Simbolika objema

Državne proslave ob kulturnem prazniku so bile vedno priložnost za družbeni komentar, kritično misel in tudi protest. Pred leti, ob ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo pod drugo vlado Janeza Janše, so kulturni delavci v času proslave pred Cankarjevim domom v znak protesta množično prižigali sveče. Tiste, ki jih sicer prižigamo na pokopališču. Letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, glasbenik Tomaž Grom, je takrat v znak protesta zažgal svoj kontrabas. Brali so manifeste, takrat in tudi kasneje.

Tudi na odru Gallusove dvorane smo bili nemalokrat priča družbenim komentarjem. Tudi ko tega pravzaprav nismo pričakovali. Družbeni komentar je bila denimo protestna zavrnitev Prešernove nagrade, za katero se je leta 2000 odločila Svetlana Makarovič. Prav tako njen protest več kot dve desetletji pozneje, ko ji upravni odbor Prešernovega sklada, podeljevalec Prešernovih nagrad, iste nagrade, potem ko jo je v spremenjenih okoliščinah želela sprejeti, ni želel izročiti. Po proslavi je stopila na oder, povedala pesem in požela stoječe ovacije.

In ne nazadnje so skozi leta odmevali uvodni nagovori predsednikov upravnega odbora Prešernovega sklada. Nekateri bolj, drugi manj. Vinko Möderndorfer je vedno podprl kulturni sektor in kritično ost uperil v politično elito vseh barv, ignorantsko do kulture in umetnosti. Njegov naslednik Jožef Muhovič politične elite, ko je ta pod vodstvom Janeza Janše in Vaska Simonitija izvajala najbolj grobe napade na kulturo, ni niti omenil – in tudi to je bilo povedno.

Govor Zdenke Badovinac je bil bržkone najtehtnejši, kar jih je kdaj odmevalo z državnih proslav ob kulturnem prazniku. Govor, ki pritiče času nadvlade kapitala, skrajne politike in algoritmov.

Poleti je bil imenovan nov upravni odbor Prešernovega sklada in njegova predsednica Zdenka Badovinac, nekdanja dolgoletna direktorica Moderne galerije, se je na letošnji proslavi prvič predstavila kot govorka. Seveda smo pričakovali popolnoma drugačen govor, tudi bolj angažiranega, opolnomočenega; Jožef Muhovič je denimo trdil, da je umetnost v svetu »brez moči« (»ima pa moč, da je nič ne more nadomestiti«). A nismo dobili le popolnoma drugačnega govora – dobili smo bržkone najtehtnejši govor, kar jih je kdaj odmevalo z državnih proslav ob kulturnem prazniku. Govor, kakršnega smo v času nadvlade kapitala in algoritmov in v času, ko skrajna politika po svetu neti genocidne vojne in ruši vladavino prava, preprosto morali slišati.

Umetnost seveda ima moč, je opozorila Zdenka Badovinac, umetnike zanima družbeno dogajanje, pri ustvarjanju preizprašujejo žgoče teme, od vojn do podnebnih sprememb, znajo pokazati, kam sta nas pripeljala napredek in nenehna rast. Še so izjeme, tudi umetniške, »ki rušijo staro, vznemirjajo ali celo šokirajo«. Ki so tisto, kar smo v 20. stoletju imenovali avantgardna umetnost.

Govor je sklenila s pozivom, da bi danes, ko se slovenski kulturni prostor še zdi svoboden – v njem je mogoče izražati podporo palestinskemu ljudstvu, kar marsikje drugje v Evropi ni dobrodošlo ali je celo prepovedano – »in bi celo lahko postal zatočišče tistih, ki ne morejo jasno izražati svojih stališč«, spet utegnili »postati izjemni, spet prava avantgarda v svetovnih merilih«. Še več, »slovenska avantgarda na velikem odru svetovne zgodovine«.

Da Zdenka Badovinac v tem drznem razmišljanju ni osamljena, temveč je to stališče celotnega 15-članskega upravnega odbora Prešernovega sklada, je pokazal izbor tokratnih nagrajencev, ki so vsi po vrsti odlični opazovalci družbenega dogajanja, ki nam pomagajo videti »onkraj vidnega«. So ustvarjalci, ki znajo začutiti zeitgeist. Tega lahko prepoznamo v vsakem umetniškem projektu vizualne umetnice Nike Autor, tudi v obeh nagrajenih razstavah. Prepoznamo ga lahko v vseh gledaliških predstavah režiserke Nine Rajić Kranjac, tudi v treh nagrajenih. Prepoznamo ga lahko v literaturi, komentarjih in reportažah Nataše Kramberger, tudi v nagrajeni knjigi Po vsej sili živ. Prepoznamo ga lahko v oblikovalskih stvaritvah kolektiva Grupa Ee za domače in tuje naročnike s področja kulture, ki so hkrati kompleksne, subtilne in udarne; ne nazadnje tudi v oblikovanju za revijo Mladina, v njeni celostni podobi in na njenih več kot tisoč naslovnicah. Prepoznamo ga lahko v projektih glasbenika, skladatelja, založnika in gonilne sile sodobne improvizirane glasbe Tomaža Groma, tudi v njegovem presunljivem eksperimentalnem filmu Ne misli, da bo kdaj minilo. Prepoznamo ga lahko v več kot 260 filmskih projektih, za katere je zvok oblikoval Julij Zornik; nekateri med njimi so prejeli najvišja domača in mednarodna priznanja.

Ne le v projektih šesterice prejemnikov Prešernovega sklada, zeitgeist lahko prepoznamo tudi v opusih obeh osrednjih nagrajencev, prejemnikov velikih Prešernovih nagrad za življenjsko delo – vizualne umetnice in kiparke Dragice Čadež ter režiserja in performerja Dragana Živadinova. Pri prvi že v tem, da se je kot ženska pred šestimi desetletji, ko je začela ustvarjalno pot, dokazala v do tedaj praviloma moškem poklicu, in v tem, da je ob mojstrskem obdelovanju velikih kosov lesa prepoznala tudi dragocenost materialov, ki so se marsikateremu njenemu predhodniku in sodobniku zdeli manjvredni, na primer gline in keramike. Drugi zeitgeist pravzaprav že ves čas prehiteva, najprej kot retrogardistični umetnik, kot del Neue Slowenische Kunst in države NSK, ki spadata med naše mednarodno najbolj prepoznavne umetniške projekte, nato kot postgravitacijski umetnik, ki si je zadal, da bo pet desetletij umetniško raziskoval vesolje.

Vse to je znal občutiti in zaobjeti tudi režiser in soscenarist proslave Primož Ekart (scenarij so ustvarili skupaj z Dušanom Šarotarjem in Tatjano Doma, za glasbeni del je poskrbel skladatelj in pianist Drago Ivanuša), saj se je umetniški del odrskega dogajanja nenehno pomikal tudi proti reinterpretaciji retrogardističnega dogodka Krst pod Triglavom, ki ga je Živadinov z Gledališčem Sester Scipion Nasice na istem odru izvedel 6. februarja 1986, skoraj natanko 39 let prej. Šlo je za reinterpretacijo Prešernovega Krsta pri Savici, le da so bile pri tej uprizoritvi prekršene vse dotedanje prevladujoče interpretacije, saj je bil namesto literarnega jezika, »našega simbolnega nacionalnega jedra«, kot je v svojem govoru opomnila Zdenka Badovinac, v središče postavljen vizualni univerzalni jezik. Zato je Živadinov uprizoritev na koncu preimenoval v Krst pod Triglavom.

Primož Ekart je v umetniškem delu proslave sicer prepletel usodno srečanje tedaj mladega pisatelja Franceta Prešerna z jezikoslovcem in poliglotom Matijo Čopom, dveh »najbolj izobraženih Slovencev svoje dobe«, prijateljev, ki sta dokazala, kaj znanost lahko da umetnosti in kaj umetnost znanosti, da se obe preprosto »morata srečati« in da se »iz naključja rodi nujno«. Znanost oziroma Čopa je predstavljala pripovedovalka Nika Rozman, umetnost oziroma Prešerna Tjaša Železnik. Že v uvodnem delu sta se med izmenjevanjem misli vse bolj približevali ter se, ko sta bili že čisto blizu, druga drugi nasmehnili in se toplo objeli.

Ta, čisto prvi objem so tisti, ki so se po proslavi zgražali nad tem, da je predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada Zdenka Badovinac prejemnike letošnjih najvišjih priznanj za umetniško ustvarjanje ob podeljevanju plaket objela, namesto da bi se z njimi rokovala, kar naj bi bilo na dogodku na tako visoki ravni nezaslišano, po vsej verjetnosti spregledali. Prav tako so verjetno spregledali to, da je prvi objem pravzaprav sama prejela, namenila ji ga je Nika Autor, ki se je med nagrajenci na oder povzpela kot prva in povsem intuitivno razširila roki, saj sta v zadnjih letih pogosto sodelovali.

Objemi med predsednico upravnega odbora in nagrajenci morda res niso bili v skladu s protokolom. A če smo natančno prisluhnili govoru Zdenke Badovinac in umetniški viziji Primoža Ekarta, bi jih lahko razumeli drugače – kot simbolni izraz naklonjenosti in podpore, pa tudi zaščite področju kulture in umetnosti. Kot velik, topel objem področju, kjer mnogi kljub trdemu delu komaj shajajo, skrajno desna politika pa se nad njimi nenehno znaša. Prav zdaj ponovno podpihuje sovraštvo zoper njih. Kajti kaj drugega kot podpihovanje sovraštva je SDS-ov referendum o izjemnih pokojninah za zaslužne umetnike, do katerih je upravičena zgolj peščica ustvarjalcev z najvišjimi priznanji ali odlikovanji.