Bridget Jones: Nora na fanta

zadržan +

Perfect match.

Zadnja leta so se vsi spraševali: kje so romantične komedije? Okej, še vedno obstajajo, toda niso več popkulturni fenomeni kot nekoč Čedno dekle, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta, Ko je Harry srečal Sally, Moj bivši se poroči, Ko si spal, Štiri poroke in pogreb, Pravzaprav ljubezen in Bridget Jones. A da so romantične komedije izginile, ker niso več komercialne, je napačen vtis. Romantične komedije imajo namreč precej resnejši problem – vsaj tiste, h katerim se hočejo vsi vrniti.

Za začetek, Hollywood je resda doktoriral iz romantične komedije, toda romantična komedija je najtežji filmski žanr – ker je vedno tako predvidljiva. Vnaprej vemo, da bodo na koncu vsi srečni, toda režiserji nas morajo prepričati, da si ti liki drug drugega in happy end res zaslužijo. Kar pa je težko. Ali kot je menda na smrtni postelji dahnil igralec Edmund Gwenn: »Dying is easy, comedy is hard!« Umiranje je lahko, komedija je težka. Prav res: koliko res dobrih novih – neromantičnih – komedij pa vidite?

Dalje, sam koncept romance, dejtanja se je v zadnjih letih ne le zaradi resničnostnih šovov, ampak predvsem zaradi novih tehnologij, superpametnih telefonov in aplikacij za zmenke radikalno spremenil. Happy end ne obstaja več – ker lahko vedno, ko napoči happy end, od nekoga prileti sms, ki vabi, snubi, mami, vzburja in vse spremeni. Med kontakti imamo vse nove in stare kontakte. Nikoli več se ne razidemo, nikoli več nismo sami, kaj šele samski. Happy end vedno zmoti tretji, »duh« v mašini. Happy end ni več nikoli happy end, ker je vsak korak – vsak sms – happy end. Vsi smo v odprtih zvezah.

Dalje, heteroseksualnost ni več brez alternative – romantične komedije pa so temeljile prav na heteroseksualni ortodoksiji. Geji so bili vedno le najboljši prijatelji romantičnega protagonista ali romantične protagonistke.

Dalje, romantične komedije vedno potrebujejo ovire in prepreke, ki zmedejo in začasno ločijo romantična ljubimca – ovire in prepreke, ki jih morata premagati in preseči. V sodobnem svetu pa teh ovir in preprek praktično ni več. Če pa že so, jim nihče več ne verjame – vsaj ne publika, ki je tako globalizirana, omrežena in sofisticirana, da je visoko nad tem. Le nasmehne se. Kislo.

In končno – in to je bistveno: romantične komedije imajo težave s sabo, z lastnim žanrom. Ali natančneje – žanr romantične komedije ima težave s časom. Romantične komedije, na katere se vsi sklicujejo, ko kličejo romantične komedije, niso več tako udobne kot tedaj, ko smo jih gledali. Spomnite se le romantične komedije 10 razlogov, zakaj te sovražim: Patrick na koncu vendarle »ukroti« in »udomači« divjo in neodvisno Kat. Je treba žensko »ukrotiti«? Kako se to poda gibanju #MeToo? Toda romantične komedije, ki veljajo za zlati standard, so trenutek, ko je moški ukrotil žensko, vedno prikazale kot happy end.

Ali pa se spomnite, kako je Meg Ryan v Romanci v Seattlu »romantično« zalezovala Toma Hanksa, pa čeravno ga sploh še ni nikoli videla. Le slišala ga je – na radiu. Zanj je popolna tujka, a je prepričana, da ji je usojen in da je valentinovo njun dan. Moj boš! Pa čeprav je ni še nikoli videl. Še celo privatnega detektiva najame, da bi se lahko nepričakovano in zaljubljeno prikazala na Hanksovih vratih. Je vse to noro, vpraša svojo prijateljico. Ne, kje neki! Je zalezovanje nekaj romantičnega? Ali toksičnega?

Ali vzemite romantično komedijo Moj bivši se poroči, v kateri skuša Julia Roberts z lažmi in manipulacijami sabotirati poroko svojega prijatelja, v katerega je skrivaj zaljubljena. Kako se vse te manipulacije in mahinacije, vsi ti toksični manevri podajo dobi gibanja #MeToo? Ali vzemite romantično komedijo Mu pač ni do tebe, v kateri izvemo, da fant punci s tem, ko se do nje obnaša grdo, grobo in osorno, signalizira, da jo ima v resnici rad. Če te odriva, pomeni, da je vate. Je toksičnost res kompliment?

Romantične komedije, ki jih vsi tako pogrešajo, so normalizirale toksičnost in seksizem, zato so v dobi »prebujenosti« trčile ob svojo notranjo mejo. Kar velja tudi za novo Bridget Jones, v kateri najprej izvemo, da je Bridget (Renée Zellweger) – kot se za protagonistko romantične komedije spodobi – samska, no, vdova: njenega moža, Marka Darcyja (Colin Firth), borca za človekove pravice, je v Sudanu raznesla mina. Pomeni, da si skuša Bridget Jones prisvojiti bolečino tretjega sveta – bolečino, ki si je ne zasluži. Potem pa si Bridget, finančno preskrbljena in pripravljena na Modern Love (via David Bowie), prek Tinderja omisli 25 let mlajšega Roxsterja (Leo Woodall), a še preden rečete Babygirl (ali The Idea of You), ta že dobi tekmeca – temnopoltega učitelja (Chiwetel Ejiofor). Češ: Bridget so »usojeni« ljubezenski trikotniki! V Dnevniku Bridget Jones se je pač Bridget zapletla z dvema, Darcyjem in Danielom (Hugh Grant). A težka je poroka romantične komedije z dobo »prebujenosti«: da bi film pokazal, da gre s časom, pusti, da Bridget shodi z mladeničem, a ta perfect match takoj sladkobno uravnoteži s starejšim moškim, da pa to ne bi delovalo preveč »neprebujeno«, je moški temnopolt. In za nameček še učitelj – kajti ženska potrebuje učitelja. Kot da ne bi mogla imeti obeh moških. Ali treh. Ali kot da ne bi mogla ostati samska. Mamma Mia! (kino)

i0Tfy8-1doQ