Romain Gary: Obljuba ob zori

+ + + +

Mamino veselje

Francoski pripovednik Romain Gary (1914–1980) je zanimiva figura, pisal je pod psevdonimom Ajar, potem ko je že dobil Goncourtovo nagrado, nakar je dobil še eno. V romanu Psevdo pa se je pretvarjal, da je lastni nori nečak, ki popisuje čudne navade uspešnega strica. Francoščina je bila za tega nezakonitega litovskega migranta judovskega rodu priučeni jezik, podobno, kot je bila za Samuela Becketta ali Andreïa Makina, kar jo skladenjsko razgiba, hkrati pa omogoča distanco, ki je tudi v drugem značilna za to pisanje, predvsem odmik od sebe in zaresnosti.

Obljuba ob zori je zgodba o sinu samohranilke in ljubiteljske igralke, ki se pretvarja, da je šik, in z lažno nobleso prodaja klobuke, nakit, karkoli, ulična prevarantka pač, ki je igralski talent vložila v vsakdanje preživetje. Ob pogostih selitvah, iz Kurska v Vilno in naprej v Nico z malim, jo iz vsakdanje bede vleče sanjarjenje, kaj vse bo postal sin, in on porabi veliko časa, da si zmišljuje psevdonime, pod katerimi bo uspel. Različni učitelji preizkusijo vse sinove talente, s katerimi naj bi potešil materino ambicioznost. V petju in slikarstvu je čista nula, v nastopanju s patosom in materinim ruskim naglasom tudi, zmaga pa v namiznem tenisu na lokalnem turnirju. Vendar se mati ne da, priuči ga manir in poudarjanja najboljših lastnosti, se reče modrih oči, sili ga k visokoletečim ciljem. On posluša, celotna Obljuba je o tem, kako se kot nekdanji herojski pilot in diplomat spominja začetkov, o tem, kako ni imel druge možnosti kakor upoštevati materine želje, ker so bile podkletene s samožrtvovanjem, vse od pilotske kariere do diplomacije. In ko se počuti najbolj nehvaležno, se zapre in piše, da bo vsaj pisatelj in z napisanim postavil materi spomenik. In ga je, z Obljubo.

Drugi del, o ločitvi od matere zaradi druge svetovne vojne, v kateri sodeluje kot pilot pod de Gaullovim poveljstvom v Afriki in v zavezniških bombardiranjih Evrope, je bolj nostalgiče n, smrtnost med piloti je velika. Garyjev pripovedovalec se hoče dokazati in postati letalski as, a pada v brezsmiselnih zalednih misijah in se vedno čudežno pobere, saj ga čuva materina vera vanj. Gary se s tem približa eksistencializmu vojaškega in v miru poštnega pilota Antoina de Saint-Exuperyja, čeprav je bolj samoposmehljiv, glede junaštva in glede patosa, kar je sploh značilnost tega sloga, ki ob spomeniku mrtvim pilotskim tovarišem izpiše zgodbo o materi vseh mater, o njenih zvijačah in žrtvovanju.

To je pripovedovalcu – Garyju – omogočilo kariero in dalo občutek, da zanj ni nič dovolj dobro, nič nedosegljivo, in ta občutek potem vodi v žalost in osamljenost in občutje praznine in nezadovoljstva. Gary ga izpisuje duhovito, s pretiravanjem in smislom za materino dramo, tudi prelito s trpkim spoznanjem o minljivosti vsega, celo zadovoljstva ob uspehih.