Geji niso več manjšina

Ni namreč več nujno, da geja igra gej, ampak ga lahko igra tudi James Bond!

zelo za

Večji pljusk. Queer (Luca Guadagnino, 2024).

Geji niso več manjšina – ni namreč več nujno, da geja igra gej, ampak ga lahko igra tudi James Bond! In to con gusto! Con fuoco! Con passione! Con brio! Con eleganza! Brez zadržkov. Brez pridržkov. Brez relativizacij. Na polno. Kot da je gejevska ljubezen ultimativna ljubezen. Daniel Craig igra Williama Leeja, ameriškega pisatelja, melanholičnega, osamljenega hedonista, ki po II. svetovni vojni živi v hiperstilizirani verziji Mexico Cityja (via Cinecittà), ki okrog hodi s pištolo za pasom in ki je zasvojen s tekilo, heroinom in mladimi fanti. Pobira jih po barih, kar pa ni težko – tu, v tem transgresivnem beatniškem raju, idealni cruising coni, novem Parizu nove izgubljene generacije, so vsi geji. In »prekleti«. Ali pa še ne vedo, da so. Vsi so osvobojeni, dekomprimirani – tu je vse mogoče. Lee tava, blodi – dokler ne zagleda Eugena (Drew Starkey), mladega Američana, ki ga takoj obsede. In zasvoji. Zaljubi se – v trenutku. Eugene se sicer v barih kaže s plavolasko, toda Lee ga v kombinaciji z mehiško orfejsko atomosfero sili k vdaji.

V filmih takšnega seksa ne vidite več. Tudi takšne strasti ne. Problem je le v tem, da – kot bi rekel Jacques Lacan – spolno razmerje ne obstaja, saj v razmerju eden vedno bolj ljubi kot drugi, bolj mu je do razmerja kot drugemu, bolj se žene, bolj pretirava, več čuti in več vidi. Ljubezen ni nikoli uravnotežena. Ljubezen ni mnenje. Ljubezen ni ženevska konvencija. Ljubezen ni študija samokontrole. Ljubezen je overdose, fantomsko bojišče, vanishing point. Lee dela vse, da bi jo uravnotežil, da bi torej Eugena – ki ne čuti dovolj – dobil povsem na svojo stran, zato sklene, da ga bo odpeljal v Južno Ameriko, v amazonsko džunglo, kjer čaka yagé, alias ayahuasca, ki naj bi delovala »telepatsko« in ki naj bi odprla vsa vrata, tudi vrata percepcije in morda celo vrata emocij. Ljubezen je droga, hujša od heroina, a preprosto ni dovolj – potreben je še yagé, ki naj bi poskrbel za psihedelični, fantazmagorični, fantazijski okvir. Lee, prepričan, da se je mogoče o ljubezni pogajati, hoče pač ljubezni in Eugenu priti do dna, toda fantazije, ki jih sproži yagé, niso portal, temveč zrcalo mučnih, zoprnih reči, ki jih noče vedeti. Psihedelični body-horror, ki sledi, je priložnost, da Pokliči me po svojem imenu dobi Suspirio, navsezadnje, Queera, prežganega z asinhronimi štikli (All Apologies via Sinead O’Connor, Come as You Are via Nirvana, Leave Me Alone via New Order ipd.), je – po romanu Williama S. Burroughsa – posnel Luca Guadagnino, ki zna s srcem. (art)

5X3Uh8QysNM