»V nekem trenutku mi je Zidar pokazal črno knjižico, kjer naj bi imel zapisane vse usluge, ki jih je SCT naredil, kot je rekel, ’slovenskim veljakom, politikom, strankam, cerkvi, gospodarstvenikom’«

Sibil Svilan (1958) je ob osamosvojitvi sodeloval pri gradnji finančnega sistema in njegovih prvih institucij, kot državni sekretar v vladi Janeza Drnovška je sopredsedoval skupini, ki je državo pripravljala na prevzem evra, nato je postal dolgoletni predsednik uprave SID banke, ki jo je vodil 15 let. Ta danes edina res državna banka je pod njim postala tako imenovana razvojna banka, katere vodilo naj ne bi bili dobički in pohlep, ampak dobrobit skupnosti, trajnostni razvoj ter napredek. S temi načeli SID banka ni le preživela finančne krize, ampak je tudi blažila njene posledice. Po krizi je država resda sanirala bančni sistem, a nove tuje banke so danes veliko manj zainteresirane za gospodarski razvoj. Kako torej naprej?

Ste bančnik, a ne klasični komercialni, temveč razvojni. Kakšna je razlika med vami in na primer Blažem Brodnjakom, predsednikom uprave NLB? 

Komercialne banke so zasebne iniciative trga in njihov namen je dobiček. Da se ta namen ne izrodi, zlasti zaradi pohlepa, obstaja regulativa, ki pa očitno še dandanes ni uspešna, saj vidimo, da se finančne krize ponavljajo. Razvojne banke pa niso ustanovljene iz dobičkonosnih namenov, ampak zato, da bi reševale širše družbene izzive, tako imenovane tržne vrzeli, ki jih trg oziroma komercialne banke ne želijo reševati in je zato na primer potrebna intervencija države, ki je navadno tudi lastnica razvojnih bank. Razvojne banke igrajo torej širšo vlogo na področjih, od naravnih katastrof in vojn, če omenimo aktualne primere, okolja ter infrastrukture do stanovanjskih in komunalnih problemov ter drugih izzivov, ki zajemajo tudi gospodarsko rast, izvoz, inovacije, konkurenčnost. Danes ima več kot 120, zlasti razvitih držav od 210 držav sveta eno ali več razvojnih institucij ali bank. Največja je kitajska razvojna banka, ki deluje drugače kot največja evropska razvojna banka, nemška KfW, ali brazilska BNDES, ki je največja v Ameriki, večja, kot so v ZDA in Kanadi. Vsem tem pa je skupno, da so odigrale in še igrajo zelo pomembno vlogo pri uspešnem razvoju svojih držav.

Kakšna je bila vaša razvojna ideja, ko ste ustanavljali slovensko razvojno banko, imenovano SID banka? 

Slovenija je imela v preteklosti jasen razvojni koncept – dejansko je bila že sama osamosvojitev posledica tega. Po osamosvojitvi se je ta koncept razdelil v dve osnovni smeri, ki sta se tudi uresničili. Ena je peljala v privatizacijo premoženja in tržnega gospodarstva, druga pa v EU. Glede razvoja je v tem obdobju obstajalo prepričanje, da bo na vsa velika razvojna vprašanja odgovoril trg, zato je imela vsaka ideja načrtovanja ali javnega in državnega slabšalni prizvok. Slovenska razvojna institucija je bila v 90. letih predvsem Slovenska izvozna banka (SID, d. d.), ki je bila skupaj z drugimi finančnimi institucijami osamosvojitve ustanovljena leta 1992 z namenom zavarovanja slovenskega izvoza. Sledilo je nekaj neuspešnih poskusov oblikovati tudi razvojno banko, a nam je to uspelo šele ob vstopu Slovenije v EU, ko so takratni guverner in dva finančna ministra, ki sta v svoji karieri delala v takih institucijah, razumeli pomen ustanovitve take banke za slovenski razvoj. Pri tem smo sledili dvema takrat v Sloveniji malo znanima idejama, in sicer sonaravnemu in trajnostnemu razvoju ter horizontalnemu spodbujanju gospodarstva prek komercialnih bank z novimi finančnimi instrumenti, ki jih je takrat začela uvajati EU. A leta 2009 se je pri nas že pojavila finančna kriza, ki je zahtevala našo preusmeritev v proticiklično delovanje v skladu z mandatom.

Če je finančna kriza torej pri nas pomenila prelomnico, kakšno razvojno ideologijo imamo potem sedaj? 

V 90. letih so bili številni prepričani, da je treba vzpostaviti nekakšno gospodarsko elito, a ta je po krizi dobila imena kot domači tajkuni, botri ali novi kapitalisti. Z menedžerskimi prevzemi vzpostavljena načrt ter sistem privatizacije in delovanja večine slovenskega gospodarstva sta se v krizi zrušila. Odtoki iz slovenskega bančnega sistema so bili že v času finančne krize v višini od osem do deset milijard evrov, saj je bila zadolženost slovenskih podjetij leta 2010 zelo velika, prav tako so bile zadolžene tudi banke, predvsem zaradi menedžerskih odkupov. Potem ko se je zadeva sesula – in tu odgovarjam na vaše vprašanje –, Slovenija nima več razvojnega koncepta, kljub temu da je nastalo nekaj zelo splošnih, a vsebinsko nedorečenih strategij. Zato je vse to obviselo nekako v zraku, danes pa lahko spremljamo posledice tega. Vidimo, da Slovenija očitno zaostaja za primerljivimi državami. Na enem od zadnjih posvetov SAZU je makroekonomist dr. Velimir Bole na vprašanje, zakaj Slovenija zaostaja za primerljivimi državami, pojasnil, kakšen je bil odtok sredstev iz Slovenije in slovenskega gospodarstva do leta 2022: šlo naj bi za skupno 50–60 milijard evrov. Po moji oceni lahko sicer to številko še povečamo na 80 milijard, če temu dodamo prodajo večine slovenskih bank in velikih podjetij, v 10 letih smo torej izgubili skoraj dva naša letna BDP.

Če nimate jasne strategije in vizije in če je ta vizija le provizija, potem imate problem že na začetku: ne veste, zakaj in kako razpisovati ter kaj spodbujati.

Kakšen bi moral biti novi razvojni model? 

Vsekakor mora biti izrazito strokoven, sektorski, nepristranski in nadstrankarski ter dolgoročen, za več vlad, usklajen tako, kot je za preživetje gospodarstva in Slovenije v teh novih razmerah in potrebah doma in po svetu nujno. To, kar smo delali doslej, več ne zadostuje, ker se je svet tako zelo spremenil, kar se odraža praktično v vseh vidikih družbenega in gospodarskega življenja in našega delovanja, tudi na področju izvoza kot gonilne sile in trgovinskih vojn, dobavnih verig, energije, novih trgov, virov in surovin, zlasti pa demografije, trga delovne sile in izobraževalnega sistema itd. Model naj torej ne bo visoko leteč, ampak prizemljen, skoraj na ravni kriznega upravljanja. Seveda je nujno imeti tudi razvojno vizijo celotne države, vendar je sedaj prednostna naloga na gospodarskem področju zagnati nov razvojni investicijski cikel in ob tem vrsto novih finančnih instrumentov, ki bodo izhajali predvsem iz potreb gospodarstva. To bo spričo intenzivnosti geopolitičnih sprememb prvo soočeno z novimi, spremenjenimi razmerami.

Če pogledamo vsakomesečne razpise, namenjene gospodarskim spodbudam, vidimo, da ves čas dajemo denar v nekakšne glampinge. Veliko milijonov gre za obnovo gostiln in hotelov. Kako vi razumete to razvojno vizijo? 

Če nimate jasne strategije in vizije in če je ta vizija le provizija, potem imate problem že na začetku: ne veste, zakaj in kako razpisovati in kaj spodbujati. Turizem pa je v Sloveniji, poleg transporta, največji neblagovni, torej storitveni izvozni sektor. Res je, da gre za rentno obliko produkta, saj nas je narava obdarila z lepotami, ki jih prodajamo. Zato da jih lahko, pa moramo v skladu s sodobnimi turističnimi trendi kaj vložiti. Glamping je očitno zaželen pri novih generacijah turistov, ki so okoljsko že osveščeni. Hkrati pa so v tej nenačrtni zmedi nekateri sposobni izvleči od države marsikaj, čeprav to nima zveze z našim razvojem. Vrnil bi se k temu, kar sva prej omenjala: kaj je zdaj pomembno za Slovenijo? Ne gre le za nov razvojni model, enako pomembne so močne institucije, ki tak model lahko udejanjajo. Tako zasebne kot javne. V Sloveniji je malo javnih institucij, ki lahko naredijo večje premike ali ustvarijo razliko. Sam mislim, da so institucije, ki lahko na področju gospodarskega in družbenega razvoja naredijo največjo razliko, Banka Slovenije, SDH in SID banka. Tudi če ne vemo natančno, kaj storiti, moramo vsaj vedeti, da je treba te institucije in nekatere druge prevetriti ter okrepiti v skladu z novimi razmerami.

Ampak razvojno politiko bi seveda morala krojiti politika ali ministrstva. 

Seveda, vlada, ministrstva in druge javne službe, agencije in skladi morajo voditi to politiko, ne morejo pa kot sedaj poleg vodenja še financirati izvedbe teh politik. Poleg tega so tam žal pogosto vrtički in monopoli iz gospodarstva ter strank. Tako se ne da izvajati resni razvoj ali napredek. Omenjene javne institucije so tudi razdrobljene, nimajo enotnega koncepta, posledica pa so razpisi, ki so med seboj vsebinsko neusklajeni. To pa tisti z vrtički, ki to poznajo, s pridom izkoriščajo za svoje interese.

Zadnji tak primer je afera Spirit. Če povzamemo: denar za prestrukturiranje Šaleške regije je šel prek agencije Spirit, ki deluje v okviru ministrstva za gospodarstvo, ki je pod okriljem SD. Denar so dobila povezana podjetja brez poslovne zgodovine, a z lastnikom, ki ima politično zgodovino. So odpovedale varovalke ali gre za še kaj več? 

Na ta razpis lahko gledate kot na ločen, individualen problem, dejansko pa je zgolj eden od številnih znakov širše bolezni. Ker ni enotne razvojne politike, prihaja do teh nepravilnosti in afer, saj vsak na svojem vrtičku poskuša kar najbolje obogateti. Sedanja realnost je, da imamo skoraj pri vsakem ministrstvu določen sklad – pri ministrstvu za gospodarstvo je to Spirit, pri ministrstvu za okolje je to Eko sklad, imamo tudi Slovenski podjetniški sklad, Regionalni razvojni sklad in mnogo agencij, na primer za kmetijske trge in podeželje, ki vsi vlečejo vsak na svojo stran. V tej strukturi ni niti enotne strategije, politike, kaj šele modela ali metode ter finančnih instrumentov, kako kaj spodbujati. Finančni instrumenti s povratnimi sredstvi, ugodni krediti so na področju razvojnih politik veliko učinkovitejši od nepovratnih subvencij: kredite je lažje nadzorovati, namen porabe je jasnejši, denar se lahko multiplicira in ponovno uporabi. Najpomembnejše pa je, da bi morali iti projekti skozi sito finančne ali bančne presoje, kar v principu investitorje spodbudi k treznejši presoji svojih projektov. Projekti se ne prilagajajo dinamiki posameznih razpisov, ker so sredstva pač stalno na voljo, v nasprotju s subvencijami, ki v gospodarstvu delujejo kot droga – ustvarjajo odvisnike, brez nadzora in brez skrbi za učinkovito porabo. A zato v teh vrtičkih skladi in agencije najraje delijo ravno subvencije, saj so to enkratni transferji, ki lahko brez resnega nadzora izginejo.

Vi ste, ko ste vodili SID banko, predlagali, da bi sredstva iz evropskega sklada za okrevanje in odpornost upravljali bolj centralizirano. Kakšne odgovore ste dobili? 

Namen SID banke je bil, da bi del izvedbe tega sklada uporabili na način, ki sem ga že prej opisal, zato smo predlagali, da bi se približno 800 milijonov evrov namenilo za triletno financiranje gospodarstva, za mikro, mala in srednja podjetja. A žal je bil predlog zavrnjen na nadzornem svetu banke in na ministrstvih. Posledice te odločitve so po moji oceni vidne še danes, saj je bilo črpanje tega sklada v letih do poplav razmeroma slabo. Če bi hoteli ta sistem dobro organizirati in doseči oprijemljive razvojne učinke, bi za začetek morali ukiniti večinski del subvencij, tudi na področju kmetijstva. Nato pa bi bilo treba vse postopke voditi v zgoraj opisanem načinu uporabe finančnih instrumentov in finančnega inženiringa iz enotne točke. Skladi namreč danes večinoma denar trošijo po administrativnih postopkih, pri čemer njihovi zaposleni nimajo pravega finančnega znanja, poleg tega so bolj izpostavljeni političnim pritiskom.

Dejansko lahko na prste ene roke preštejem predsednike vlad ali ministre, ki niso intervenirali v času mojega dela v SiD banki.

Opazili smo, da v Nemčiji razvojna banka pomaga tudi pri stanovanjskih kreditih, zato so tam na voljo štirikrat cenejši krediti kot pri nas. Je to konkreten primer, da pri nas razvojna politika ne deluje? 

Se bom vrnil k vašemu vprašanju, a prej bi opisal, zakaj takšne primerjave niso vedno najboljše. Kakšno nemško prakso lahko teoretično prekopiramo, a v Sloveniji morda ne bo delovala zaradi drugačnega okolja. Prav zdaj svetujem nemškemu podjetju pri projektu z uporabo umetne inteligence na področju poslovnih procesov. Podjetje se odloča, ali bo idejo razvijalo interno ali bo ustanovilo ločeno novo zagonsko podjetje. Ker sem na tem področju delal tudi v Sloveniji, vidim ogromno razliko v praksi. Pri nas banke takoj zavrnejo novoustanovljeno podjetje, če ni že dve ali tri leta na trgu. To je tudi posledica strožjih predpisov Banke Slovenije. V Nemčiji pa zasebna komercialna banka tudi novemu podjetju ponudi strateški pogovor, da jo prepriča v odobritev financiranja. Temu lahko sledi financiranje, hkrati se zasebna banka lahko obrne še na razvojno banko, ki prevzame del tveganja, nato poslovna banka in podjetje skupaj iščeta investitorja in na koncu od podjetja zahtevata, da del sredstev samo prispeva iz svojega poslovanja. V Sloveniji takšni postopki ne obstajajo. Imamo pa še problem, da je v Sloveniji večina bank v tuji lasti in nimajo interesa za prevzemanje večjih tveganj gospodarskega razvoja. Tudi zato so se krediti za podjetja v zadnjih 10 letih zmanjšali za 10 milijard evrov, kar bistveno omejuje razvoj. V Sloveniji je povprečna zadolženost podjetij okoli 15 odstotkov, v Nemčiji pa okoli 35 odstotkov, drugod pa še višja. Novih podjetij, zlasti pa trajnostnih investicij, je zato v Sloveniji bistveno manj kot v Nemčiji. Tudi SID banka je postala okorna in se preveč zanaša na lastniški kapital in razvoj novih skladov. Tu je v Sloveniji težko narediti bistveno več, kot se je naredilo v okviru že ustanovljenih skladov SID banke.

Zakaj slovenske javne institucije, na primer SDH, občine, skladi, namesto da imajo na stotine milijonov evrov v avstrijskih ali madžarskih bankah, ne investirajo v neko »državno« banko, ki bi nato ta sredstva vlagala prek kreditov v razvoj? 

To bi lahko dosegli vlada in Banka Slovenije s spremenjeno strategijo politike do poslovnih bank, SDH in SID banke. Tudi pri nas je obstajala ideja, da bi se občinski denar stekal v SID banko, ki bi se tako lahko refinancirala, vendar to ni bilo sprejeto, ker se niti poslovne banke niso strinjale, še manj pa ministrstvo za finance, ki upravlja enoten zakladniški račun.

Vendar so bile tedaj tudi te poslovne banke državne. Danes so razmere verjetno drugačne. Zakaj na primer občina Ljubljana ali SDH svojih sredstev ne bi vodila prek SID banke? 

V preteklosti NLB ali NKBM in druge banke tega seveda niso predlagale, saj jih vodi logika dobička. Danes pa so to tuje banke, ki imajo zelo jasne cilje in se borijo v nasprotni smeri, kako kaj dobiti, sicer zapustijo državo. Če se ne bosta Banka Slovenije in vlada skupaj odločili, ta korak ne bo narejen. Če bi se ta denar zbiral na enotnem zakladniškem računu, bi to pomenilo dodatno podporo pri razvojnih projektih. Z razvojno politiko bi lahko financirali projekte in investicije, ki jih zdaj ne moremo. To je eden od elementov, ki bi se dali uresničiti. Še pomembneje pa bi bilo, če bi imeli dobro organizirano pripravo in financiranje projektov v okviru SID banke in SDH oziroma njenih družb, ki imajo sedaj precej neustrezno politiko, izrazito usmerjeno v dobiček in provizijo, in ne širši družben interes, kar se je dobro videlo pri državni invalidski družbi CSS.

Vrniva se k vprašanju, ali bi potem takšna banka lahko ljudem ponujala ugodnejše, na primer neprofitne stanovanjske kredite, tako kot v Nemčiji. 

Stanovanjski trg v Sloveniji je žal postal naložbeni trg, drugi največji po trgu bančnih vlog. Ima pa nekatere posebnosti, na primer veliko lastniških stanovanj – 83 odstotkov – in hkrati precej praznih stanovanj. Ocenjuje se, da je pri nas kar 15 tisoč praznih stanovanj in 10.000 hiš, ki niso v uporabi. Gradnja novih nepremičnin v Sloveniji je tudi izjemno draga, primerljiva z gradnjo v Nemčiji, na primer v Frankfurtu. Slovenija pa je tudi edina država EU, ki nima vzpostavljenega evropsko najugodnejšega hipotekarnega financiranja prek dolgoročnih hipotekarnih obveznic, kar je SID banka neuspešno poskusila organizirati. Prav tako nima jasne davčne zakonodaje in nobene zaščite najemodajalcev, kar onemogoča najemni trg stanovanj in hiš. A z vidika trajnostnega razvoja in učinkovite rabe virov, energije in prostora bi bilo treba najprej poskrbeti za smotrno upravljanje prostora, v skladu z razvojnim konceptom. Na Nizozemskem ali v Avstriji, na primer, preden se kaj novega gradi, vedno preverijo, ali je mogoče obnoviti kaj starega. Če je, so investitorji deležni različnih spodbud: od hitrejših birokratskih postopkov do ugodnih kreditov razvojne banke – to je del odgovora na vaše vprašanje o neprofitnih kreditih. Najtežje pa je pri nas rešiti vprašanje, kako zagotoviti, da ne bo gradnja tako draga.

Načrtuje se, da bo republiški stanovanjski sklad ponujal poceni kredite lokalnim stanovanjskim skladom, ti pa bodo gradili najemna stanovanja. 

Sam bi jim svetoval, naj finančni del prepustijo bankam oziroma razvojni banki. Stanovanjski skladi niso tu zato, da bi se ukvarjali s financami, ampak z gradnjo, prostorskimi postopki in podobnim. Naj oni poskrbijo, da bodo vsa dovoljenja v skladu z upravljanjem prostora in narave, postopki hitri in da bodo gradbeniki gradili po zmernejših cenah. Domači gradbeniki ne morejo biti monopolisti, poleg tega se v Sloveniji v gradbeništvu pogosto pojavlja še korupcija.

V razmerah militarizacije in tako imenovane tehnofevdalizacije družbe je na prvi pogled zelo malo prostora za trajnost in družbeno odgovornost.

Na področju gradbeništva in korupcije imate izkušnjo s SCT oziroma z Zidarjem. Lahko opišete primer? 

Takšnih primerov, kot sta bila SCT in Zidar, je bilo veliko. Dejansko lahko na prste ene roke preštejem predsednike vlad ali ministre, ki niso intervenirali v času mojega dela v SID banki. To je žal na neki način del normalne slovenske realnosti; nenormalno pa je, če ob tem pride do groženj in izsiljevanja. Tega pa je bilo veliko – od Vegrada, Rimskih term, Cimosa, Stadiona Stožice, Trima do Mercatorja in drugih. Verjetno so bili najbolj drastični primeri, ko so nekateri predsedniki vlad in več ministrov zahtevali moj odstop, pod pretvezo, da slabo poslujemo in da smo mi koruptivni, kot sta se jasno izrazila dva ministra predzadnje vlade. Z Zidarjem pa je bilo tako: bil je prepričan, da bo svoje podjetje rešil z dvema velikima projektoma v Libiji, zato je od SID banke zahteval 50 milijonov evrov kredita in skoraj milijardo evrov zavarovanj in jamstev. V banki smo dobro pregledali SCT in videli, da mu v bilancah manjka od 70 do 80 milijonov evrov, hkrati pa smo imeli informacije, tudi od obveščevalnih služb, da se v Libiji pripravlja politični prevrat oziroma dogajanje, ki bi prineslo zelo veliko tveganje. Zato smo financiranje in zavarovanje zavrnili. To je sprožilo izjemne odzive in grožnje, ne le z njegove strani, temveč tudi politične pritiske, tudi intervencije iz kabineta predsednika vlade in z več ministrstev. Pozneje sem se z Zidarjem po naključju srečal v toplicah, kjer me je povabil na pogovor, ki ga sicer nisem želel. Pojasnjeval mi je, da naj bi on vseeno imel prav. Zanimiv je bil njegov argument, zakaj naj bi se jaz motil. V nekem trenutku mi je Zidar v zelo neposrednem pogovoru pokazal črno knjižico, kjer naj bi imel zapisane vse usluge, ki jih je SCT naredil, kot je rekel, »slovenskim veljakom, politikom, strankam, cerkvi, gospodarstvenikom«. Njegov argument je bil, da ga mi na SID banki ne bi smeli obravnavati tako strogo, glede na to, koliko je prispeval za vse te ljudi in Slovenijo, in da bi mu zato moral sistem priskočiti na pomoč, ker je bil tako zelo koristen za vse.

Recimo, da bi Slovenija naredila vse idealno, da bi imela vizijo, razvojno politiko, pametne odločevalce … Ali bi lahko prehitela Avstrijo, s katero se radi primerjamo, ali pa je svet nastavljen tako, da nam je usojeno ostati podizvajalec? 

Avstrija je bila kolonialna država, poznamo njen etnocentrizem. V času monarhije je od nas črpala dobrine in akumulirala kapital, česar ni mogoče zlahka nadoknaditi. Po vojni smo naredili v Jugoslaviji in pozneje v samostojni Sloveniji veliko in smo se ji približali, nato pa v zadnjih letih spet oddaljili od nje. Preprosto, mi ne moremo nekaterih stvari delati na enak način kot razvite države, ki bi jih radi dohiteli – treba je delati ovinke in uporabljati druge inovativne pristope, kot to počno vse male države: Luksemburg, Malta, Singapur. Avstrija ima velika podjetja, na primer Strabag. Podjetja že težko zgolj združujemo v tako imenovane grozde, a vsak grozd potrebuje dežnik – večje podjetje, ki ga ščiti pred največjimi tveganji in pri financiranju. In teh velikih podjetij je v Sloveniji vedno manj, ker smo jih zapravili z napačnimi odločitvami ali prodali za smešne provizije. Naslednja bistvena razlika je, da so Avstrijci, čeprav so politično tudi razcepljeni, pri skupnih zadevah usklajeni. Zato imajo poleg močnih mednarodnih podjetij tudi dobro organizirano razvojno institucijo, ki je marsikaj spodbudila, če omenimo le letni in zimski turizem. Njihova prostorska politika je urejena lokalno in državno, Avstrija konec koncev meji na osem držav, s katerimi zna ohranjati dobre geopolitične in poslovne odnose, iz katerih črpa in akumulira kapital tudi v Sloveniji. To so na primer podjetja A1, Iskratel, Anhovo. Mi pa smo tudi pri odnosih z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami veliko zamudili, saj danes Srbija in Hrvaška več investirata v Sloveniji kot mi pri njih. Tako se težko približamo Avstriji – bolj nazadujemo na Balkan.

Kandidirali ste za guvernerja Banke Slovenije. Kaj sploh lahko danes, v času evra, stori guverner pri nas?

Mojo kandidaturo so predsednici države poslali slovenski gospodarstveniki in akademiki, ki podpirajo moje poglede glede razvojnega modela, ki imajo pripombe k ekonomski politiki in menijo, da bi jo lahko izboljšali. Banka Slovenije je, kot že omenjeno, ena od treh institucij, ki lahko v Sloveniji prinesejo spremembe, in po mojem mnenju je verjetno celo najmočnejša in najbolj usposobljena za kaj takšnega, če bi bila ustrezno vodena. Kandidacijski komisiji sem predstavil, kako bi v Banko Slovenije prinesel spremembe, ponovno razvojno politiko in sodelovanje z drugimi javnimi institucijami. Moja ideja je bila, da bi banko odprli za slovenski razvoj, ne pa da ostaja slonokoščeni stolp, ki je s svojimi mislimi bolj v Frankfurtu kot v Sloveniji. Banka Slovenije bi, sem prepričan, s svojimi posegi lahko bistveno vplivala ne le na denarno in politiko stabilnosti in nadzora ter regulacijo, ampak na mnogo več, kar je v sedanjih razmerah zelo pomembno. Slovenija in Evropa še nista bili v tako težkem položaju, kot sta sedaj. Imam občutek, da me je tu, tako kot že pri kandidaturi za viceguvernerja, spet prehitela strankarska politika oziroma strankokracija, ki se ji tudi tokratna predsednica države ne more upreti.

Dolga leta ste delali v tujini, zlasti v nemških bankah, zdaj delate v Nemčiji in Sloveniji. Kakšna je vaša razlaga, kaj se dogaja v Nemčiji in kakšna je njihova perspektiva? 

Kot veste, so tik pred volitvami in v zelo posebni situaciji. Po mestih so protesti precej množični, ta konec tedna je bilo na primer v Münchnu na ulicah 300.000 ljudi. Mnogi se bojijo tehnoavtokratov Amerike in Kitajske, ki že obvladujejo Evropo in tudi Nemčijo. Zlasti pa se bojijo, da gre Nemčija z zadnjimi neljubimi dogodki in napadi v napačno smer, skrajno desno. Zadnji konkretni razlog za jezo sta nova migracijska zakonodaja, ki sta jo sprejeli CDU/CSU in AfD, ter problem tujcev, demografije in dostojnega življenja starostnikov. Tretji vidik je militarizacija Nemčije, o čemer se pri nas zelo malo govori. V Nemčiji so se obrambni izdatki povečali z enega na tri odstotke BDP, hitro se oborožuje in ima že 200.000 aktivnih vojakov. Resno razmišljajo o ponovni uvedbi obveznega vojaškega roka in se pravzaprav pripravljajo na vojno in ne obrambo. To pa zelo skrbi tiste, ki smo zadnjih 50 let verjeli v panevropsko idejo kot projekt miru. Tudi nemška industrija se usmerja v vojaško industrijo, na tisoče inženirjev, specializiranih na primer za motorje z notranjim zgorevanjem, se zdaj seli v vojaški sektor. Iz zgodovine pa vemo, da bo to orožje nekoč verjetno nekje tudi uporabljeno. In kot vidimo v Ukrajini in Gazi, te vojne niso več navadne, konvencionalne vojne. Poleg strašnih genocidov se dogajajo tudi ekocidi in območje se popolnoma uniči, tako da tam ni več možnosti za življenje. Sodelujem pri tem, da se to v Evropi ne bi več dogajalo in da se ponovno usmerimo v trajnostni razvoj in napredek. Nemci pa bodo verjetno našli pravo pot za sebe, ne vem pa, ali bo ta prava za Evropo in Slovenijo.

V takih okoliščinah je govoriti o razvojni politiki skoraj ironično. 

V razmerah militarizacije in tako imenovane tehnofevdalizacije družbe je na prvi pogled zelo malo prostora za trajnost in družbeno odgovornost. Vojna ni razvojna politika, ampak nadaljevanje tistega, kar sicer ne deluje. Zato bodo vprašanja, ki bodo v ospredju pri oblikovanju novih razvojnih politik, vse bolj podobna kriznemu upravljanju. V Nemčiji se na primer sprašujejo, kakšne politike oblikovati in kakšne ukrepe sprejeti, da družbe ne bi prevzela in ji zavladala, kot ji pravijo, trolita. Torej ne najboljši in najsposobnejši, ampak povzpetniki, ki jim vpliv raste na podlagi pohlepa in trolanja. To so zlasti desničarji in tehnološki transhumanisti, ki bi radi oblikovali tehnoracionalno družbo z evgeniko, umetno inteligenco in kiborgi, brez prave kulture in umetnosti. A Nemčija je tudi dežela umetnikov in filozofov in Nemci imajo s tem izkušnje. Lahko jim verjamemo, da ni nič bolj iracionalnega, kot je ravno taka tehnoracionalna družba. Staro pravilo namreč je, da je razlika med uspešnimi in neuspešnimi družbami in državami le v tem, da v uspešnih vodenje prepustijo najsposobnejšim, ki gradijo nove institucije in odpirajo nove horizonte.