»Med nami so še vedno ljudje, ki bi pljučnico rajši zdravili s čajem in oblogami na prsih, kot da bi šli po antibiotik«

Kadar hodimo mimo izložb velikih knjigarn v državi, nas s platnic knjig v njih gledajo pretežno možakarji, ki delijo nasvete, kako postati »najboljša različica samega sebe«. Na vrhuncu velnes in fitnes kulture je veljalo, da šteje samo »fit« telo – danes je pomembno, da imamo tudi »fit« um! Veliki oglasni panoji kričijo podobno. Sreča je postala tržno blago. A v resnici je, pravi dr. Polona Matjan Štuhec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka, še kar banalna stvar.

Knjige za samopomoč preplavljajo izložbe knjigarn in zasedajo najvišja mesta na prodajnih lestvicah. Kaj to pove o naši družbi? 

Verjetno je tukaj na delu več dejavnikov. Eden je zagotovo obrat k iskanju sreče v družbi, ki je zelo prisoten od druge svetovne vojne, predvsem pa zadnjih 30 let. Drugi, da je med nami zmeraj manj ljudi, ki verjamejo, da bodo pravo srečo doživeli šele v onstranstvu, zato so začeli skrbeti zase v tostranstvu, se pravi tukaj in zdaj. Kar pa človeku ni zelo težko.

Kako to mislite? 

Evolucijsko smo narejeni tako. Če doživljamo ugodje, to enačimo z zdravjem, če doživljamo neugodje, recimo bolečino zaradi zloma noge, pa pravimo, da je nekaj narobe in da moramo stvar čim prej rešiti. Pri zlomu noge bo to pomenilo, da moramo na urgenco, v drugem primeru pa, da moramo k terapevtu ali v roke vzeti kakšno takšno knjigo. Ne razumite me narobe, nekatere med njimi so lahko celo zelo dobre in dajejo koristne nasvete. Težava nastane, kadar pretirana nagnjenost k ugodju preraste v patologijo.

Ne gre samo za trženjsko zvijačo, za novo tržno nišo? 

V ozadju uspeha takšnih knjig zagotovo najdemo značilnosti psihologije potrošništva. Gre za to, da si ljudje v resnici želimo biti podobni drug drugemu. To je mehanizem, ki nam prinaša občutek varnosti. Tako je denimo tudi z modo in trendi, ki narekujejo, kako moramo biti oblečeni in kaj bo v modi prihodnje leto. Iz podobnega vira se napajajo različne nestrpnosti. Od tu prihaja recimo strah pred tujci in vsem, kar nam je tuje, pred drugačnostjo. Možgani imajo prirojeno zmogljivost za sinhronizacijo, to pomeni, da se bodo naše možganske povezave, če bomo dolgo v neki skupini, sinhronizirale z drugimi – sprva s primarnimi skrbniki in nato še z drugimi –, poznamo tudi nevrološke strukture, kot so zrcalni nevroni, ki neposredno zrcalijo čustveno stanje drugega. To seveda pomeni, da je pomembno, v kakšni družbi živite in s kom delite največ svojega čustvenega sveta. Želimo si biti sprejeti, hočemo biti vključeni v neko družbeno skupino. Podobno je, ko pridemo do sodobnih trendov v skrbi za zdravje.

To vse skupaj nato samo še potencirajo družbena omrežja. Ker drugih ne vidimo in ne slišimo več, ne moremo začutiti njihovih čustev, zato nam je zanje pogosto vseeno. Včasih si imel namreč vas, v kateri so se ljudje pogovarjali drug z drugim, v mestih pa so bile različne skupine, s tem je veljala tudi neka ideja odgovornosti za izrečeno. Danes pa imamo toliko različnih medijev, pri katerih se zdi, kot da vsako mnenje šteje enako.

To lahko hitro pripelje do tega, da nam glede duševnega zdravja svetujejo razni novodobni guruji. 

Točno tako. Seveda smo si ljudje enaki v smislu vrednosti in enakopravnosti, ne more pa enako veljati, ko pride do znanja in teže mnenj. Mnenji zdravnika in nekega vaškega zdravilca ne moreta biti enakovredni. A se na družbenih omrežjih kdaj zdi – oziroma tako vsaj deluje –, kot da sta. Ni čudno, da se ljudje potem težko znajdejo, kadar iščejo pomoč.

Tržnih niš je na področju duševnega zdravja ogromno. Zadnje tedne smo v medijih brali senzacionalistične naslove, češ da med nami živi približno 15 tisoč psihopatov, ki povzročajo gospodarsko škodo, in da bomo v Sloveniji dobili nov inštitut za raziskovanje psihopatije. 

Pri podobnih primerih se zmeraj najprej vprašam, zakaj mediji sploh pograbijo takšne vsebine in jih oglašujejo. Verjetno zato, ker prinašajo klike in se dobro berejo. Ampak v resnici gre, kot ste tudi sami ugotovili, zgolj za dobro trženjsko potezo. Psihopatija je sicer diagnoza, ki je slabšalna, včasih smo govorili, da gre za disocialne osebnosti. Če pogledamo, kakšna naj bi bila razširjenost te motnje na Zahodu, ugotovimo, da naj bi šlo za odstotek prebivalstva. V tem smislu je podatek, ki se je zadnje tedne oglaševal v medijih, celo malce konservativen. Ampak tudi pri disocialni osebnosti gre za kontinuum. Lahko imamo celo vrsto ljudi, narcisističnih oseb, ki imajo psihopatske poteze, pa to še ne pomeni, da so celostno psihopatsko strukturirani. Tudi ne, da bodo nujno kdaj kaj zagrešili – to so kvečjemu izjeme. Sicer pa gre predvsem za ljudi, s katerimi se je v zgodnjem otroštvu, ko so bili še dojenčki, zares kruto ravnalo. Zato se pri njih nikoli ni razvil občutek empatije. Takšni ljudje niso empatični do drugih, ker tudi do njih nikoli nihče ni bil empatičen, zato druge razumejo zgolj kot sredstvo za doseganje lastnih ciljev.

Sliši se, kot bi opisovali voditelja kakšne svetovne velesile. 

Da bi lahko postavila diagnozo, bi morala narediti klinično psihološko diagnostiko. Kar pa seveda lahko vidimo, sta želja po megalomanskosti in želja po moči, ki ju izkazujejo nekateri svetovni voditelji. Če takšne želje obenem vključujejo tudi to, da je človeku popolnoma vseeno za druge, potem lahko govorimo o psihopatskih potezah.

Ljudje si želimo biti podobni drug drugemu. To je mehanizem, ki nam prinaša občutek varnosti. Iz podobnega vira se napajajo različne nestrpnosti.

Leonida Zalokar, soustanoviteljica omenjenega inštituta, sicer ravnateljica Strokovnega centra Planina, je v medijih pogosto zelo ostra in svari, da že med zelo majhnimi otroki najdemo psihopate. Te pa bi morali čim prej ustaviti. 

Zagotovo je nevarno otrokom prezgodaj postavljati diagnozo in tudi pedopsihiatri vam bodo povedali, da tako resnih diagnoz s področja duševnega zdravja ne bodo postavili, dokler otrok ne odraste. Nepravično in nespametno bi bilo tudi, če bi podobne diagnoze na podlagi vedenja otrok – ne pa celostne diagnostike – preveč samoiniciativno postavljali po šolah. Druga plat tega vprašanja je, v kakšni kaznovalni družbi živimo. S tem sem se s kolegi veliko ukvarjala, ko sem bila pred leti še v službi za izvrševanje kazenskih sankcij. Takrat smo veliko govorili predvsem o prevzgoji zapornikov. Ugotovili smo, da prijaznejši zapori in vzgojitelji, ki so do zapornikov prijaznejši, pomagajo v njih razbiti vgrajeno razmišljanje, ki je lahko povod tudi za kriminalna dejanja – da je svet nesramen, krut in grozen.

Spomnite se eksperimenta, ki so ga pred leti izpeljali v ženskem zaporu na Igu. Zavod se je skorajda v celoti odprl, zapornice, mislim, da okoli 60 žensk, pa so lahko hodile domov na obiske. Pri tem ni bilo nobenega pobega in vse so se vračale v skladu z dogovorjenimi pravili. Šlo je za bolj permisiven način, ki pa je hkrati pomenil tudi manj prekrškov in napetosti. Hočem povedati, da si moramo tudi pri kaznovanju zmeraj prizadevati najmanj za to, da z ukrepi stvari ne poslabšamo. Še bolje je seveda, če nam jih uspe izboljšati.

Vrniva se k družbenim omrežjem. Mar ni nenavadno, da se v tej dobi družbenih omrežij, se pravi hitre in preproste komunikacije, globalizacije, ko bi rekli, da smo dosti bolj povezani kot nekoč, kdaj počutimo tako zelo osamljene? 

Prej bi rekla, da za to niso kriva toliko družbena omrežja kot naša zmogljivost za vzpostavljanje bližnjih odnosov. To je povezano z zgodnjim otroštvom, kjer so družine pretirano usmerjene v pridobivanje ekonomskih dobrin, če želijo normalno preživeti. Kaj v tem primeru pomeni »normalno«, je seveda stvar razprave, a danes preprosto ni več dovolj, če imaš samo za krompir in zelje. Tudi zato, ker lahko vidiš, da imajo drugi več. Starši, če želijo preživeti otroka, morajo hoditi v službo, otroci gredo hitreje v vrtec, razširjenih družin in širših skupnosti, kot smo jih poznali, pa tako rekoč ni več.

Družbena omrežja vodijo najmanj v nenehno primerjanje z drugimi. Ko drsamo s prstom po mobilniku, gledamo izklesana telesa in pogosto življenja, vznemirljivejša od našega lastnega. To zagotovo pušča sledi na duševnosti. 

Zagotovo. V razvoju se pri človeku zelo zgodaj razvije zavist. Psihoanalitičarka Melanie Klein je pisala, da dojenček že pri šestih mesecih razume, da zavida dojko z mlekom, ki ni zares njegova. Da skratka razume, da nad njo nima nadzora, ampak pripada mami, ki skrbi zanj. Ta zavist se potem, kadar govorimo o ljubečem, toplem odnosu med mamo in otrokom, preobrazi v hvaležnost. Med enim in drugim, zavistjo in hvaležnostjo, pa nato nihamo vse življenje. Saj veste, nihamo med tem, ali želimo, da bi sosedu čim prej poginila krava, in na drugi strani, da bi nas sosed s kravo naučil, kako pravilno skrbeti za te živali in jih vzrejati. To so povsem normalni in pogosti občutki, ki nas prevevajo. Družbena omrežja, ki delujejo na pogon zavisti, pa bodo v nas seveda spodbudila ta negativni del. Sploh kadar gre za mladostnike, ki jim povrhu še brstijo možgani in se spoprijemajo s hormonskim neravnovesjem.

Zavist je povezana s tistim, o čemer sva govorila čisto na začetku – z neskončnim iskanjem sreče. Je sreča v resnici precenjena? 

Kadar pride kdo k meni v ambulanto in reče, da bi bil rad srečen, mu po navadi odgovorim, da nimam čarobne paličice in da tega ne znam narediti. Veste, kaj je v resnici sreča?

Med zavistjo in hvaležnostjo nihamo vse življenje. Ali želimo, da bi sosedu čim prej poginila krava, ali pa, da bi nas sosed s kravo naučil, kako pravilno skrbeti za te živali.

Kaj? 

To so zelo redki trenutki, ko imaš recimo zabavo in se tistih nekaj minut počutiš res krasno, ali pa ko se denimo zaljubiš. Ampak v resnici gre, če pogledamo na stvar dosledno biokemično, za trenutke, ko na naše možgane vplivajo naravni opioidi. Če dražimo neki specifični del v možganih, se človek počuti srečnega. Hočem povedati, da je stvar v resnici precej banalna. Psihoterapevti zato raje pravimo, da je treba v življenju namesto sreče iskati pravo ravnovesje. Kadar smo pretirano vzhičeni, ne moremo misliti, delati, nič pametnega ne moremo narediti, in podobno je, kadar smo pretirano negativni. Pomembno je najti ravnovesje nekje vmes.

Težko je najti ravnovesje. Ameriški psiholog Barry Schwartz je pisal, da so se sodobne družbe znašle sredi paradoksa izbire. Da lahko zaradi izobilja izbire, ki ga radi enačimo s svobodo, kdaj zapademo tudi v resno stisko. 

Nadzor nad okoljem je za nas prirojena motivacija. Bolj ko lahko nadzorujemo okolje, varnejše se počutimo. To vidimo že pri živalih. Če imajo vpliv na to, kaj se bo počelo z njimi, bodo bistveno mirnejše, kot če ga nimajo. Hecno je opazovati podoben pojav pri majhnih otrocih. Če otrok denimo ne bo hotel obuti čeveljčkov, je pogosto mogoče njegov upor obiti tako, da mu ponudimo dodaten par čeveljčkov v drugi barvi ali kaj podobnega. Tako mu damo občutek, da ima nadzor nad situacijo, in po navadi se bo zgodilo, da se bo pomiril in vendarle izbral in obul čevelj. Na kar pa lahko naletimo pri problemu prevelike izbire, je problem perfekcionizma. To je tisti vzgib: izbrati moram najboljše!

To je spet dilema potrošniške kulture. Danes moraš biti najboljši, najmočnejši in najbolj zdrav. Ampak perfekcionizem je lahko tudi gonilo uspeha. Kako ločiti zdravo ambicijo od pogubnega perfekcionizma?

Perfekcionizem ne more biti zdravo gonilo. Pri perfekcionizmu gre v resnici za to, da se za nečim ženemo, ker bi radi potolažili svoje lastne občutke nevrednosti. Čutimo neki primanjkljaj in mislimo, da bo ta izginil, če bomo le prav izbrali in bomo dovolj popolni. Druga motivacija v ozadju pa je, da bi o svoji popolnosti radi prepričali tudi druge in se z njo šopirili pred njimi. Za neko zdravo ambicijo velja, da mora zanjo obstajati iskren interes. To je ključno. Neka stvar te mora resnično zanimati, če želiš v njej postati dober. Hkrati moraš biti sposoben odmisliti vse razmišljanje o tem, ali si dovolj dober, všečen in popoln ... Naprej te mora vleči samo tvoj interes. Uspeh, ki pride s tem, je le stranski produkt vložene energije in pozitivne naravnanosti za neko stvar.

Dolgo smo se otepali oznak duševnih motenj, predvsem med najstniki pa je zdaj celo priljubljeno, da si pripišejo denimo simptome sindroma zmanjšane pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD) ali pa se umestijo na avtistični spekter. 

Res opažamo, da postajajo nekatere diagnoze pravzaprav moderne. To je povezano s tem, o čemer sva govorila prej. Želimo si pripadati neki skupini – samo tako si lahko zagotovimo, da nismo tako »nori« kot »drugi« –, obenem pa gre, spet, za obsedenost z nadzorom. Če si lahko sami postavimo diagnozo, če torej sami »vemo«, kaj je z nami »narobe«, potem se počutimo dosti bolj varne. Cela vrsta ljudi danes poroča, da imajo ADHD. Nekaj je res takšnih, ki jim motnje prej ni nihče ustrezno diagnosticiral – enako velja tudi za umeščanje na avtistični spekter –, pogosto pa gre samo za to, da ljudje ob negativnih občutjih, kot sta tesnoba in pretirana vznemirjenost, dosti lažje sprejmejo diagnozo ADHD oziroma nekaj, za kar naj bi obstajal biološki vzrok, na katerega nimajo zares vpliva, kot pa na primer depresijo. Za katero je, mimogrede, še pred 20 leti veljalo, da je to zelo moderna diagnoza.

Danes namesto o depresiji govorimo o izgorelosti. 

Ta je sploh specifična v smislu, da gre pravzaprav za tole logiko: preveč smo delali, preveč smo bili pridni – zdaj pa se nam je vse skupaj sfižilo. Na psihoterapiji pri takšnih primerih poskušamo ugotoviti, kaj bi bili lahko zavorni mehanizmi, ki bi preprečili, da bi spet pristali v takšnem položaju, predvsem pa, kaj je bila navsezadnje motivacija, da smo v takšnem položaju enkrat že pristali.

Bi se lahko odgovor skrival tudi v tem, da nas okolica preprosto sili v to in da je v svetu, v katerem največ štejeta produktivnost in uspeh, težko drugače? 

Imate prav, znaki slabosti v organizmu ne pomenijo vedno, da je organizem bolan. Lahko je bolna tudi zunanjost oziroma okolica. V teh primerih je pomembno predvsem, kakšen odgovor ponudimo. Zadnja leta spremljamo velik razmah moderne čuječnosti, meditacije. Ljudje, ki ponujajo to storitev, gredo lahko tudi na samo štirinajstdnevne tečaje, nato pa človeku, s katerim v službi delajo slabo, ga premalo plačajo, on pa cele dneve gara – in tudi potoži, da se nima dobro, da ne zdrži več in da ne najde rešitve –, rečejo: ne skrbi, z meditacijo te bom prilagodil temu stanju in ti pomagal znebiti se vseh teh negativnih občutkov. Prav ti občutki pa so tisti, ki mu v resnici na glas govorijo, da z njegovo okolico (in na podlagi tega tudi z njim) nekaj ni v redu! Terapevti seveda pomagamo ljudem, da se prilagodijo okolici in lažje živijo. Vendar to ne pomeni, da lahko preprosto ignoriramo zunanje okoliščine. Tukaj so pomembne predvsem izkušnje in pa odgovornost, ki jo nosi terapevt do človeka pred sabo.

V resnici gre za precej intimen odnos. 

Ko nekdo pride k meni in sedi tule z menoj (z intervjuvanko smo se pogovarjali v njeni ambulanti, op. a.), kot terapevtka po svoje posegam vanj – in on vame. Če se ne povežeš s človekom, ki sedi pred teboj, mu ne moreš zares pomagati. Veste, saj zato tudi rečemo, da smo terapevti in klinični psihologi po dolgih letih prakse lahko malce čudni. Stalno oblikujemo čustvene povezave z ljudmi, ki imajo težave, tako da je treba seveda paziti tudi nase in imeti strategije, kako uravnavati lastno čustvovanje.

Znaki slabosti v organizmu ne pomenijo vedno, da je organizem bolan. Lahko je bolna tudi zunanjost oziroma okolica.

Omenila sva že, da na to področje vstopajo razni šarlatani, alternativne metode zdravljenja in tržni interesi. Zakaj imamo tukaj takšno gnečo? 

Moj profesor psihologije je nekoč govoril, da obstaja samo ena stvar, ki jo je bog pravično razdelil – to je pamet. Ker se doslej še nihče ni pritožil, da bi je dobil premalo! Vsi imamo nekaj znanja o tem, kaj pomeni biti človek in kakšen je človeški duševni ustroj, zato tudi lahko prehitro mislimo, da znamo ljudem v vsem pomagati. V družbi, v kateri smo ljudje precej odtujeni drug od drugega, logično iščemo nekoga, ki bi se z nami pogovarjal in lajšal naše stiske. Če imamo težavo in se o njej z nekom pogovorimo, se povežemo z drugim človekom, nam to lahko zares pomaga. Namesto da bi to počele sosede na vasi, kot je bilo včasih, so nekateri ugotovili, da so ljudje za to pripravljeni tudi plačati, zato je stvar postala tržno blago. Težava nastane, kadar na tem področju začnejo delovati neizkušeni terapevti in drugi posamezniki, ki ne ločijo običajne stiske od resne duševne motnje ali bolezni.

Nekako se je uveljavilo prepričanje, da zdravstveni delavci serijsko predpisujejo zdravila pacientom. 

Stvari se hitro spreminjajo. Ko sem bila še mlada, smo poznali v glavnem pomirjevala in ta utegnejo biti res škodljiva, saj lahko povzročijo odvisnost. Zelo znan je bil primer psihiatra Ralpha Greensona, ki je zdravil Marilyn Monroe. Poskusil je tako rekoč vse, da bi ji pomagal. Pripeljal jo je k sebi domov, da so skupaj praznovali božič, poskusil jo je spoprijateljiti s svojo hčerko, da bi vzpostavila mrežo prijateljev ... Uporabil pa je tudi edina zdravila, ki so bila takrat na voljo – pomirjevala. Ko je kasneje pisal strokovne članke o tem, da kdaj preprosto nič ne pomaga in da v nekaterih stanjih človeku ni pomoči, je ugotavljal, da so pomirjevala zdravila, ki so bolj škodljiva kot koristna. To velja še danes.

V zadnjih letih se je psihofarmakologija vseeno precej razvila in tudi bolje razumemo, kako delujejo človekovi možgani. Precej več vemo recimo o depresiji. Serotonin deluje kot prenašalec živčnih signalov, ki mora potovati po sinapsah, da ne pride do pojava depresije. Danes vemo, da te sinapse, če niso dovolj pogosto uporabljene, v šestih mesecih propadejo. Da se na novo vzpostavijo, če se, potrebujejo precej časa. Če vidimo koga, ki je depresiven, ga zato takoj pošljemo po antidepresiv, da bi ohranili te sinapse.

Ljudje danes vseeno čutijo precejšen odpor do zdravil. 

Med nami so še vedno tudi ljudje, ki bi pljučnico rajši zdravili s čajem in oblogami na prsih, kot da bi šli po antibiotik. Ampak noben resen zdravnik vam tega ne bo priporočal.

Kako lahko ločimo, kaj je tista žalost, ki je morda celo malce koristna, in kaj žalost, zaradi katere bi morali poiskati pomoč? 

Žalost je običajno povezana z izgubo, to pomeni, da moramo pri sebi prepoznati, zakaj je nastala. Ločiti moramo, ali gre za razpoloženje ali za občutek žalosti. Kadar govorimo o razpoloženju, iz katerega ne znamo splezati, obstaja resna nevarnost, da gre za bolezensko stanje. Kadar pa gre samo za občutke žalosti, za katere lahko prepoznamo, kaj jih je povzročilo, to ni znak za alarm. Ljudje so se včasih za leto dni odeli v črnino, ker so vedeli, da žalovanje za bližnjo osebo traja približno leto. Za tako stvar je eno leto kar nujno, če pa traja žalovanje pet let ali več, gre običajno za nekaj, pri čemer bi potrebovali koga, da nam pomaga razdelati žalost.

Vsa ta negativna čustva, žalost, strah, jeza in tako naprej, vse to, kar je Carl Jung označil za senčno plat človekove duševnosti, je pomemben del naše osebnosti. Pravzaprav so ta čustva nujna za našo celovitost. 

Nevroznanstvenik Jaak Panksepp je našel nevrološke substrate za sedem temeljnih čustev v možganih sesalcev. Sprva mu je to uspelo z eksperimenti na živalih, nato pa je z rabo funkcionalne magnetne resonance isto identificiral tudi pri ljudeh. Gre za štiri pozitivna čustva (raziskovanje, igra, skrb in poželenje) in tri negativna čustva – sem spadajo strah, bes in panika. To so stvari, s katerimi se že rodimo. Če želimo najti ravnovesje, da se ne bi preveč utapljali v negativnih čustvih, moramo seveda spodbujati pozitivna čustva.

Če vojaki zmagajo, postanejo junaki, če padejo, jih opevamo na spomenikih. Tako se vojna pogosto zdi bolj smiselna kot anonimno, neopazno življenje.

Lahko sploh za koga rečemo, da je resnično duševno zdrav? 

Gre za kontinuum. To ni digitalno stanje, ampak analogno. Robin Skynner, psihiater, skupinski analitik in družinski terapevt, ki je napisal knjigo Življenje in kako ga preživeti, je napisal, da če osebno poznate koga, ki ima zlato olimpijsko medaljo, potem mogoče poznate tudi koga, ki je duševno zdrav. Hočem povedati, da duševno zdravje ni nekaj, pri čemer bi lahko šli preprosto k zdravniku in dobili potrdilo, da ste zdravi. Zelo majhen delež ljudi obstaja, ki so zmožni takšne refleksije, da jih družba in družbena pričakovanja ne bi pogoltnili. Večjo ko imaš avtonomijo, lažje se izogneš temu in najdeš svoj modus vivendi oziroma način življenja.

Ni preprostih, hitrih rešitev, torej. Zato mi ob koncu dovolite tudi malce nehvaležno, zagotovo ne preprosto vprašanje. V Gazi se preživeli vračajo v ruševine, v naši bližini poteka vojna, smo v primežu dveh velesil, ki jima vladata skrajno nepredvidljiva človeka, tukaj je še podnebna katastrofa ... Pri vsem tem nas lahko kdaj popade resna tesnoba. Kako sredi vsega tega vseeno najti kaj, za kar bi se bilo vredno postaviti? 

Duševno zdravje in občutki vznemirjenosti v življenju nihajo. V zgodovini opazimo, da so vojne potencirale napetosti in napadalnost, ki se nabirajo v ljudeh, in so se po grozotah vojne nato izčrpale. Ko si ljudje opomorejo, začnejo spet graditi svet, ki so ga skorajda uničili.

A takšno pozitivno ozračje nikoli ne traja dolgo – ko generacije, ki so vojno doživele, pomrejo, se napetost ponovno nabere in spet vodi v konflikte. V nas je nekaj prvinskega, kar nas žene v spopade. Do sedaj ne kaže, da bi nam bila um in zmožnost za refleksijo kaj prida v pomoč. Pred tem bi nas morali varovati spomin na vojno in grozo, naš um in zmožnost za predvidevanje, vendar imamo ljudje težnjo, da stvari hitro pozabimo.

Verjetno nobeno obdobje v zgodovini ni bilo zares lahko. 

Seveda ne. Pred stoletjem denimo niso poznali antibiotikov in pred leti si lahko umrl zelo mlad že, če se ti je vnel zob. Vedno je bilo kaj, zaradi česar je bil človek lahko v skrbeh. Čas, v katerem živimo, ni bistveno drugačen. Freud je poudaril, da človek vse od rojstva v sebi nosi zavedanje lastne minljivosti. To je najgloblja tesnoba, ki jo ljudje občutimo. Vprašanje ni, ali bomo umrli, temveč kdaj in kako. Zaradi bolezni, vojne, česa drugega?

Eden najslavnejših virov smisla sta ravno boj in smrt za domovino. 

Države prav zato spodbujajo domoljubje, saj tako lažje mobilizirajo ljudi za vojaške cilje. Če vojaki zmagajo, postanejo slavljeni generali in junaki, če padejo, jih opevamo na spomenikih. Tako se vojna pogosto zdi bolj smiselna kot anonimno, neopazno življenje. Če nimamo dobro razvite identitete, če ne vemo, kdo smo, smo hitro pripravljeni slediti avtoritetam in umreti za kaj, kar nam daje občutek smisla.

Kje torej najti smisel, ki ne bi nujno vodil v pogubo? 

Pomaga predvsem, če človek občuti, da lahko v življenju dela dobro. Kaj to dobro pomeni in kaj lahko prispevamo družbi, je vprašanje za vsakega posameznika. Vendar pa lahko vsak od nas skrbi najmanj za svoje mikrookolje. Pomembno je, da smo prijazni do ljudi okoli sebe, da nismo nestrpni in tako ali drugače ne smetimo svojega vrta, ulice in skupnosti.

To zveni, kot da gre za dokaj majhne in preproste reči. 

A so v resnici zelo velike in jih lahko napravi čisto vsak izmed nas.