Komentar / Pozabljena
Pet let po pandemiji
Pet let po izbruhu pandemije covida je bilanca po podatkih revije Science taka: 20 milijonov mrtvih, za 16 bilijonov dolarjev gospodarske škode, 130 milijonov ljudi pahnjenih v revščino. In še zdaj zaradi korone vsak teden umre tisoč ljudi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pet let po izbruhu pandemije covida je bilanca po podatkih revije Science taka: 20 milijonov mrtvih, za 16 bilijonov dolarjev gospodarske škode, 130 milijonov ljudi pahnjenih v revščino. In še zdaj zaradi korone vsak teden umre tisoč ljudi.
Zbledeli spomin na epidemijo pa nam pravi: gibanje je bilo omejeno, delalo se je od doma, šole so bile zaprte, gospodarstvo se je na pol ustavilo, obraze so pokrivale maske, v zraku je bil strah. Svet je deloval pri nizkih obratih, najbolj pa je bila prizadeta naša Evropa.
Samo nekaj kratkih let pozneje je vse to skoraj pozabljeno, čeprav je človeštvo doživljalo močan, dolgotrajen šok. Zakaj?
Ker je tako narejen človeški spomin. Ker padamo iz krize v krizo in ena izpodriva drugo. Ker je virus postal razmeroma nenevaren in smo se navadili živeti z njim. Kakorkoli, virus je še tu, med nami, a se zanj skoraj ne menimo več. Če se v Sloveniji še cepiš proti covidu, si skoraj čudak. Pri tem se še vedno ne ve, kakšen je njegov izvor in kaj povzroča dolgi covid, ki naj bi bil po ocenah prizadel kar 400 milijonov ljudi.
Države so se na pandemijo odzvale različno. Ene niso storile nič, druge (Kitajska) so vse ustavile in zaprle, večina je med tema skrajnostma iskala srednjo pot. Relativno najmanj žrtev so praviloma imele bogate države, ki so najprej uspešno preprečevale širjenje okužb, nato pa se je prebivalstvo množično cepilo proti covidu. Slovenija se je odrezala skromno; skupaj z vzhodno Evropo in ZDA se je uvrstila zgolj pred skupino najbolj prizadetih (podsaharsko Afriko, Rusijo, večino Balkana in Južne Amerike).
V pandemiji se je jasno pokazalo – in to je eno njenih glavnih sporočil –, kako pomembna je vloga države. V izrednih razmerah si je vzela pravico na veliko uravnavati gibanje in obnašanje državljanov, kapital, njegove interese in vpliv pa potisnila v ozadje. Brez velikih državnih injekcij tudi ne bi bilo razvoja novih cepiv. Skratka, pandemija je potrdila, da brez primarne vloge države preprosto ne gre. Enako pomembno pa je tudi, da države v takih razmerah sodelujejo; svet je povezan v dobrem in slabem in globalni problemi so brez meddržavnega sodelovanja po definiciji nerešljivi. V pandemiji je nekaj takega sodelovanja in solidarnosti bilo, čeprav bistveno premalo.
Ta nauk pandemije je zdaj pozabljen enako kot bolezen sama. A bi vsaj toliko kot za covid-19 moral veljati tudi za največjo grožnjo sedanjega časa – podnebno oziroma okoljsko krizo. Toda dogajanje gre v nasprotno smer od zaželene. Oba, pandemija in spreminjanje podnebja, sta pretežno plod človeškega delovanja, toda podnebno krizo je laže kot virus zanikati ali z njo manipulirati že zato, ker so spremembe postopne. To ta čas počne Trump; Amerika, najmočnejša država na svetu, je pod njim izstopila iz pariškega podnebnega sporazuma in iz Svetovne zdravstvene organizacije. To utegne že tako pešajoči zeleni prehod usodno upočasniti.
Že med pandemijo je zraslo dokaj močno, predvsem pa glasno anticepilstvo, ki se z odmikanjem zdravstvene krize še krepi. Pojav se zdi čudaški, saj je znanstveno dokazano, da so nevarnosti zaradi cepljenja nasploh, ne samo pri koroni, neprimerno manjše kot koristi, ki jih prinaša cepljenje. Silovito pretiravanje o nevarnostih cepljenja lahko najbrž uspeva predvsem zaradi množičnega nezaupanja tako rekoč v vse: v elite, politiko, ustanove, medije … in znanost. Če se ji po malem še verjame, pa se je vsaj ne posluša. Zmeda in negotovost sta veliki, trajnih avtoritet tako rekoč ni, tako ozračje pa je slaba napoved tudi za nove epidemije, ki bodo prej ali slej zagotovo prišle in bodo morda hujše od epidemije covid-19. To enoglasno trdijo različne znanosti. Že zdaj smo na pragu epidemije ptičje gripe, za katero pa se k sreči zdi, da pri preskoku virusa z živali na človeka ni tako zelo nevarna. Vsaj za zdaj, pred nadaljnjimi mutacijami.
Splošne razmere po pandemiji so slabše kot pred njo, dovolj je omeniti ukrajinsko vojno in Gazo. Manj opazno, a po svoje še nevarnejše je nadaljevanje in zaostrovanje trendov pred pandemijo in po njej – naraščanje neenakosti v posamičnih državah in med njimi, burno vznikanje oligarhov in avtokratov, veliko geopolitično preurejanje, ki skupaj z rastočimi nacionalizmi onemogoča globalno sodelovanje, pa frustracije množic, ki poglabljajo nezaupanje v elite in – kot rečeno – tudi v znanost. Pri pandemiji covid-19 si nismo priznali, da je, kot vse epidemije, deloma družbeno pogojena. Pri tem je dominantni družbeni model, značilen za Ameriko, Kitajsko, Kongo, Dansko in Slovenijo, zgrešen in tak, da med drugim vodi v nove epidemije.
Kaj so normalni časi? Recimo to, da je večina ljudi kolikor toliko zadovoljna, ker od njih izvoljena politika, večinoma še vedno glavni kretničar družbe, misli predvsem na blaginjo večine prebivalstva. Pred epidemijo ni bilo tako, zdaj, pet let pozneje, znova ni. Ali nas mora res zadeti velika splošna nesreča, da ljudje začasno dobijo prednost pred bogatimi, lobiji, kapitalom?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.