Komentar / Sence preteklosti
Kam gre Nemčija?
V nedeljo bodo v Nemčiji volitve, pomembne za vso Evropo. Pač zato, ker gre za najvplivnejšo članico Unije, za tretje gospodarstvo na svetu, ki pa je v resnem zastoju, za državo, ki nosi težko zgodovinsko breme in v kateri se zlovešče krepi skrajna desnica.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
V nedeljo bodo v Nemčiji volitve, pomembne za vso Evropo. Pač zato, ker gre za najvplivnejšo članico Unije, za tretje gospodarstvo na svetu, ki pa je v resnem zastoju, za državo, ki nosi težko zgodovinsko breme in v kateri se zlovešče krepi skrajna desnica.
Če bo šlo vse po sreči, bo novo koalicijo vodil konservativec Friedrich Merz, v njej pa bodo še socialdemokrati in zeleni ali oboji. Verjetni kancler se zaklinja, da koalicije z Alternativo za Nemčijo (AfD), skrajno desnico, ki ji delata reklamo Musk in Vance, ne bo, a je z njeno pomočjo že skušal zaostriti pogoje priseljevanja. Če bodo pogajanja z drugimi partnerji propadla, jo bo morda le pritisnil na srce, toliko bolj, ker imata stranki glede migracij in zniževanja davkov podobna stališča. Če bi se skrajna desnica skopala na oblast v mogočni Nemčiji, bi Unija doživela pretres, podoben učinkom Trumpove zmage v Ameriki.
To je realna nevarnost tudi zato, ker bodo koalicijska pogajanja med zmernimi strankami izjemno težavna. Merz, trd neoliberalec, bi znižal davke, zaostril socialno politiko in ostro omejil priseljevanje, SPD in zeleni so bolj socialni, bolj odprti do migracij in za močne investicije v infrastrukturo. Vsi pa priznavajo, da je Nemčija v slabi koži.
V ospredju težav je ekonomski zastoj. Za primerjavo: ameriški BDP se je v zadnjih petih letih povečal za 12 odstotkov, nemški je ostal enak. Država stavi na tradicionalno industrijo, tehnološko in v digitalizaciji pa je zaspala. Trdo jo je udarila podražitev energije, zdaj jo lahko, veliko izvoznico v Ameriko, prizadenejo še Trumpove trgovinske vojne. In kaj bo Nemčija skupaj z EU napravila z ukrajinsko krizo? Trump se bo najbrž sporazumel s Putinom, vsa vojaška in ekonomska bremena pa prepustil Uniji, ki je še včeraj sanjarila o zmagi nad Rusijo. Mir sam po sebi bo blagodejen zlasti za nesrečne Ukrajince, a brez realnega vpliva Ukrajine in Unije bo predvsem dogovor o imperialni delitvi vplivnih sfer.
Trump z ošabno odkritostjo spodbuja in krepi evropsko skrajno desnico, še posebej nemško. Cilj: napraviti Evropo podobno trumpovski Ameriki. Če mu bo uspelo, bo neenotna, krhka Unija razpadla. In če se zdaj s Trumpom o carinah, Ukrajini, Natu ne bo pogajala trdo in kot celota, jo bo to še bolj razrahljalo in oslabilo.
V nič dosti boljšem stanju ni niti večina njenih članic. Tudi Nemčija ima še vedno mogočne potenciale, a ni več tista stabilna, predvidljiva država, kakršna je bila ali se je vsaj zdela pod Angelo Merkel. Tudi njeno Nemčijo je že najedala in jo v sedanje stanje pripeljala kriza liberalne demokracije, ki ne nadzoruje več neoliberalnega kapitalizma. Take družbe gredo osupljivo podobno pot – sistem povzroča veliko neenakost, skupni interes je vedno bolj v ozadju, izriva ga tudi sveti individualizem, prebivalstva se naglo starajo, priseljevanje je potrebno, a zbuja nelagodje, etablirana politika izgublja zaupanje, napetosti rastejo. Sočasno bohotenje skrajne desnice na obrobju in v jedru Unije ni naključje, ampak zakonitost od istega družbenega modela zdelanih družb, v katerih se večina čuti puščena na cedilu in jo prihodnost navdaja s tesnobo.
Zato čedalje bolj voli Melonijevo, Weidlovo, Kickla, Wildersa, Janšo … Skrajna desnica postaja del glavnega toka, vedno bolj sprejemljiva tudi za načeti srednji razred, za kapital pa sploh. Obljublja red in mir, se dela socialno in patriotsko, a je v resnici razdiralna kot Trump, le da je njena evropska varianta bolj zamaskirana. Če pride na oblast, po korakih odmetava maske in predeluje demokracijo v njen privid. Zgled za to je naš sosed Orbán.
Po tej poti nosi tudi Nemčijo, nekoč pojem moderne, uspešne države, ki se je nekaj naučila iz svoje zgodovine. Danes ekonomsko stagnira, družbena konsenzualnost je izpuhtela, skrajni desnici je oblast na dosegu roke, zmerna politika je sprta, država se pospešeno oborožuje. Taka Nemčija drugje v Evropi že zaradi svoje zgodovine zbuja tesnobo.
Črnogledi opazovalci se bojijo reprize Hitlerjevega vzpona na oblast, zmernejši melonizacije ali orbanizacije dežele. Če bi nacionalistična, nedemokratična AfD postala del oblasti, bi bila Nemčija druga, drugačna država, tvorba, ki bi odločilno pospešila procese, ki vodijo v razpad Unije ali njeno razkosanje na fevde najmočnejših članic. Sanjski razplet za Trumpa in Putina in skrajno nevaren za majhne članice.
Zmerna nemška politika bo tak razplet, upajmo, preprečila. A ker je AfD po svoje njen izdelek, bo morala, če noče, da se zgodba ponovi, temeljito razmisliti predvsem o sebi. Najprej pa bodo svoje rekli nemški volivci. Enako kot Avstrijci, Francozi, Italijani, Slovaki, Slovenci … bi morali vedeti: skrajna desnica lahko varljivo in začasno poteši njihove frustracije in jezo, a na oblasti jim bo vzela svobodo in poslabšala življenje.
Trump hoče, da bi se nemške volitve končale slabo. Če se bodo, bo to začetek konca Unije. To bi zelo ogrozilo tudi Slovenijo. Naš lažni patriot Janša pa Trumpa časti in posnema.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.