Samota

za

Človek prihodnosti.

Gunnar (Þröstur Leó Gunnarsson), islandski kmet, ki živi sam in samcat, bogu za hrbtom, tih in brez prijateljev, ne izgleda le kot najosamljenejši človek na Islandiji, temveč kot najosamljenejši človek na svetu. Drugi imajo doma avtomate za kavo – on bi moral imeti avtomat za antidepresive. In ko se ravno utaplja v oceanu svoje osamljenosti (ali pa v zimi svojega nezadovoljstva, če hočete), ga obišče odvetnik, ki mu pove, da bo država dolino, v kateri je njegova velika kmetija, zalila, tako da se bo moral preseliti, v zameno pa bo dobil obsceno količino denarja (milijone), kar je ponudba, ki je ne zavrne. A šele ko se preseli v hladni, sivi, apatični Reykjavík (kjer najame hišo), postane zares osamljen – zdaj šele občuti pravo, strupeno, morilsko osamljenost. Tem bolj, ker je analogen – in ker je povsem očitno z drugega planeta. Pico jé s krompirjem, steklenice vneto reciklira, tiste milijone pusti v begunskem centru, nikamor se mu ne mudi, obenem pa postane edino upanje 10-letnega Arija (Hermann Samúelsson), raznašalca časopisov, otroka ločenih staršev, hektičnih in kompliciranih, digitalnih in nevrotičnih. Včasih igrata šah, včasih gledata TV. V glavnem pa skupaj molčita.

Sreče morda ne izumita, toda brezmejno uživata v tem, kar je Uma Thurman v Tarantinovem Šundu imenovala »udobne tišine«. Francoski filozof Blaise Pascal je famozno rekel, da »vsi problemi človeštva izvirajo iz človekove nezmožnosti, da bi sam tiho sedel v sobi« – Gunnar je njegov učenec. Ari pa Gunnarjev. Še malo, pa bodo gibanje. Gunnar je človek iz drugih časov, toda ne nujno iz časov, ki so za nami, saj izgleda kot simptom časa, ki prihaja – časa, ko bodo hoteli vsi svoje življenje malce ustaviti in poenostaviti, dedigitalizirati in devrotizirati. (art)