Luisa Neubauer bi rekla, da smo preprosto preleni, če bomo samo razstreljevali naftovode in zažigali avtomobile. To ima lahko kvečjemu nasprotni učinek. Če želimo res poskrbeti za radikalno spremembo, moramo priti do bistva stvari, to pa pomeni kulturno, dosti globljo spremembo.

Ekologija se je, žal, dolgo predstavljala kot moralističen projekt. Moralizem pa je sila dolgočasen.

Ampak, saj veste, spremembe, nasilne ali nenasilne, bodo zmeraj težke. Ljudje si želimo jesti tropsko sadje vse leto, všeč nam je, da z nizkocenovnimi poleti zelo hitro pridemo od točke do točke. Vse to razumemo kot razvoj, za katerega si prizadevamo. Temu pravimo svoboda. Zakaj bi se temu odrekli? 

Politična ekologija ne more enostavno opustiti koncepta svobode. Na kolektivni in individualni ravni smo preprosto preveč navezani nanjo. Zemljo bomo zmeraj pripravljeni prodati zanjo. Vendar smo primorani na novo opredeliti pojem svobode. Tudi Slavoj Žižek je nedavno pisal, da je svoboda v zgodovini pomenila sto različnih stvari. Liberalci, heglovci in marksisti svobode niso razumeli enako. Danes moramo oblikovati pojem svobode, ki bo vključeval ujemanje naše svobode z zemeljskimi možnostmi preživetja. Enako velja za pojem napredka. Ekologija mora imeti pred seboj obzorje, vendar to obzorje ne more biti več nekaj, kar slavimo izključno zaradi produktivizma ali rasti. Danes mora napredek pomeniti ustvarjanje realističnega soglasja med ljudmi, politiko in planetom. Gre za varovanje planeta, na katerem lahko živite, jeste hrano in pijete vodo ter obenem veste, da bodo to lahko počeli tudi vaši otroci. Razvoj, kot smo ga poznali doslej, lahko v prihodnje pomeni samo nazadovanje.

Seveda pa obstajajo tudi norci, kot je Elon Musk, ki vidijo rešitev v tem, da odletimo na Mars. 

Toda kje se potem znajdete? Znajdete se na planetu, ki je nenaseljiv. Kierkegaard ponudi tukaj res odlično prispodobo klovna v gledališču. Ta priteče na oder in občinstvo posvari, da je v zaodrju izbruhnil požar. Občinstvo mu začne ploskati in se smejati, ker misli, da gre za šalo. Klovn, obupan, ponovi opozorilo, a občinstvo začne še glasneje ploskati. Svet se bo nazadnje končal tako – ob ploskanju pametnjakovičev, ki bodo mislili, da gre za šalo, sklene Kierkegaard. In tega preprosto ne smemo dopustiti.