September 5

zelo za

Streli v olimpijski vasi.

Ko so pripadniki Črnega septembra, militantne frakcije palestinskega Fataha, 5. septembra 1972, med münchensko olimpiado, šokantno ugrabili in pobili enajst izraelskih športnikov in trenerjev, je ameriška televizijska mreža to kalvarijo ves čas neposredno prenašala – to je bil prvi neposredni prenos terorističnega napada v zgodovini. Film September 5 se prilepi na ABC-jevo ekipo, ki – pod taktirko glavnega producenta (Peter Sarsgaard), šefa operacij (Ben Chaplin), mlajšega producenta (John Magaro) in nenadoma pomembne nemške prevajalke (Leonie Benesch) – skrbi za televizijski prenos in ki niti točno ne ve, kaj se dogaja. Še več, film se zapre v studio, zato pozabite na »akcijo« ali »spektakel« – to je zgodba o povsem apolitičnih športnih novinarjih, ki so se že sprijaznili s tem, da bodo prenašali odbojko in boks, a morajo poročati o ultimativni politični drami, o srhljivi politični krizi, o veliki disrupciji. Na srečo so mojstri neposrednih prenosov.

A September 5 vendarle je spektakel – spektakel njihove zaprepadenosti, njihovega začudenja, njihove zgroženosti, njihove negotovosti, njihove napetosti, njihove intenzivnosti, njihovega objemanja z nepredvidljivostjo realnega časa. Njihove logistične improvizacije so mali trilerji intime, njihovi pogledi prasketajo in pokajo, njihove besede šumijo, brnijo in bučijo, a vnaprej veste, da ne bo nič bučnejšega od tistega neizbežnega trenutka tišine. Športna ekipa ne spremlja le brutalne ugrabitve Judov, ki se dogaja sredi Nemčije, še vedno prežgane z občutkom krivde za holokavst, ampak se tudi sama bori, da ji prenosa ugrabitve ne bi ugrabila ekipa informativnega programa v Ameriki, ki bi to tragedijo povsem zbanalizirala in jo prelevila v sentimentalni kič. (VOD – Apple TV ipd.)