Anton Komat: Zgodbe pozabljenega sveta

+ + + + +

V formi 21 kratkih zgodb.

Varuh okolja in aktivist, ki je pred posekom rešil prenekatero mestno drevo, tokrat drugače – kot story-teller.

Ne tekmuje s pisatelji, ki držijo bralca z norimi preobrati, njegovim kapsulam niti ne moremo reči kratke zgodbe, so bolj povedke. Nekaj, kar presega dramatičnost dogodkov, saj meri daleč v preteklost.

Lahko je spomin, ki nosi drobno krivico v sebi 50 let, potem pa se z njenim akterjem srečata, prepoznata drug drugega, vesta, kaj ju druži, pride opravičilo s pol stoletja zamude, a čudo je onkraj – kako je mogoče, da ju je ista gesta enako usodno oplazila?

Lahko so štiri katrce (R4), ki spravijo v red štiri obdobja, drugič pet ur Seiko, ki odštevajo ure življenja, a delujejo kot bog Kairos, ki terja, da zgrabimo pravi trenutek, seveda, če posedujemo prostost, da se izmaknemo načrtovanemu ritmu in planom.

Lahko je tudi ekotema: TV-ekipa odide k inženirju, ki je obljubil, da bo razkril, kam so zakopavali sode z nevarnimi odpadki, a potem zmaga strah, saj se noče izpostaviti pred kamerami. Propad projekta, nato pa klic: sogovornik na smrt zboli in je zdaj pripravljen spregovoriti. Toda končna poanta ni razkritje ekokriminala, temveč preobrat skesanca.

Še bolj lahko vzporedna resničnost, ko bogu za hrbtom pisec naleti na starko, s katero zanimivo pokramlja; jeseni istega leta ga pot zanese v isti kraj, potrka na ista vrata, potem pa od soseda izve, da je že sedem let mrtva. Nora mistika? – Očitno, toda na usodnem obisku ni bil sam, ampak s prijateljema!?

Povedke o ekozofskem veselju do bivanja, kjer so dogodki stkani iz preprostih srečanj z neznanci in iz pogledov na naravo, ki se ji brezciljno priliči.