Resnična bolečina

za +

Preživeli.

O temle filmu sem že pisal, a zdaj, ko je prišel v kino, ne škodi, če še enkrat poudarim, da gre za duhovit, razigran, lahkoten, odlično odigran, dobro poantiran road trip. David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin), sicer bratranca, »tako rekoč brata«, se – v spomin na svojo poljsko babico – odpravita na Poljsko, kjer si organizirano ogledata Varšavo in Lublin, pa tudi ostanke »zelo dobro ohranjenega« nacističnega koncentracijskega taborišča Majdanek.

David je srečno poročen, a zategnjen, neopazen in nevrotičen – do smrti bi lahko igral Woodyja Allena. Benji je zabaven, družaben in nefiltriran, saj »osvetli prostor, v katerega vstopi, a se potem na vse, ki so tam, poserje« – do smrti bi lahko igral v Nasledstvu. V skupini, s katero si ogledujeta Poljsko, je – ob britanskem vodiču (Will Sharpe), »obsedenem z judovsko izkušnjo«, ločenki (Jennifer Grey), zakonskem paru (Liza Sadovy & Daniel Oreskes) in Chopinu, ki skrbi za soundtrack – tudi temnopolti Eloge (Kurt Egyiawan), ki je preživel genocid v Ruandi in potem prevzel judovsko vero, toda v nekem smislu je boljši Jud od njiju, izvirnih Judov, ki si domišljata, da so njune bolečine – njune travme, njune nevroze, njuna tesnoba, njuna osamljenost – primerljive s holokavstom, s trpljenjem njunih prednikov. To kakopak poudari tako njuno zmedenost kot patetično nezrelost morbidnega, holokavstnega turizma (ki ljudi sili v to, da si prilaščajo tuje trpljenje, tujo bolečino), pa vendar je lahkotnost, s katero to počneta (in s katero butata ob paradokse, protislovja, dvoumnosti in solze zgodovine), ne le adiktivna, temveč tudi imerzivna. Ne moreš biti ves čas srečen, pa čeravno si potomec tistih, ki so preživeli holokavst. (kino)