Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas 

zadržan +

Zadnji dnevi. Maria (Pablo Larraín, 2024).

Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas – Angelina Jolie je manekenska, a nima glasu. Pol leta so sicer njen glas mojstrili, da bi ga lahko na koncu – v zvočnem miksu – diskretno, narcistično pomešali z glasom Marie Callas, a tu je ves čas nekaj off. Med telesom Angeline Jolie in glasom Marie Callas je prepad, ki vzbuja že kar metafilmsko nelagodje. Maria Callas, ki so ji glas – med II. svetovno vojno v Grčiji – zmodulirali in agonizirali nacisti in ki ji ga je hotel grški tajkun Aristotle Onassis (Haluk Bilginer) potem prepovedati, je sicer v stresni, fatalni, mučeniški fazi svojega življenja (telo ji presiha, srce ji odpoveduje, glas ni več absoluten, ne more jesti, odvisna je od mandraxa, Bog jo je – tako kot Tosco – zapustil, hoče comeback, magari za ceno smrti), a Pablo Larraín, čilski biograf slavnih mučenic, se ji ne more približati – tako kot se je Jackie Kennedy (Jackie) in princesi Diani (Spencer).

Ali bolje rečeno, Larraín potrebuje veliko Verdija, Puccinija, Bellinija, Donizettita in Cherubinija, da bi film »zapel«. Bolj se približa Angelini Jolie, zato je Maria – ne ravno opera – bolj film o njej, njeni ikoničnosti, njeni vzvišenosti, njeni distanciranosti, njeni mistiki, njeni teatraličnosti – njena biografija. »Razpoložena sem za laskanje,« dahne natakarju in doda: »V restavracije prihajam zato, da bi bila oboževana.« Maria Callas tu zveni kot Angelina Jolie, kakor zveni kot Angelina Jolie, ko dahne, da brez odra ne more živeti in da je zanjo oder vse in povsod, tudi v njeni glavi, in ko v publiko spremeni vsakogar, tudi natakarje in strežnice. Marie Callas ne začutite. Če pa bi Amy Winehouse preživela … (art + kino)