Nataša Kramberger: Po vsej sili živ

+ + + +

Reportaža s terena

V romanu Primerljivi hektarji iz leta 2017 Nataša Kramberger (1983), letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada, popisuje birokratske zaplete, ki jih doživlja, ko se kot prevzemnica kmetije odloči za ekološko pridelavo. Tegobam ob stikih s poklicnimi pospeševalci kmetijske produktivnosti se pridružijo vsevedni sosedje, prepričani, da brez špricanja vse počez in glomazne kmetijske mehanizacije iz vsega skupaj ne bo nič. Ko se avtorica nato malce obupano, malce posmehljivo pretika med temi reakcijami, dvomom pritrjuje narava. Podnebne spremembe in vremenski ekstremi se zgrinjajo od vsepovsod – in v nagrajenih esejih Po vsej sili živ ni prav nič drugače. Roman je prevzel formo setvenega koledarja, eseji pa kmalu ugotovijo, da koledarji ne držijo več, da so stare modrosti v spremenjenih razmerah nekoristne, da se je treba prebiti do modrosti v potu svojega obraza. In se učiti na napakah.

Nataša Kramberger gara na dveh frontah, v dveh polovičnih poklicih. Kot pisateljica in reportažna novinarka – njene reportaže so izšle v zbirki Brez zidu in z zidom je mišljen berlinski, saj v tem mestu preživlja zime in piše – prvoosebno poroča s (pogosto vremenske) fronte. Eseji in memoarski drobci so spisani iz sedemletne izkušnje z zemljo, v njih pa je polno pomenljivega anekdotičnega in nekaj teoretskega gradiva.

Že začne se dramatično, z zrušenjem dveh dreves, tako rekoč brez vzroka, ki skoraj pokopljeta njeno mater. Nadaljuje se s popisi ujm, ki v času največje občutljivosti uničijo ves pridelek, enkrat suše in potem poplave, potoki toče in vetrovi takrat, ko so najbolj nezaželeni in posevki najranljivejši. Kmetovanje je en sam boj in odpor, pri katerem je Nataša Kramberger med zadnjimi, vsi drugi so že dezertirali v profitabilne, monokulturne vode: voluharji se na njeni kmetiji množijo, ker jih nima kdo več loviti, ker so ptice pregnane z monotonih površin, vode nič več ne zadržuje, ker ni več lok in logov, ki nekako amortizirajo poplave, potem še suše. Parkirišča pred nakupovalnimi centri in v drče urejeni vodotoki pač nimajo sposobnosti zadrževanja. O tem piše brez zadržkov, včasih na robu obupa, drugič radostno nasmejana ob vsem, kar ji prinaša kmetija. In kar gre zraven; enkrat poplava zaradi počene cevi, drugič zalije tla in pod, ker je pač odmrl stari oreh, ki je prej skrbel za prečrpavanje, in ob zrušitvi se od njega poslovi celotna narava.

Nataša Kramberger kmetovalno prakso in izmenjavo z drugimi popisuje dramatično, z uvidom v globalno dogajanje, podkrepljeno s poznavanjem materialov in tehnologij, ki so ji jih poskušali vcepiti, a tudi z zdravo distanco in zadovoljstvom kmetovalca, ko užije lastne produkte, zrasle v sonaravnem okolju, obkrožen s floro in favno, ki se počasi vrača na prej s preparati osiromašeno zemljino.