Jernej Šček: Kavarna odprta

+ + + +

Po zbirki intervjujev v Sobotni prilogi Dela, večinoma z intelektualci v Kavarni Italiji, je avtor v istem projektu krog sogovornikov razširil še na like, kot so podjetnica, kuharska mojstrica, športni komentator, gledališki aktivist, alpinist, a tudi fizik, spet kajpak filozofi različnih šol, prevajalci, novinarji, psihoanalitiki, pisatelji, zgodovinarji, duhovniki, sociologi, učitelji in drugi italijanski humanisti.

Ker so ti napisali tudi knjigo, dve ali celo več, bi delu lahko rekli knjižne recenzije v formi intervjuja. Torej široka zbirka intelektualnih in izkustvenih spoznanj. Od psihopatologije mafije, ki kraljuje z likom mafijskega očeta: vedno odsoten, vselej prisoten, zatorej arhetip nepremagljivega očeta, pa do komunikacijske ekologije, ki med drugim proučuje vpliv spola samostalnika na človekovo dojemanje sveta, saj prav predmetu določeni spol vpliva na to, iz katere perspektive gledamo nanj.

Avtor vstopa v dialog zgledno oborožen z znanjem, a prav ta fuzija s sogovorci, s katerimi se običajno strinja, napravi tekst linearen. Ravno odsotnost dinamične ponazoritve kdaj povzroči, da je bralec izključen iz dialoga. Denimo, ko mikrozgodovinar poudari potrebo po učenju počasnosti branja kot korektivu hitrosti medmrežja, mu spraševalec ne zastavi povsem banalnega, vendar zelo smiselnega vprašanja, kako to deluje, kako in od koga se sploh učimo počasnega prebiranja. Seveda pa to ni absolutni hendikep, kdaj naletimo na tako izostrene razlage, da ne potrebujemo nadaljnjih pojasnil, kot pri definiciji svobode tiska; te ne zagotavljajo medijski skladi, ki bi favorizirali »kvalitetno« novinarstvo, ampak preprosto dejstvo raznolikosti časopisov in medijskih hiš.