Kakšne posledice ima novi ekonomski svet Amerike za Slovenijo?

Z makroekonomistom dr. Mojmirjem Mrakom, profesorjem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in enim največjih poznavalcev globalnih finančnih politik, smo govorili o sedanjem stanju, o potezah nove ameriške administracije predsednika Donalda Trumpa, najprej o carinah, seveda tudi o posledicah, ki jih ima novi ekonomski svet Amerike za Slovenijo.

Ameriški predsednik Donald Trump je v začetku februarja carine (angl. tariffs) označil za četrto najlepšo besedo v slovarju, takoj za »Bogom«, »ljubeznijo« in »religijo«. Spadajo carine v ekonomski teoriji med nekaj, kar naj bi bilo vsemogočno, brezmejno in v kar je dovolj zgolj verjeti? 

Seveda ne. Carine so klasičen instrument ekonomske politike držav, ampak v razmerah ekonomskega protekcionizma. Države jih uporabljajo zlasti, ko želijo doseči enega od naslednjih ciljev: zaščititi domačo proizvodnjo in s tem delovna mesta, zagotoviti ohranitev neke strateško pomembne proizvodnje v državi, omejiti uvoz in s tem izboljšati plačilno bilanco. Seveda gre lahko tudi za kombinacijo teh ciljev.

Ko govorimo o carinah, se je treba zavedati širšega konteksta, v katerem smo in ki se ni začel s Trumpovim drugim mandatom januarja 2025. V preteklih desetletjih se je v svetu sproščal pretok blaga in storitev, kar je pomenilo nižanje carinskih in necarinskih omejitev. Ta smer liberalizacije trgovine naj bi zagotavljala učinkovitejšo alokacijo resursov po svetu, nižje cene za potrošnike, več inovacij in tudi višjo gospodarsko rast. Ta model gospodarskega razvoja, ki je bil podprt z globalizacijo na različnih področjih, z globalnim ekonomskim upravljanjem, temelječim na pravnih normah in pomembni vlogi mednarodnih institucij, se v zadnjem desetletju nadomešča z novim sistemom, ki temelji na moči velikih globalnih igralcev. To je sistem, v katerem ekonomija vse bolj postaja instrument za doseganje strateških ciljev, in v katerem se vloga pravnih norm in mednarodnih institucij vse bolj zožuje in celo marginalizira.

Tudi Trumpov protekcionizem je del novega sistema.

Seveda, a ta proces zaobhajanja pravnih norm in zmanjševanja vloge mednarodnih organizacij traja že vrsto let. Poglejmo Svetovno trgovinsko organizacijo. V tej organizaciji ZDA še iz časov prvega Trumpovega mandata in celoten mandat demokratskega predsednika Bidna blokirajo imenovanje novih članov organa, ki je pristojen za razreševanje trgovinskih sporov. Gre za blokado delovanja najpomembnejšega organa te institucije. Ali pa Mednarodni denarni sklad, v katerem ZDA in Evropa ne dopustijo spremembe glasovalnih pravic držav članic, tako da bi te odražale spremenjena razmerja gospodarske moči v svetu.

Razlika med starim in nastajajočim sistemom globalnega gospodarskega razvoja je tudi v tem, da je bila v času globalizacije svetovna agenda močno osredotočena na ekonomske teme brez večjega vpletanja politike. Danes ni več tako, saj v spremenjenih geopolitičnih razmerah gospodarstvo, kot sem že omenil, vse bolj postaja instrument za doseganje nacionalnih strateških ciljev. To že nekaj časa velja za Kitajsko in za ZDA, EU pa se bo spremenjenim razmeram morala pospešeno prilagoditi, če bo hotela sedeti za svetovno mizo odločevalcev. Če tega zaradi kakršnihkoli razlogov ne bo zmogla storiti, potem EU sedeža za to mizo pač ne bo imela.

Unija že ostaja brez »sedežev za mizo«. O končanju vojne v Ukrajini sta se pogovarjala predsednika Trump in Putin, v Riadu pa delegaciji ZDA in Rusije pod vodstvom zunanjih ministrov – brez EU in Ukrajine. 

Da, če EU ne bo uspelo, da si izbori mesto za globalno mizo, bo to pomenilo, da se bodo odločitve, ki bodo močno vplivale na življenje nas Evropejcev, lahko sprejemale bodisi brez nas ali pa z le majhnim našim vplivom.

Bistvo Trumpovega pristopa je nadomeščanje pravil in ustaljenih norm s surovo močjo, pomembno vlogo ima še peščica najbogatejših zemljanov, zlasti Elon Musk.

Del globalnih sprememb, na katere opozarjate že dlje časa, so rastoča geostrateška tveganja. Zgovoren je podatek, da je leta 2020 35 odstotkov multinacionalk poročalo o izgubah, ki so bile povezane s političnim tveganjem, leta 2022 pa že 93 odstotkov. 

Gre za podatek, objavljen aprila 2023 v reviji Foreign Policy. Sicer pa je res, da sem na povečana geopolitična tveganja in spreminjanje globalnega ekonomskega upravljanja začel opozarjati že pred leti, precej pred izbruhom ukrajinske vojne. So pa ta vojna, vojna v Gazi in nov mandat predsednika Trumpa tovrstna tveganja še dodatno pospešili. Običajno se geopolitična tveganja povečajo, ko pride do večjih sprememb moči, konfliktov, kriz med državami, in prav to se dogaja v zadnjem desetletju: svet prehaja iz dokaj enopolarne strukture, v kateri so ZDA prevladovale na gospodarskem in političnem področju in igrale tudi vlogo nekakšnega svetovnega vojaškega hegemona, v multipolarno strukturo z več močnimi igralci. Med njimi pa seveda prihaja do konkurence in posledično do večjih ekonomskih in političnih trenj.

To prehajanje v multipolarni svet poganjajo trije osnovni dejavniki. Eden je že omenjeno spreminjanje svetovnega gospodarskega upravljanja iz sistema, ki temelji na pravilih in močni vlogi mednarodnih institucij, v sistem, ki temelji na transakcijah in razmerju moči med velikimi igralci. Drugi dejavnik so hitre tehnološke spremembe, tudi vse širša uporaba umetne inteligence, tretji dejavnik pa je pešanje nekaterih ključnih področij, kot so trgovina in finančni tokovi, in pa celo vsaj začasna zaustavitev globalizacije.

Smo dosegli vrh globalizacije, tako imenovanega gibala razvoja po drugi svetovni vojni? 

Tega si ne bi upal trditi. Bolj bi rekel, da smo priča zastoju. Kako bo šlo naprej, se bo videlo v naslednjih letih. ZDA kot ena od ključnih gospodarskih velesil sveta, ki je bila v preteklih desetletjih močan motor globalizacije, so že pred časom spremenile kurz v smeri protekcionizma, predsednik Trump pa je ta kurz še močno okrepil.

Prvi resni znaki zaustavljanja globalizacije so se pojavili že takoj po prelomu stoletja, jasneje pa so se pokazali v zadnji globalni finančni krizi in po njej. Od takrat beležimo zaustavljanje globalizacije na področju trgovine in finančnih tokov, kar je Mednarodni denarni sklad celo slikovito poimenoval »slowbalization«. Covidna kriza ter vojni v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu so s trganjem dobavnih verig še dodatno prispevale k temu spremenjenemu trendu. Gospodarstvo se nastalim spremembam prilagaja s spremembami v dobavnih verigah, usmerjenimi predvsem v njihovo krajšanje. Poslovne prakse, kot so »reshoring«, »nearshoring« in »friendshoring«, ki jih pred petimi leti še praktično nismo poznali, so danes nekaj povsem običajnega.

Trump zdaj dodatno ruši sistem. Napovedana uvedba vzajemnih carin po principu »Vse, kar države zaračunajo Ameriki, bomo mi zaračunali njim. Nič več in nič manj!“ bi porušila vzpostavljeni sistem oblikovanja carin. 

Glavna karakteristika mednarodnih gospodarskih odnosov več desetletij je bilo zmanjšanje omejitev v medsebojnem poslovanju, tako na področju trgovine kot investicij. Osnovni institucionalni okvir za to je bila Svetovna trgovinska organizacija, države članice pa so kot temeljni princip delovanja uporabljale tako imenovani princip Most Favoured Nation. Ta določa, da če država članica odobri trgovinske ugodnosti drugi državi članici Svetovne trgovinske organizacije, potem mora te iste ugodnosti odobriti tudi drugim državam članicam. Gre torej za princip, ki trgovinsko ne diskriminira članic te mednarodne institucije. Tovrstni multilateralni sistem svetovne trgovine se je ustvaril z desetletja dolgimi in mučnimi trgovinskimi pogajanji.

To, kar sedaj Trump počne s svojimi napovedanimi in že uveljavljenimi carinskim ukrepi, pa pomeni neposredno rušenje dogovorjenega svetovnega pravnega okvira. Gre torej za rušenje temeljnih postulatov, po katerih je svetovna trgovina potekala v preteklih desetletjih, in za vračanje v obdobje, ko so si države konkurirale med seboj z ostrino trgovinskega protekcionizma, ki je bil pogosto spremljan tudi z valutnimi vojnami. Jasno, to pa je okvir, ki je zelo nespodbuden za rast svetovne trgovine in investicij, z vsemi negativnimi posledicami, ki jih to prinaša.

Kakšne bodo posledice, če bodo ZDA te vzajemne carine uvedle? Tu sicer zdaj vlada kaos, saj je Trump pred dnevi ne glede na prejšnje napovedi napovedal »okoli 25-odstotne carine« na uvoz avtomobilov, farmacevtskih izdelkov in čipov. 

Pri recipročnih carinah sta konceptualno mogoča dva pristopa. Eden je na ravni posameznih proizvodov ali skupin proizvodov, drugi pa je na ravni držav, pri čemer sta oba v nasprotju z omenjenim principom Most Favoured Nation kot temeljnim principom dosedanjih mednarodnih trgovinskih odnosov.

Če bi bile sprejete recipročne carine za avtomobilsko industrijo, bi to pomenilo znatno zvišanje carin za uvoz avtomobilov iz EU v ZDA, saj trenutno te carine v ZDA znašajo vsega 2,5 odstotka, carine za uvoz ameriških vozil v EU pa 10 odstotkov. Temu je treba dodati, da ZDA obravnavajo evropski davek na dodano vrednost (DDV) kot dodatno carinsko oviro, kar bi stopnjo ameriških carin za ta segment ekonomije lahko potisnilo celo na raven okoli 30 odstotkov.

V torek pa je Trump napovedal, da bo uvedel splošno 25-odstotno carino na uvoz avtomobilov. Če se bo odločil za to pot, potem pri avtomobilih ne bodo obveljale recipročne carine, kar je sicer napovedal pred dnevi. Skratka, gre za zelo visoko stopnjo negotovosti.

Kaj pa izplen za ZDA? Bo Trump s carinami res dosegel, kar obljublja? 

Carinsko politiko predsednika Trumpa je po mojem mnenju treba postaviti v širši okvir gospodarske politike, ki jo je napovedoval že v času volilne kampanje in jo sedaj začenja uresničevati. Ta politika je v tem drugem mandatu usmerjena v doseganje štirih osnovnih ciljev: prva dva cilja sta zmanjšati davke in deregulirati ameriško ekonomijo, oboje pa naj bi imelo za posledico višjo gospodarsko rast države. Poleg tega želi omejiti imigracijo in s tem na trgu delovne sile zagotoviti več prostora za zaposlovanje Američanov. Njegov četrti cilj pa je povečati carine, s čimer naj bi zaščitil ameriško domačo proizvodnjo in nadomestil izpad proračunskih prihodkov, ki bi ga povzročilo napovedano znižanje davkov.

Sočasno doseganje vseh teh ciljev je ne le dokaj poenostavljeno zastavljeno, temveč utegne ustvariti cele vrste problemov, na katere v zadnjih dneh že opozarjajo iz različnih krogov. Naj jih naštejem samo nekaj. Povečanje carin bo povečalo stroške proizvodnje ameriških podjetij, saj se bodo uvožene surovine podražile, kar bo zvišalo inflacijo. V takšnih razmerah ameriška centralna banka ne bo mogla nadaljevati zniževanja obrestnih mer, kar Trump od nje sicer pričakuje, temveč nasprotno, banka bo morda morala obrestne mere celo višati. Če bi do tega zviševanja prišlo, bi to negativno vplivalo na gospodarsko rast, saj dražji denar pomeni manjšo porabo, manj investicij, tega pa si Trump nikakor ne želi. In še nekaj, višje obrestne mere bi pomenile krepitev ameriškega dolarja, to pa vodi v dražji in manj konkurenčen izvoz ameriških podjetij ter v povečanje namesto v želeno zmanjšanje trgovinskega primanjkljaja ZDA.

Tudi »največje deportacije v ameriški zgodovini«, ki jih je Trump napovedal med kampanjo, bodo (med vsem ostalim) škodile ameriškemu gospodarstvu. Guardian je nedavno navajal, da je Trump v mandatu 2017–2021 izgnal 1,5 milijona ljudi, v drugem pa naj bi bilo teh milijon na leto. 

Drastične restrikcije na področju zaposlovanja migrantov bodo pripeljale do pomanjkanja delovne sile v tistih segmentih ameriškega gospodarstva, ki temelji na tuji delovni sili. Pred dnevi sem bral članek v Financial Timesu z naslovom »Ali bomo vsi postali vegani?«. Gre za citat ameriškega kmeta, živinorejca, ki razlaga, da sektor v celoti temelji na tuji delovni sili. Če te ne bo, bo pač proizvodnja bistveno padla, saj lokalna delovna sila za tovrstna dela preprosto ni zainteresirana. Manj proizvodnje pa bo pomenilo nov pritisk na zvišanje cen, v tem primeru hrane, in posledično na zvišanje inflacije.

Hiter pregled ciljev in ukrepov ekonomske politike, ki si jih je postavil Trump, pokaže, da ti preprosto niso konsistentni med seboj.

Januarja so se cene življenjskih potrebščin v ZDA na mesečni ravni zvišale za 0,5 odstotka, kar je največ v letu in pol, letna inflacija je bila triodstotna, kar je bilo nad pričakovanji. Posebej seveda razburja 15,2-odstotna januarska podražitev jajc, kar pa je posledica ptičje gripe in ne delovanja predsednika Trumpa. 

Ne, tega mu ne gre pripisati, se pa bodo inflacijski učinki Trumpovih ukrepov videli že v naslednjih mesecih. Če bo stopnja inflacije vzdržala na sedanji ravni ali se celo zvišala, potem ameriška centralna banka ne bo nadaljevala z nižanjem obrestnih mer, kar se je dogajalo v preteklem letu. V naslednjega pol leta pa se utegnemo znajti celo v situaciji, da bosta šli dve vodilni svetovni centralni banki, evropska ECB in ameriški FED, vsaka v svojo smer. Pri ECB je realno pričakovati nadaljevanje trenda zniževanja obrestnih mer, pri FED pa nikakor ni mogoče izključiti višanja obrestnih mer. Povečanje neskladja med njunimi obrestnimi merami bi imelo za posledico povečanje kapitalskih tokov v ZDA in posledično nadaljnjo krepitev dolarja. To pa je spet v nasprotju s Trumpovimi željami, saj si želi, da bi se vrednost dolarja znižala, kar naj bi prispevalo k zmanjšanju trgovinskega primanjkljaja ZDA.

Neke konsistence med cilji in ukrepi torej ni, a smo na začetku.

Drži. Hitri pregled ciljev ekonomske politike, ki si jih je postavil predsednik Trump, ter doslej znanih ukrepov za njihovo doseganje pokaže, da ti preprosto niso konsistentni med seboj. Zato je realno pričakovati, da bo v nadaljevanju prišlo do različnih korekcij in prilagajanj.

Poleg številnih nejasnosti v ekonomski politiki, ki jih je mogoče opravičevati z začetkom mandata, pa prvi tedni Trumpovega drugega mandata kažejo potencialno bistveno večji problem, s katerim se bosta v naslednjem obdobju spoprijemala predvsem ameriško gospodarstvo in družba v celoti, njegove vplive pa bo čutil tudi svet kot celota: Trumpova nova garnitura vzpostavlja ali pa vsaj poskuša vzpostaviti novo strukturo odnosov med izvršno, zakonodajno in sodno oblastjo kot tremi ključnimi vejami demokratične države. Več kot očitno je, da želi izrazito povečati vlogo izvršne oblasti glede na drugi dve veji. Kot kaže zdaj, se zakonodajna veja vsaj v sedanji sestavi, ko imajo republikanci večino v obeh domovih kongresa, temu ne bo resno postavila po robu. Trump vlada z izvršnimi ukazi, veliko pa je takšnih, katerih uresničitev za zdaj preprečujejo sodišča. Realno je pričakovati, da bo precej teh sodnih primerov končalo na vrhovnem sodišču, kjer pa se ve, kakšno je razmerje sil.

Večino, šest proti tri, imajo konservativci. 

ZDA so znane po tem, da je bila neodvisna sodna veja oblasti ključen element »check and balances« države. Danes se postavlja vprašanje, ali se je ta veja oblasti sposobna in pripravljena upreti Trumpovemu stampedu na številnih področjih. Sam v teh razmerah mislim, da bodo gospodarski kazalci, še zlasti kazalci delovanja finančnih trgov, dejansko tisti, na katere bo novi predsednik ZDA najbolj občutljiv, če ne bodo šli v smeri, ki si jo želi in jo vehementno napoveduje.

Več kot očitno je, da poskuša Trumpova nova garnitura izrazito povečati vlogo izvršne oblasti v odnosu do drugih dveh vej oblasti. To je potencialno zelo velik problem.

Pri izvajanju Trumpovih državnih politik je pomemben Elon Musk, milijarder, lastnik družbenega omrežja X. Tudi to je neka nova realnost. 

To je sestavni del novega pristopa ZDA k upravljanju ekonomije in njenemu vključevanju v mednarodne odnose. V tem pristopu, katerega bistvo sta opuščanje pravil in ustaljenih norm ter njihovo nadomeščanje s surovo močjo, pa ima izrazito pomembno vlogo peščica najbogatejših zemljanov, med njimi še zlasti Elon Musk. To za ZDA sicer ni nekaj povsem novega, saj so bile v njej pred koncem 19. stoletja razmere podobne. Takrat so se v volilni boj kasnejšega predsednika McKinleyja zelo aktivno vključili takratni finančni oligarhi, kot sta bila John D. Rockefeller in J. P. Morgan. Sta pa njuna vključenost in prepletenost s politiko ostali na ravni velikih finančnih podpor predsedniku, kar jima je sčasoma omogočilo preobrazbo njune podobe v javnosti iz brezobzirnih nosilcev prvotne akumulacije v poslovneže najvišjega razreda. V nasprotju z njima je bil Musk v Trumpovo volilno kampanjo vpet ne le z velikim finančnim vložkom, temveč tudi zelo operativno, to slednje pa ostaja tudi po začetku vladanja.

Vloga tehno-multi-milijarderja Muska v sedanji administraciji predsednika Trumpa je izrazito pomembna in pomeni kvalitativno spremembo v samem konceptu upravljanja države. Naj tu navedem samo njegovo vlogo vodje oddelka za vladno učinkovitost (DOGE), katerega cilj je zmanjšati stroške ameriške državne administracije. V tej vlogi je bil že v prvih dneh vladanja novega predsednika ključen akter vrste precedenčnih dejanj, kot sta na primer dejansko zaprtje USAID in »vdor« v plačilni sistem ameriškega finančnega ministrstva. Pa ne le to, Musk se s pomočjo svojih vplivnih medijskih kanalov vtika v mednarodno politiko. Tako je javno izrazil podporo skrajni Alternativi za Nemčijo (AfD) v sedanji volilni kampanji, ki poteka v Nemčiji, izraža pa tudi dvome o potrebnosti zveze Nato. Skratka, gre za povsem nov način vodenja države, ki je še vedno ekonomsko najmočnejša v svetu in je v preteklosti pomenila zgled demokracije. In to seveda zbuja skrb. Na srednji in dolgi rok po mojem mnenju za ZDA same ni dobro, da »strelja« vsevprek, torej tudi po zaveznikih.

Vrniva se k napovedanim carinam in EU. Je v nastalem stanju prednost, da EU deluje kot enovito carinsko območje ali jo to usklajevanje 27 držav hromi? 

To, da v globalnih trgovinskih odnosih nastopa kot celota in ne kot nekakšna skupina razmeroma majhnih posameznikov, je nedvomno velika prednost EU. Ne smemo namreč pozabiti, da je EU sestavljena iz majhnih držav. Zelo se strinjam z izjavo nekdanjega belgijskega predsednika vlade, izrečeno že pred kar nekaj desetletji, da je EU sestavljena iz majhnih držav in držav, ki še ne vedo, da so majhne. Skratka, tudi velike članice EU, z Nemčijo in Francijo vred, so razmeroma majhne ribe v globalnem akvariju.

Ko je govor o menjavi EU z ZDA, velja opozoriti na nekaj, kar morda ni zelo splošno znano. EU res beleži znaten presežek v blagovni menjavi z ZDA, kar stalno poudarja Trump (leta 2023 okoli 155 milijard evrov, op. a.), a hkrati ne pove, da po drugi strani ZDA beležijo velik presežek z EU v trgovini storitev. Če se seštejeta trgovina blaga in storitev, potem je menjava med trgovinskima partnericama dokaj uravnotežena oziroma je presežek na strani EU dokaj majhen.

Kakšen pa mora biti odziv EU? Glavni ekonomist GZS je ob Trumpovi napovedi 25-odstotnih carin na jeklo in aluminij dejal, da ima EU na voljo dvig carin na izdelke, kot so »burbon, motocikli Harley Davidson ali motorni čolni, pri katerih evropska podjetja niso pomemben del verige vrednosti, obenem pa bi ukrepi prizadeli zvezne države, kjer Trump uživa visoko podporo«. Ta ukrep, upam, ni »najmočnejše jeklo v ognju« EU?

EU se je že leta 2018, ko je Trump v svojem prvem mandatu uvedel carine na uvoz jekla in aluminija, odzvala z zvišanjem carin na podoben nabor izdelkov, tudi na motorje Harley Davidson. Vse, kar naštevate, je seveda lahko sestavni del odgovora EU na napovedane carinske ukrepe ZDA, nikakor pa to ne more biti njegov glavni del. Strategija EU mora biti bistveno celovitejša ter usmerjena na kratki in srednji rok.

Na kratki rok bi jedro te strategije verjetno moralo biti usmerjeno v tri smeri. Prvič, uvedba restrikcij na področju storitev, kjer imajo ZDA presežek v menjavi z EU. Drugič, povečanje uvoza tistih proizvodov iz ZDA, ki jih res potrebujemo, a jih v EU nimamo dovolj. In tretjič, sprožitev postopkov proti ZDA v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

Med proizvode, ki jih potrebujemo, uvrščate tudi ameriško orožje? 

Zelo verjetno. V Evropi je desetletja potekal proces ekonomskih integracij pod varnostnim ščitom Nato, v katerem imajo ZDA ključno mesto. Če smo nekoliko cinični, bi lahko rekli, da smo Evropejci obrambo »outsourcali« ZDA. Ameriški strateški interes se v zadnjem desetletju seli iz Evrope na azijsko celino in EU bo v prihodnje morala bistveno bolj kot doslej sama poskrbeti za svojo varnost. Ker v zaostrenih geopolitičnih razmerah in v razmerah, ko evropske proizvodne zmogljivosti na kratki rok ne morejo zadovoljiti povečanega povpraševanja po orožju, je realno pričakovati, da se bo uvoz tega blaga iz ZDA v naslednjih letih povečal.

Naj se vrnem k potrebnim odzivom EU na carinske grožnje ZDA. EU mora iskati poglobitev trgovinskih in investicijskih partnerstev z drugimi državami in regijami sveta, kot so na primer Kanada, Indija in Latinska Amerika, in tako zmanjšati svojo odvisnost od ZDA. To sicer ne bo dalo rezultatov čez noč, je pa potrebno za zmanjšanje ranljivosti in vzpostavitev večje stopnje samostojnosti na srednji in dolgi rok.

Poudaril bi še nekaj. Priprava celovitega odgovora EU na carinsko izsiljevanje ZDA je prvi pogoj za to, da se bo ta država pripravljena resno pogajati z EU za obojestransko sprejemljiv dogovor. Kot vidimo ne le na področju carin, temveč tudi na številnih drugih področjih, je taktika ameriške administracije nastopati s pozicije moči, z izsiljevanjem, in če se nasprotna stran ne upre, jo ta preprosto zlomi. EU se mora tega zavedati.

Britanska vlada je pred dnevi zaradi Trumpovih carinskih groženj že napovedala tri milijarde evrov vreden načrt za zaščito britanske jeklarske industrije. Iz Bruslja je prišel odziv, da se bo EU »nemudoma odločno odzvala«. 

EU je vendarle združba 27 suverenih držav in takšna institucionalna struktura je objektivna okoliščina, ki omejuje možnosti za njeno zelo hitro odločanje. Treba je torej biti realen in se sprijazniti s tem, da EU verjetno ne bo nikoli tako hitra in učinkovita pri odzivanju na posamezne izzive, kot je lahko posamična država. To pa ne pomeni, da se obstoječi sistem ne da izboljšati in narediti učinkovitejši, če za to obstaja politična volja držav članic.

Morda celo večji problem kot sama hitrost odločanja je za EU vsebinska neenotnost pri posameznih dosjejih. Spomnimo se samo odločanja o uvedbi carin na uvoz električnih vozil iz Kitajske, kjer sta imeli dve ključni državi EU, Nemčija in Francija, diametralno nasprotni stališči.

Še na en problem ekonomskega upravljanja EU velja opozoriti, to je problem financiranja. EU je namreč v konceptualno povsem nekonsistentnem javnofinančnem položaju. Po eni strani potrebujemo bistveno povečanje investicije za doseganje ciljev na področju konkurenčnosti, obrambe, zelenega prehoda in še kaj, po drugi strani pa smo sprejeli nova fiskalna pravila, ki kakorkoli gledamo, zahtevajo neko fiskalno konsolidacijo. Oboje sočasno pač ne gre. Kot kaže, se bo rešitev iskala v izjemah v fiskalnih pravilih, saj je predsednica evropske komisije že napovedala, da naj bi bile investicije v obrambo vsaj začasno izvzete iz fiskalnih pravil. Poleg tega pa je realno pričakovati, da bo prišlo do novega dolžniškega zadolževanja EU kot celote po modelu NextGeneration EU, in to še pred dogovorom o novem finančnem okviru EU za obdobje po letu 2028.

Kitajska je že glavna trgovinska partnerica okoli sto držav sveta, mnogim v Aziji in Afriki, pa tudi velika investitorka in kreditorka v številnih od njih.

Kar se zastopanja slovenskih gospodarskih interesov znotraj EU tiče, pa bi ponovil svoje stališče, da bi bili naši interesi na tem področju bolje zastopani, če bi bila koordinacija evropskih gospodarskih zadev v pristojnosti kabineta predsednika vlade – seveda bi ta moral biti kadrovsko okrepljen. Ne pa ministrstva za zunanje zadeve. Zakaj? Na tem ministrstvu so ekonomske teme objektivno podrejene politično-diplomatskim temam, ker so pač te njihov »core business« in ker so tudi kadri, ki jih imajo, usmerjeni predvsem na politično in ne na gospodarsko področje.

Kakšen bo globalno razplet tega vsega? Kako tvegano je, kar počne Trump? 

Sam imam veliko problemov z razumevanjem Trumpove politike v mednarodnih odnosih. Razumem logiko usmeritve v America First, a ne razumem tega, kako Trump s politiko, ki jo izvaja, namerava ostati vodja demokratičnega in liberalnega Zahoda in protiutež vse močnejši Kitajski, ki se pozicionira kot lider Vzhoda. Če drži predpostavka, da je Kitajska glavna konkurentka ZDA v svetu na gospodarskem in vojaškopolitičnem področju, zakaj potem ZDA rinejo v konflikte in sejejo razdor s svojimi zavezniki? Tu ne mislim le na carinske ukrepe, temveč, rekel bi kar imperialistične težje, kot so tiste, usmerjene na Grenlandijo, Kanado, in kot je jasna usmeritev, da se opusti strateško zavezništvo z EU. To so vse države, ki so bile tradicionalno močne zaveznice ZDA, najnovejša dejanja ameriškega predsednika pa jih dejansko odganjajo z njenega vplivnega področja in posledično porivajo v vplivna področja drugih velikih igralcev.

Tudi ukrepi, kot so ukinitev USAID, so po mojem mnenju strel ZDA v lastno koleno. Številne države v razvoju, ki so bile doslej vključene v vrednostni sistem zahodnih demokracij, bodo, razočarane zaradi spremenjene vloge ZDA v svetu, dojemljivejše za druge sponzorje, zlasti za Kitajsko, morda pa tudi še za koga drugega. To je še toliko bolj problematično, ker je danes Kitajska že glavna trgovinska partnerica okoli sto držav sveta, mnogim v Aziji in Afriki, poleg tega pa tudi velika investitorka in kreditorka v številnih od njih. V konkurenci s Kitajsko ZDA izgubljajo vpliv na teh dveh celinah, pa tudi v Latinski Ameriki se je prisotnost Kitajske v zadnjih letih močno povečala. V takšnih razmerah je še toliko težje razumeti, lahko bi ga tako imenovali, skoraj sovražni odnos predsednika Trumpa do razvitih zahodnih držav, s katerimi so ZDA, formalno gledano, v zavezniškem odnosu. Takšen odnos je dejansko voda na mlin širjenju vpliva Kitajske, pa tudi Rusije.