Cineast revolucije

Jetnike v nacističnem koncentracijskem taborišču nenehno muči, ponižuje in razčlovečuje sadistični kapo, zato ga hočejo likvidirati, a ne vedo, kako – preveč so sestradani, preveč izmučeni in prešibki, da bi ga lahko zaklali. Potem se pa domislijo: vso hrano, ki jo dobivajo, bodo skrivaj dajali enemu izmed njih, dokler se ne bo tako okrepil, da bo lahko ubil kapoja. Tako se odvrti Rejenec, ki ga je leta 1970 posnel hrvaški auteur Vatroslav Mimica, toda revolucija vedno preseže pričakovanja. Nikoli je ne moreš načrtovati. Vedno jo spodnese boj za preživetje. In seveda – boj za oblast.

V Prometeju z otoka Viševice, prvem hrvaškem modernističnem filmu, ki ga je Mimica, sicer tudi eden izmed klasikov zagrebške šole animiranega filma (Strašilo, Happy End, Jajce, Tifusarji ipd.), posnel pet let prej, se Mate (Janez Vrhovec), narodni heroj, nekdanji partizanski komandant, zdaj zamorjeni steber nove socialistične družbe, ki se noče več revolucionirati, vrne na rojstni otok, kjer naj bi sodeloval na veliki proslavi, toda ob tem se spominja časov enobeja, aktivizma in revolucije, tako da mu na čelu piše: kaj ostane od revolucije? Kaj? Oh, spominske plošče – in turizem. Revolucija ne sme zastati, biti mora permanentna, družbo je treba nenehno revolucionirati. Ali kot dahne mlademu predsedniku turističnega odbora, ki hoče modernizirati Viševico: »Tvoje je, da guraš!«

Oblak (Pavle Vuisić), španski borec in partizanski diverzant, protagonist Zadnjega podviga diverzanta Oblaka (1978), živi v hiši, v kateri je bilo leta 1941 ustanovljeno hrvaško odporniško gibanje, toda zdaj je določena za rušenje – umakniti se mora modernizaciji družbe. In Oblak je zadnji, ki bi se temu upiral – pravi revolucionar ve, da bo slej ko prej tudi sam postal motnja. »Sam sem vedno le rušil, zdaj pa se gradi.« Revolucija žre svoje otroke. Nič čudnega, da je Pavle Vuisić dobrih deset let prej v Mimičevem novovalovskem Ponedeljku ali torku (1966) igral »duha« nekdanjega partizana in revolucionarja, ki svojemu ločenemu, rahlo izgubljenemu sinu, sicer novinarju, pove, da bi bilo to, če bi ljudje pozabili na revolucijo, »strašneje od samih koncentracijskih taborišč«.

Mimica, ki je v morbidni, križani črnovalovski klasiki Kaja, ubil te bom! (1967) pokazal, kako iz ljudi nenadoma skoči fašizem, v Dogodku (1969), sicer velikem hitu, pa, kako iz ljudi nenadoma skoči boj na življenje in smrt (fašizem brez fašistov ali fašisti brez fašizma?), je leta 1975 posnel spektakel Kmečki upor 1573, v katerem se hrvaški in slovenski kmetje, ki jih vodi Matija Gubec (Fabijan Šovagović), uprejo gospodarjem. Hočejo enakost, pravica je na njihovi strani! Revolucija jim – po bitki, ki jo je Michael Cimino citiral v Nebeških vratih (1980) – sicer krvavo spodleti, a ostane večni zgled oni partizanski, komunistični revoluciji, ki pa je nekaj sto let kasneje uspela. Revolucija nikoli ne spodleti.

Mimica, cineast revolucije, je Banovića Strahinjo, svoj zadnji film (socialistični torture porn), posnel leta 1981, a je živ sodobnik naše dobe, ki je pozabila na revolucijo in antifašizem.