Ko se Manca Košir sprehaja po Žalah, nas zazebe

»Smrti se bojijo le tisti, ki niso živeli polnega življenja. Moje življenje je izpolnjeno – ni kaj objokovat!«

zelo za

Dobra smrt. V tišini življenja (Nina Blažin, 2025).

»Kaj sem jaz zdaj,« v nekem trenutku vzklikne Manca Košir. Nič čudnega – v svojem življenju je imela kopico identitet. Manekenka, profesorica, bralka, pisateljica, novinarka, intervjuistka (naredila je intervju s Samom Peckinpahom!), televizijska voditeljica, žirantka … pa ambasadorka radostnega staranja in slavilka dobrega umiranja. A tudi igralka. Leta 1967 je v Brezi – mojstrovini hrvaškega auteurja Anteja Babaje – igrala Janico, prelepo kmetico, ki se poroči z Batom Živojinovićem, a potem zboli za redko boleznijo in umre, tako da jo potem kar lep čas gledamo na parah, vso belo in lepo. Na snemanju je imela le nekaj »živih« prizorov, potem pa je cel mesec ležala na parah in v krsti. »In v tisti krsti sem presneto premišljevala o smrti.«

Zakaj se tako bojimo smrti, jo vpraša režiserka Nina Blažin, toda Manca Košir nima nobenih iluzij: »Smrti se bojijo le tisti, ki niso živeli polnega življenja. Moje življenje je izpolnjeno – ni kaj objokovat!« To zveni kot kritika neoliberalne civilizacije neizpolnjenih življenj, civilizacije, ki ne pozna več izpolnjenega življenja, civilizacije objokovanja, civilizacije, ki se boji smrti, civilizacije, ki je smrt – mrliče, pare in krste – skrila, umaknila, črtala. Smrt je neuspeh. Razlog več, da tu vidite več krst kot v Hladnikovem Plesu v dežju, da tu vidite les, iz katerega izdelujejo krste, in da tu vidite celo tovarno krst. Nalašč. Še več: vse to zveni kot kritika civilizacije, ki se svoje neizpolnjenosti tako boji, da je smrt, njen simptom, skrila – civilizacije, v kateri ni več mogoče dobro umreti.

»Smrt odpre oči. In srce.«

Manca Košir, ki svojega razpadanja in umiranja ne skriva (vidimo vse nianse odpovedovanja in reševanja njenega telesa), hoče dobro smrt, zato njen boj proti raku izgleda kot boj proti okupatorju, saj poteka ob prepevanju partizanskih pesmi (Hej brigade), partizanskih častnih besedah, zgodbah o psu, ki je rešil Tita, in posnetkih kolesarskih protestov. NOB – boj proti okupatorju, boj za svobodo, enakost in blaginjo, boj s smrtjo, boj za dobro smrt – je človeku omogočil, da dobro umre. »Smrt odpre oči. In srce.« Zdaj dobre vojne, v kateri bi lahko človek dobro umrl, ni več. Ali lahko dobro umreš za ideale neoliberalnih politik? Ali lahko dobro umreš za svobodo dobička? Ko se Manca Košir sprehaja po Žalah, nas zazebe. Ko dela ustne vaje (»ču-ječ-nost«, »čo-ko-la-da«), da ji smrt ne bi šla pretežko z jezika, nas pogreje. In ko reče, da brez dobre misli na smrt ne moremo dobro živeti, lažje razumemo dictum, da je »soba brez knjig kot telo brez duše«.

V tišini življenja je briljantno zrežiran, posnet (Darko Herič), zmontiran (Zlatjan Čučkov) in uglasben (Aldo Kumar) doku o sedežu duše, telesu, ki se noče več zaceliti, drevesu, ki raste v tem telesu, vlakih, ki prihajajo in odhajajo, resničnosti sanj, visokem pragu bolečine, »gledanju z drugimi očmi«, večopravilnosti ognja, iskanju srčnega utripa, Poletni noči, mini stvareh, spominih na prihodnost preteklosti in idealni smrti. (art)