Squid: Cowards

+ + +

Brightonski kvintet Squid se pogosto znajde v istem košu z bendi, kakršna sta black midi (R.I.P.) in Black Country, New Road, saj gre za predstavnike novega vala britanske kitarske godbe, ki z jazzovsko tehnično podkovanostjo rušijo žanrske konvencije (grobo rečeno) rock muzike. A pravzaprav so te primerjave navadno preveč površinske, ker imajo vsi našteti izvajalci izrazito samosvoj in edinstven izraz in se ta pri vsakem od njih razvija v precej nepredvidljive smeri – še zlasti pri ansamblu Ligenj, ki je z novim albumom naredil posebej radikalen slogovni in značajski zasuk.

Squid sicer že od prvih korakov izstopa zaradi nenavadnega načina petja bobnarja Ollieja Judgea, ki bi ga lahko marsikatera neizurjena ušesa hitro zamešala za fušanje – še posebej na novem, bolj melodičnem in manj udarnem albumu, kjer je prisotna večja disonanca med skrbno uglašenimi instrumentali in pevčevimi razglašenimi vzkliki. Nenavadna so tudi njegova besedila, ki so najpogosteje kriptična, ponekod celo absurdna, a vselej politična in družbenokritična, tokrat pa, kot v promocijskem besedilu pravi skupina, osredotočena na temo zla. Bend je poleg tega izstopal po očitnem spogledovanju z zapuščino krautrocka, ki je na novi plošči, žal, komajda prisotna. Squid se tokrat – namesto sklicevanja na kosmische klasike krautrockovskih očakov – klanja pionirjem postrocka, kot je Talk Talk, a njegovim mojstrovinam, kakršni sta Spirit of Eden (1988) in Laughing Stock (1991), ki sta primerjalno najoprijemljivejši referenci, celo v najboljših trenutkih ne seže niti do kolen. Izstopal je tudi po surovosti posnetkov, a ti so zdaj, na tretji dolgometražni plošči Cowards, žal zelo izčiščeni in pedantno sproducirani, kar plošči odvzame precej čara, ki je zaznamoval prva albuma. Skratka, novi album prinaša kar nekaj novosti in vsekakor je dobrodošlo, da bend ne stagnira, a za fene, ki s(m)o pričakovali še eno hrupno postpunkovsko-krautrockovsko razpaljotko, je Cowards rahlo razočaranje.

Aranžmaji so se tokrat na vso moč razbohotili in so tu in tam skorajda baročno razkošni, za kar je bend angažiral celo vojsko gostujočih glasbenikov, od godalnega kvarteta Ruisi prek priznanega tolkalca Zandsa Duggana do številnih gostujočih pevk, skladbe pa je obogatil tudi s pihali, s katerimi pričara zares veličasten zaključek albuma. A dobršen del novopridruženih elementov se zdi dokaj odveč, saj že tako kompleksno zvočno sliko še dodatno zaplete in jo preoblikuje v rahlo bahaški progresivni rock, paradoksalno pa osrednji del plošče kljub vsej tej pestrosti deluje nekoliko prazno in razvodenelo.