Igre brez meja 

Središče kulturnega dogajanja je bilo na Prešernov dan, na slovenski kulturni praznik, tokrat postavljeno na Primorsko, kjer se je v Novi Gorici in čezmejni Gorici slavnostno odprla Evropska prestolnica kulture (EPK), ki dve mesti iz dveh držav za vse leto simbolno združuje v enoten kulturni prostor. Osrednjo idejo čezmejnosti oziroma brezmejnosti tega ambicioznega večmilijonskega projekta, ki bo trajal vse do decembra in bo – vsaj tako načrtujejo organizatorji – v regiji pustil trajen pečat, je na dan odprtja simboliziral celodnevni sprevod, v katerem so na območju med goriško in (pred nedavnim lično prenovljeno) novogoriško železniško postajo marširali različni godbeni orkestri, folklorne skupine (z vseh koncev Balkana), pevski zbori, cirkusanti, akrobati, mažoretke, plesalke na svili, skejterji in celo (malce predčasne) pustne šeme, z njimi ob boku pa je ves dan korakalo več tisoč obiskovalcev vseh generacij. Na (nekdanjem) mejnem prehodu Erjavčeva pri (nekdanji) carinarnici je sprevod italijanskih udeležencev parade čez nevidno mejo zakotalil veliko kroglo iz časopisnega papirja, ki je prepotovala že ves svet, delo slovitega 91-letnega italijanskega umetnika Michelangela Pistoletta, najvidnejšega predstavnika tako imenovane revne umetnosti (it. »arte povera«), in jo kot nekakšno baklo miru – vrhnjo plast so goriški dijaki polepili s prispevki iz Primorskega dnevnika in Il Piccola o dogodkih, ki so zaznamovali lokalno zgodovino, tudi podpis pariške mirovne pogodbe in vstop Slovenije v Evropsko unijo in Schengen – simbolično predal slovenskemu delu povorke.

Vse to je bilo zgolj ogrevanje za osrednji dogodek odprtja, veliki umetniški spektakel v režiji Nede Rusjan Bric, ene od idejnih pobudnic letošnje EPK in soavtorice zmagovite prijavne knjige. To je bil intenziven, žanrsko eklektičen in sila pester program, ki obiskovalcem ni dopustil niti trenutka oddiha.

Na rekonstrukcijo piščali iz jame Divje babe, najstarejšega znanega glasbila na svetu, starega okoli 60.000 let, je zaigral multiinštrumentalist Boštjan Gombač. Pročelje mestne hiše je krasila projekcija frontmana skupine Laibach Milana Frasa (v velikosti Godzille), ki je ob spremljavi zasedbe MRFY z značilno zloveščim glasom recitiral slogan »kdor ne skače, ni Sloven’c«. V tandemu sta zaigrala virtuozna pianista Giuseppe Guarrera in Alexander Gadjiev – prvi se je pred leti v te kraje s Sicilije preselil, ker je tu z družino živel priznani pianist in pedagog, ki je po rodu iz Azerbajdžana. In tako je spoznal drugega – njegovega sina. Postala sta prijatelja in danes oba živita v Berlinu. Njun duet pa je bila tudi svojevrstna »predjed«, saj bo Gadjiev poleti v sklopu EPK GO!2025 izvedel tudi solistični koncert na Solkanskem mostu.

Zamisel o čezmejni evropski prestolnici kulture je v času številnih konfliktov in vojn ter vzpona skrajne desnice še toliko pomembnejša in še toliko bolj plemenita.

Medtem nas je s platna pred Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica, kjer je bil postavljen glavni oder, že prisrčno pozdravil »zmaj iz Kosez«, košarkar Goran Dragić. Na odru je pevka Raiven srce izlivala skupaj z opernimi solisti Lauro Ulloo, Gregorjem Ravnikom in Federicom Leprejem, ki so ob spremljavi orkestra zapeli priredbo pesmi Insieme, s katero je italijanski pevec Toto Cutugno leta 1990 zmagal na Evroviziji. Nekaj trenutkov kasneje se je na odru med občinstvom sprehodil Bor Zuljan iz skupine Šank Rock in v slogu kakšnega Steva Vaia pompozno zasoliral Odo radosti na brezžično električno kitaro. S strehe sosednjega bloka so se po vrvi spustili trije pogumni akrobati, osvetljeni z žarometi, ki so sledili njihovemu spustu. Ob spremljavi dvojca Silence je zaplesala mednarodna plesna skupina MN Dance Company. Sočasno so atleti iz skupine Dunking Devils pred novogoriškim gledališčem izvajali akrobacije na vrvi. Za nekajminutni klubski intermezzo je poskrbela mednarodna didžejska superzvezdnica Brina Knauss (otroci devetdesetih se je bodo spomnili iz dekliške skupine BBT, ki je nastala v okviru resničnostnega šova Popstars), ob spremljavi njenega melodičnega štancanja pa je na neandertalčevo piščal ponovno zaigral Gombač.

Na koncu performansa so oder preplavili skrivni gostje večera, prinašalci pomladi: ptujski kurenti. Nova Gorica se je za nekaj trenutkov spremenila v evropsko prestolnico kurentov. Po zraku so frčali konfeti, na nebu je pokal ognjemet. Vse našteto – in verjetno še kaj – je režiserki uspelo natrpati v le dobre tri četrt ure dogajanja: to je bila senzorična preobremenitev par excellence.

Vojna in mir

Slavnostno odprtje so pred spektaklom zaznamovali številni nagovori politikov, ki so brez izjeme poudarjali simbolni pomen sodelovanja dveh mest, obremenjenih s krvavo zgodovino dveh svetovnih vojn. »Nikoli več sovraštva, nikoli več izključevanja, nikoli več hujskanja naroda proti narodu ali brata proti bratu,« je v govoru pred začetkom slavnostnega dogodka na Trgu Edvarda Kardelja povedal predsednik vlade Robert Golob, sicer tudi sam

Novogoričan, in dodal, kako pomembno je sporočilo sodelovanja na »koščku sveta, ki ga je zgodovina neusmiljeno tepla« in »kjer je hči planin krvava tekla«. Nekaj ur prej je predsednica republike Nataša Pirc Musar na sosednjem Trgu Evrope razmišljala o prikladno simbolni sporočilnosti sedme kitice Prešernove Zdravljice in poudarila zgodovinski pomen odprtja EPK GO! 2025, ki je plod »stoletne vizije o miru, svobodi, dobrososedskih odnosih in medsebojnem spoštovanju«.

Eden najpomembnejših umetniških projektov bo Dodekalogija, cikel kar 12 gledaliških predstav Tomija Janežiča, ki bodo predstavile življenje v obeh Goricah.

Pred tem sta zgodovinski pomen dogodka poudarjala tudi župana obeh sodelujočih mest: novogoriški župan Samo Turel je izrazil prepričanje, da »kljub tragični preteklosti na tem čezmejnem območju skupaj dokazujemo, da je sožitje mogoče«, goriški župan Rodolfo Ziberna pa je povedal, da dogodek pomeni »preporod v odnosih« in da se »začenja nova doba«. Kljub ganljivemu objemu županov, ki je sledil njunim spodbudnim nagovorom, je imela zadeva nekoliko grenak priokus. Rodolfo Ziberna, kontroverzni župan občine Gorica, je namreč novembra v absurdni maniri zavrnil pobudo za odstranitev italijanskega fašističnega diktatorja Benita Mussolinija s seznama častnih občanov Gorice, češ da naj bi odvzem tega naziva pomenil zgodovinski revizionizem, sočasno pa Gorica pod njegovo taktirko na institucionalni ravni sprejema predstavnike fašistoidne organizacije Decima MAS. Prav zato je teden dni pred slavnostnim odprtjem EPK v Gorici potekal protestni shod z geslom »Mussolini ni moj someščan«, na katerega se je Ziberna odzval z izjavo, da mora politika ostati zunaj projekta EPK GO! 2025.

Ta izjava je v popolnem navzkrižju z idejno zasnovo projekta, katerega cilj je, kot piše že v promocijskem opisu, »preseganje mej – izjemno relevantna tema na poti k spravi«, in se v številnih segmentih programa osredotoča prav na politično-zgodovinski kontekst vojnega in povojnega dogajanja v severnoprimorski regiji, problematizira pa tudi sodobne vojne od Ukrajine do Gaze. Kot nam je nekaj ur pred odprtjem razložil Stojan Pelko, programski vodja EPK GO! 2025, je »antifašizem vrednota, na kateri je zgrajena Evropa po drugi svetovni vojni, je pa tudi ena od temeljnih vrednot naše Evropske prestolnice kulture, ki je vgrajena v mnoge naše projekte«. Poudaril je še, da je »fašizem vprašanje aktualnega trenutka«, in ob tem navedel sloviti citat Walterja Benjamina: »Fašizem estetizira politiko, komunizem odgovarja s politiziranjem umetnosti.« Ter dodal: »Angažma mora biti danes tudi političen in program EPK se tega dobro zaveda.«

Eden od največjih in najpomembnejših podvigov (novo)goriške EPK je muzejski projekt in učni center Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja, »čezmejni prostor, namenjen izmenjavi pogledov«, poimenovan z epskim akronimom EPIC. V okviru projekta, ki ga vodi Kaja Širok, nekdanja direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije (in v letu 2022 nekaj časa tudi vodja projekta EPK GO! 2025), bo v nekdanjem skladišču novogoriške železniške postaje, ki je na območju državne meje, postavljena stalna zbirka. Kot pravi Kaja Širok, to ne bo »tipičen muzej, temveč participativni prostor soočanja s preteklostjo«. Zgodovinarka v besedilu za programsko knjigo EPK GO! 2025 (knjiga šteje kar 350 strani, kar zgovorno priča o obsegu veličastnega programa) poudari pomembnost tega, »da poskusimo razumeti iste dogodke iz različnih zornih kotov, razmišljamo o bolečinah drugih in razumemo posameznike, ki so se odločali drugače«. Razstava, ki jo bodo za javnost odprli 9. maja, se bo zato osredotočala na osebne zgodbe in spomine prebivalcev goriške regije, osvetljevanje njene zgodovinske interpretacije in spodbujanje dialoga o skupni dediščini.

EPIC je pravzaprav zgolj eden od 15 projektov, ki bodo potekali v okviru programskega stebra Vojna in mir, enega od štirih tematskih sklopov pestrega programa letošnje EPK. Na različnih lokacijah (med njimi so Galerija Lojzeta Spacala v Gradu Štanjel, Kulturni dom Bukovica, Palača Attems Petzenstein, Dvorec Dobrovo) se bodo od sredine marca do konca maja odprle razstave del slovitega slikarja in grafika Zorana Mušiča. Avtor, ki je bil rojen v Bukovici pri Novi Gorici, je bil priča grozotam v koncentracijskem taborišču Dachau, kjer je bil zaprt od novembra 1944 do konca druge svetovne vojne. Iz teh srhljivih spominov je nastala slovita zbirka dachavskih skic, ki bo razstavljena v sklopu EPK. Med drugim pa bodo predstavljene tudi »pokrajine teles«, »prve podobe iz njegovega otroštva« in »poslednji avtoportreti slepega vidca«.

V sklopu programskega stebra Vojna in mir bodo od avgusta vse leto potekali številni dogodki projekta Pot miru, ki se že dobrih 40 let razvija na avstrijsko-italijansko-slovenskem čezmejnem območju vzdolž nekdanje soške fronte, da bi obujal spomin na grozote prve svetovne vojne. Osrednja ideja Poti miru je, »naj poti prve svetovne vojne, ki so včasih razdvajale, sedaj ljudi in kraje povezujejo«, v okviru projekta pa bodo med drugim potekali Koncert miru v Kobaridu, čezmejni koncert Zvoki miru na Krasu in odprtje čezmejnega muzeja na prostem Grmada, nastala pa bo tudi spletna stran Najdi svoj grob, »digitalni spomenik vsem padlim, ne glede na vero, narodnost in za koga/za kaj so se borili«. Kot je zapisano v programski knjigi, bo projekt Pot miru prispeval kamenček v mozaiku »nikoli več«.

Kreacija novega

Drugi programski steber, poimenovan Kreacija novega, ki se vrti okoli vprašanja »kako zgradiš mesto iz ničle?«, vključuje skoraj 30 najrazličnejših projektov – od umetniških festivalov (denimo festival svetlobne in performativne umetnosti R. O. R., ki bo potekal med 2. in 5. oktobrom) in filmskih delavnic do številnih arhitekturno-urbanističnih projektov, s katerimi bodo strokovnjaki Novo Gorico analizirali kot »urbano utopijo«, ki je bila zgrajena ab initio, torej iz ničesar. V okviru projekta Urbana utopija raziskovalca Blaža Kosovela bo nastal turistični vodnik po urbanizmu, zgodovini in kulturi Nove Gorice. Predstavili bodo tudi druge evropske ab initio arhitekturne projekte, in tako postavili Novo Gorico v širšo perspektivo. Ker veliko zamisli slovitega arhitekta Edvarda Ravnikarja, učenca Le Corbusierja in avtorja prvotnega načrta Nove Gorice, nikoli ni ugledalo luči sveta, bo umetniški kolektiv Nonument Group v sklopu projekta Sijoče nevidno mesto predstavil njegove nerealizirane načrte. Osredotočil se bo na »na prvi pogled nevidno in neobstoječo Novo Gorico, brez katere mesta ni«. Nonument Group bo mapiranje nevidnega mesta predstavil z intervencijami v javnem prostoru in razstavo, ki se v Centru Eda odpre maja.

Še eden od ključnih podvigov, muzejski projekt in učni center Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja, nastaja v nekdanjem skladišču novogoriške železniške postaje, torej na sami državni meji.

Osrednji umetniški projekt programskega stebra Kreacija novega – in po mnenju Stojana Pelka tudi najpomembnejši umetniški dogodek letošnje EPK – pa bo obsežen cikel gledaliških predstav režiserja in dramskega psihoterapevta Tomija Janežiča, domačina, ki mu je uspel mednarodni preboj. Pod skupnim imenom Dodekalogija bo na oder postavil ducat predstav, ki se bodo poglobile v življenje v Novi Gorici in Gorici med letoma 1972 in 1983. Zgolj predstavo 1978 so premierno uprizorili že v romunskem Temišvarju, ki je bil evropska prestolnica kulture leta 2023. Preostale pa si bomo lahko ogledali v naslednjem letu, začenši s predstavo 1973, ki jo v novogoriškem gledališču te dni že igrajo ...

Cikel gledaliških predstav Dodekalogija – med sodelujočimi sta med drugim tudi slovita dramatičarka Simona Semenič in posoški glasbeni vizionar Samo Kutin iz čislane zasedbe Širom, je torej celoletni gledališki omnibus in vsaka od predstav bo obdelala eno leto Janežičevega življenja v Novi Gorici – je Janežič žanrsko opredelil kot »transgeneracijsko dokumentarno fikcijo«, saj bo resnične zgodbe predstavil skozi izmišljene pripovedi. Cikel predstav govori o Novi Gorici kot o mestu odraščanja. Skozi družinske zgodbe obravnava družbenopolitične spremembe, vojne, prevrate in širša družbena dogajanja. Nosilni partner projekta je SNG Nova Gorica, kjer bo potekala tudi večina predstav. Nekatere bodo gostovale v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, na stadionu Športnega parka Nova Gorica in v Ustvarjalnem centru Krušče. Pri nekaterih gre za enkratni dogodek (na primer predstava na stadionu, ki je namenjena večtisočglavi množici), druge bodo doživele ponovitve skozi vse leto 2025 (na primer predstava 1972, pri kateri je vsaka uprizoritev namenjena zgolj enemu gledalcu).

Tihotapci in Zelo zeleno

V sklopu tretjega programskega stebra, imenovanega Tihotapci, se bodo zvrstili številni umetniški dogodki, predavanja, festivali, filmske projekcije, koncerti in turistične ture, ki se bodo spominjale časa, ko so prebivalci severnoprimorske regije robo tihotapili prek italijansko-jugoslovanske meje. V tem okviru, ki ga Stojan Pelko opiše kot »najbolj zabaven in hudomušen del programa EPK«, bo ob koncih tedna potekala tako imenovana Šverc tura, turistično vodenje po tihotapskih poteh, namenjeno manjšim skupinam do deset obiskovalcev. Pod okriljem Goriškega muzeja in EPK bosta v vojaškem stražarskem stolpu v Vrtojbi in pokopališču v Mirnu na ogled razstavi v sklopu tako imenovanega Muzeja na meji, ki bo pripovedoval »o smislu in nesmislu meje, začrtane leta 1947«. Opozoriti gre tudi na Festival kompleksnosti, v sklopu katerega bodo pesniki, pisatelji, novinarji in teoretiki vse leto razglabljali o aktualnih družbenih krizah. »Sodobnega sveta se ne moremo lotevati z enostavnimi parolami in puhlicami, temveč z zmožnostjo zajemanja in razumevanja njegove kompleksnosti,« je osrednje načelo festivala.

Eden od odmevnejših dogodkov programskega stebra Tihotapci, ki že nekaj manj kot pol leta pred premiero dviguje veliko prahu, pa je Brezmejno telo, delo mednarodne skupine za sodobni ples MN Dance Company, ki jo vodita Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia. Predstava, ki jo bo spremljala avtorska glasba dvojca Silence in bo »razpirala odnos med človeškim telesom in umetno inteligenco«, je nekoliko sporna zaradi lokacije, kjer bo potekala. Plesalci so si namreč, kot pravijo, za »sugestivno prizorišče« izbrali »postapokaliptično okolje solkanskega kamnoloma«, ki je del razvpite cementarne in sežigalnice Alpacem, glavnega onesnaževalca v regiji, ob kar so se nemudoma obregnili okoljevarstveniki iz lokalnega gibanja Eko Anhovo. Kot je prejšnji teden v Mladini zapisala Monika Weiss, so opozorili, »da se avstrijsko-italijanski Alpacem s takim sodelovanjem legitimira kot družbeno odgovoren partner, ki si prizadeva za trajnostno prihodnost«. Do sodelovanja z Alpacemom sta odločno kritično stališče zavzela tudi sindikata Zasuk in Glosa, ki predstavljata delavce v kulturnem sektorju.

Vodstvo EPK se je odzvalo z zagotovilom, da »zavod GO! 2025 ne sodeluje z družbo Alpacem: ne koprodukcijsko, ne sponzorsko, ne kakorkoli drugače finančno ali v naravi«, Stojan Pelko pa je v izjavi za javnost opisal temeljno stališče vodstva EPK, »da z nobenim od naših projektov ne bomo igrali vloge koristnih idiotov green washinga katerega od korporativnih interesov«.

Okoljske skrbi so pravzaprav del četrtega programskega stebra EPK, imenovanega Zelo zeleno, s katerim »kultura vrača naturi svoj dolg s tem, da jo skrbno proučuje od izvira do izliva, da zna prisluhniti najkrhkejšim bilkam in bitjem, si prizadeva za lokalno pridelano hrano, a tudi tako, da najizvirnejšim sadnim sortam posveča čudovite knjige, razstave in filme«.

Trinajst let mineva, odkar je Maribor kot prvo slovensko mesto vse leto nosil lento evropske prestolnice kulture. V letu 2025 jo (ob nemškem Chemnitzu) znova nosi slovensko mesto, to je Nova Gorica, a ne nosi je sama, saj so organizatorji k sodelovanju že v izhodišču povabili tudi Gorico – mesto, v katerem so od nekdaj živeli tudi Slovenci, a je po drugi svetovni vojni pripadlo Italiji. Ob njem, onstran žice, je nato zraslo novo mesto, najmlajše slovensko mesto, Nova Gorica.

To povabilo, ki je dve mesti iz dveh držav povezalo v eno, je omogočilo prvo čezmejno evropsko kulturno prestolnico, kar je v času številnih konfliktov in vojn ter naglega vzpona skrajne desnice (med njene najvidnejše voditelje spada tudi italijanska premierka Giorgia Meloni, ki se odprtja, v nasprotju z italijanskim predsednikom Sergiem Matarello, ni udeležila), še toliko pomembnejša in toliko bolj plemenita zamisel. Ne preseneča, da je projekt že zgolj zaradi te geste pritegnil precej mednarodne pozornosti. O njem so se razpisali praktično vsi večji evropski mediji. Kako bo v nadaljevanju, pa bomo še videli. Prav tako, kako bo program sprejela domača javnost, katere pričakovanja so po mariborski zgodbi, v kateri so kadrovanja in kleščenje preveč ambicioznih obljub odmevala celo bolj od končnega programa, zelo visoka.