Emilia Pérez je kritika neoliberalizma

Emilia Pérez je dobila največ oskarjevskih nominacij – trinajst. Toliko kot V vrtincu, Forrest Gump in Bratovščina prstana.

za

Trans in fobije. Emilia Pérez. Jacques Audiard, 2024.

Emilia Pérez je dobila največ oskarjevskih nominacij – trinajst. Toliko kot V vrtincu, Forrest Gump in Bratovščina prstana. In bila je glavna favoritka za glavnega oskarja, a tudi za številne druge oskarje, tem bolj, ker je Donald Trump takoj po inavguraciji določil in odločil, da v Ameriki obstajata le še dva spola, moški in ženski (s čimer je, kot piše v njegovem izvršnem ukazu, »ženske zaščitil pred ekstremizmom ideologije spola in restavriral biološko resnico«), transspolnim osebam, mlajšim od 19 let, je vzel vso zvezno pomoč in vse zdravstvene pravice (s čimer jih je »zaščitil pred kemičnim in kirurškim iznakaženjem” in “lažno trditvijo, da jim lahko odrasli spreminjajo spol«), vsem transspolnim osebam pa je prepovedal udeležbo v ženskih športih, tako da je svojo vladavino intoniral kot fašistoidno vladavino transfobije. Emilia Pérez, protagonistka Audiardove Emilie Pérez, je kakopak transspolna, zato bi Akademija, liberalna fenica raznolikosti, z njenim ustoličenjem kontrirala Trumpu. Glas za Emilio Pérez bi bil protest. Anti-Trump.

Emilia Pérez bi gladko slavila, če ne bi novinarka Sarah Hagi prebrskala tvitov Karle Sofie Gascón, ki igra Emilio Pérez, in ugotovila, da kar pokajo od islamofobije (motijo jo »pokritost las«, »obleke do tal«, »luknji za oči in usta«, »take religije bi bilo treba prepovedati«, »sita« je vseh religij, »vseh teh jebenih prepričanj idiotov, ki kršijo človekove pravice« ipd.) in rasizma (George Floyd je bil »prevarant in zasvojenec«), obenem pa je pokazala, da je na načelo raznolikosti, enakosti in vključevalnosti, ki ga je spričo okoliščin in pritiskov »posvojila« tudi Akademija, tako alergična kot Trump (ko je pred nekaj leti gledala podelitev oskarjev, ni vedela, ali gleda »afro-korejski festival, protestni shod gibanja Black Lives Matter ali 8. marec«).

Karla Sofia Gascón, ki je trans in obenem fobična, ima tudi v filmu dvojno življenje, toda svoje napake popravi – odkupi se. Gascón je namreč najprej Manitas Del Monte, najhujši mehiški gangster, vodja vsemogočnega kartela. Ker se giblje v globoki ilegali, da k sebi skrivaj pripeljati ugledno odvetnico Rito (Zoë Saldaña), ki ji ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: nekje daleč stran – ne v Ameriki – mu mora priskrbeti vrhunskega in totalno diskretnega kirurga, ki bo opravil operacijo potrditve spola. Že dve leti jemlje hormonsko terapijo, že dve leti prehaja – potrebuje le še operacijo, ki bo to zaključila in afirmirala. Rita bo v zameno dobila milijone. In jih tudi dobi, kajti operacija uspe. Manitas potem – spremenjen in neprepoznaven – izgine, za sabo zabriše vse sledi, njegova družina pa verjame uradni zgodbi, da je mrtev. V resnici »preide« v Emilio Pérez (Karla Sofía Gascón), magnatsko filantropinjo, »Žarek upanja«, ki financira iskanje in izkopavanje trupel »izginulih« v Mehiki, žrtev mamilarskih vojn (ne more čepeti križem rok, na desettisoče jih je izginilo), Riti pa spet ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: njeno družino mora iz Švice spraviti v Ciudad de Mexico, tako da bodo lahko skupaj – Emilia bo igrala njihovo teto. Emilia Pérez je remiks Botra in Očka v krilu. Še bolje: remiks Sicaria in Tootsie.

Toda Emilia Pérez, ki jo je posnel Jacques Audiard, avtor filmov Prerok, Dheepan, Pariz, 13. okrožje, Ko je zastalo moje srce ter Rja in kost, je predvsem kempovski mjuzikl z glasbenimi točkami (La Vaginoplastia), rahlimi koreografijami in telenovelističnimi šoki, vendar ne brez razloga – mjuzikl je verjetno edini žanr, ki lahko legitimira in osmisli to neverjetno kaotično kombinacijo srečnega spolnega opolnomočenja, kriminalizacije družbe, kartelizacije kapitalizma, identitetne politike, brezobzirne politične korupcije, emancipacije zatiranih, marginaliziranih skupnosti, brutalnega ugrabljanja, pobijanja in izginjanja ljudi ter protesta, pokore in sprave.

Emilia Pérez je kritika neoliberalizma: Manitas, specialist za neoliberalno eliminacijo konkurence, ki postane Emilia Pérez, zagovornica in odrešiteljica eliminiranih, desaparecidos, spominja na egoistične neoliberalne magnate, ki si s privatizacijo, davčno »optimizacijo«, sekanjem javnih izdatkov in kleščenjem socialne države prisvajajo družbeno bogastvo, potem pa igrajo filantrope in drobtinam, ki padejo z njihovih miz, rečejo »donacije«. (art)

Qlbr7gJgBus