Nekoč v Posočju / Ema Kugler je odprla vrata pekla

zelo za

Nevidni ljudje. Nekoč v Posočju (Ema Kugler, 2024). 

Nekoč so v Posočju in v grapah Idrijce živeli staroverci, ki so potem izginili. Lahko da so še med nami, lahko pa da so mutirali v drevesa – recimo v hraste, ki so jih častili kot sveta drevesa. V filmu Nekoč v Posočju, posnetem po Medveščkovem magnum opusu Iz nevidne strani neba (2007), namreč vsa tista drevesa, ki jih Ema Kugler in njena DP-ja, Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, ujamejo v idrijskem hribovju, izgledajo kot posmrtne mutacije ljudi, ki so živeli dobro in pošteno, tako da niso mutirali v črve – posmrtno življenje črva je čakalo koristolovce. Starovercem, ki sta jih v 14. stoletju pokončala križ in meč, bi se sodobni neoliberalni fašizem gabil (ne, ne bi ga imeli za nekaj »naravnega«), kakor bi se jim gabilo vse, kar podžiga nasilje (bili so proti fizičnemu kaznovanju otrok, tu pa se vse začne, ne), sovraštvo (verjeli so v moč mediacije, zato sprti osebi nista smeli iz hiše, dokler nista dosegli poravnave), atomizacijo (verjeli so v skupnost, mantro, da družba ne obstaja, bi vrgli črvom), občutek krivde (fraze »kriv si« niso nikoli uporabljali) in podnebne spremembe (človeka niso imeli za krono stvarstva, vzdrževali so red v naravi, z njo so živeli in ji šepetali, gozd je bil zanje edino svetišče).

Starovercem, ki sta jih v 14. stoletju pokončala križ in meč, bi se sodobni neoliberalni fašizem gabil, kakor bi se jim gabilo vse, kar podžiga nasilje in sovraštvo.

V tem filmu vidimo osupljive, hiperkinetične kraje, kakršni živijo le v filmih in ki jih v slovenskih filmih ne vidimo (na tej ready-made scenografiji, ki izgleda kot Universalov studijski set, bi lahko posneli vse slovenske neme filme, vraga, v teh krajih bi lahko Slovenci film izumili!), slišimo za like (obsedene z duhovi, obredi, monoliti, zdravilstvom, vedeževanjem, kačjim strupom, živalsko krvjo, shapeshifterskim kozlom, močeradovcem ipd.), kakršnih si slovenski filmi ne morejo izmisliti, in spoznamo mitologijo (»tročani« z varovanim prostorom in nevidnimi silami, sveta mesta, nadsvetovi, prasile, boginja Nikrmana, Babja jama ipd.), ki jo slovenski filmi komaj čakajo. A bili so patriarhalno uperjeni (ženske so splavljale skrivaj), proti kristjanom, ki so jih prišli poklat, pa so organizirali »črno vahto«, ki jih je »onesposabljala« – brutalno pohabljala. Oko za oko, zob za zob. Zajebani tipi. A tak je vedno ljudski material za horror. In Ema Kugler je odprla vrata pekla. (art)