Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 5  |  Kultura  |  Film

Popolni neznanec popolnoma ignorira Dylanovo političnost 

Kot da je bil Dylan nadpolitičen, saj veste, »ne lev ne desen«

zadržan +

Bio enigme. Bob Dylan: Popolni neznanec (A Complete Unknown, 2024, James Mangold). 

Joan Baez je leta 1975 posnela Diamonds and Rust, pesem o nekdanjem ljubimcu, ki jo nenadoma pokliče. Iz govorilnice nekje na Srednjem zahodu. Po desetih letih. Film se ji zavrti nazaj v čas, ko sta bila skupaj. Bil je že legenda, »neoprani fenomen, originalni vagabund«, ko je zašel v njeno naročje in tam ostal, začasno izgubljen. Znal je z besedami, a ji rekel, da je njena poezija slaba. Kupila mu je manšetne gumbe.

Dobil je Madonno – zastonj. Lahko bi ga varovala, a stvari je znal ohranjati nejasne. Stal je tam, s snegom v laseh, okrog njega pa je frlelo listje. Smehljal se je na oknu tistega klavrnega hotela, njun dih se je vil iz oblakov, se mešal in visel – to je bil trenutek, ko bi lahko umrla. In vse to se zdaj preveč jasno vrne, a sama bi potrebovala nekaj tiste nejasnosti, ne pa diamantov in rje, ki jih prinašajo spomini – ker je že plačala. Ta ljubimec je bil kakopak Bob Dylan. In pesem Diamonds and Rust je precej boljša Dylanova biografija od Popolnega neznanca. James Mangold, njen auteur, je pred dvajsetimi leti posnel Hojo po robu, biografijo Johnnyja Casha, ki je sprožila val filmskih biografij slavnih glasbenikov – našli so igralca, ki je omotično in osmotično naštudiral glasbenika (Freddyja Mercuryja, Eltona Johna ipd.), njegove točke so prepletli z wikipedijskimi vrhunci ter upali na fene, nostalgijo in Akademijo.

Timothée Chalamet je naštudiral Dylana, toda Cate Blanchett je bila boljši Dylan – ni ga tako blazno naštudirala, a igrala ga je v boljši biografiji (I’m Not There). In ko ga Joan Baez (Monica Barbaro) spozna, je že legenda – neopran, fenomenalen, originalen, vagabundski. Toda že v trenutku, ko se – kot popoln neznanec – pritepe v New York, se vsem avtomatično zdi legenda. Vsi otrplo in odrevenelo strmijo vanj – kot da so takoj prepoznali fenomen, odrešenika folka, božanstvo. Ne le Joan Baez, temveč tudi zadnji kralj folka Pete Seeger (Edward Norton), umirajoči kralj folka Woody Guthrie (Scoot McNairy), Dylanov bodoči menedžer Albert Grossman (Dan Fogler) in organizatorji slovitega folk festivala v Newportu, kamor se film tudi privali, kot rolling stone, navsezadnje, fraza »popolni neznanec« (complete unknown) je eden izmed verzov štikla Like a Rolling Stone, s katerim je Dylan leta 1965 »zažgal« v Newportu – njegova bučna, razbijaška, disruptivna električna verzija je šokirala akustični, peaceniški folk, ki je obtičal v benignem, prijaznem mehurčku. Amerika se je spremenila in radikalizirala: ubili so predsednika Johna F. Kennedyja in črnskega voditelja Malcolma X, jug je vztrajal pri fašističnem rasizmu, kubanska raketna kriza se je skoraj končala z atomsko apokalipso. Dylan tega novega sveta ni mogel več osvetljevati s svečami, ampak z elektriko.

Ironija je le v tem, da Popolni neznanec Dylanovo političnost – in Dylanovo politiko – potem povsem ignorira, kot da je bil Dylan nadpolitičen, saj veste, »ne lev ne desen«. Če ni hotel, da ga opredelijo in definirajo, še ne pomeni, da ga ni (bilo) mogoče definirati in opredeliti. Če je bil mitoman, še ne pomeni, da ga ni mogoče demistificirati. Mangold nas raje prepričuje, da je bil genialen in singularen, zagoneten in skrivnosten – da je bil enigma. Sončna očala potrjujejo njegovo mističnost. In njegovo toksičnost. Popolni neznanec, posnet po knjigi Elijaha Walda (Dylan Goes Electric!), hoče biti film o singularni enigmi, o »popolnem neznancu« (o Dylanovi »identitetni politiki«, če hočete), toda za to, kar hoče biti, je preveč linearen in enodimenzionalen. In preveč wikipedijski. A filmi o legendah in genijih se zdijo sebi vedno tako pomembni. Zato Dylan prevečkrat potegne na Andyja Warhola. In zato It Ain’t Me Babe postane njegov Silver Springs. Joan Baez, ki itak pravi, da je »kind of an asshole«, mu med skupnim nastopom v obraz vrže tisti look Stevie Nicks, kot da bi mu hotela reči: Nikoli ne boš pobegnil pred glasom ženske, ki te ljubi! (kino)

YcgaEb0QT80

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.