Jakob J. Kenda: Evropa: sever, severozahod

+ + +

Prijatelji na pohodu

Jakob J. Kenda (1973), sicer prevajalec in teoretik fantastične oziroma fantazijske literature, je o svojih pohodniških pustolovščinah spisal dve knjigi. Eno o Apalaški poti, o 3500 kilometrov dolgi trasi, ki prečka več kot ducat ameriških zveznih držav, v kateri ni zbral samo popotnih vtisov in popisov narave, ampak se je pomudil tudi pri zakulisju. To razkriva ne le ameriški odnos do narave, temveč pogosto razgalja tudi moraste primesi v ameriškem snu. V drugi, Transverzali, se je posvetil domači poti in včasih polemično zastavil glede njene trase, vendar v knjigo vključil tudi pohvale vseh tistih, ki jih je njegovo pisanje spodbudilo k pohodom po njegovih – in njegovih predhodnikov – stopinjah.

Evropa: sever, severozahod (z zemljevidi in vinjetami slikarke Nine Čelhar) ima dvojni dogajalni prostor, najprej se z družino odpravijo v Skandinavijo in je tam bolj kot narava v ospredju kulturna tradicija, poseben način dojemanja posameznika, kjer je vsako metanje ven in čezmerno poudarjanje sebe obsojeno na tihi odpor in komentar. Predvsem je tam v pisanju več kulturne zgodovine, kakor se kaže v razkošnih oselskih institucijah in za narodni značaj pomembnih slikah, ki jih te hranijo.

Pot po Škotski s skandinavskim potohodnim kolegom in pridruženo punco s severnih škotskih otokov je glede tega nasprotje, saj zaidejo v dvorec, ki poskuša ohranjati kolonialno veličino in je zato poln nagačenih živali, vendar jim pot teče večinoma po zamočvirjenih območjih škotskih vršacev, ovitih v meglo in nizko oblačnost, kar potem občasno presije sonce. Kenda je s svojima kolegoma, predvsem Škotinja ima kar veliko izkušenj po ameriških transverzalah, kamor je pobegnila pred čustvenimi pretresi, pa tudi Skandinavec je svoje prehodil počez čez domovino, v tesni navezi. Tako se jim na poti ne zgodijo samo razna srečanja, prostorčas je ugoden tudi za daljše ekskurze v preteklo življenje in dileme, ki so jim izpostavljeni vsak v svojem življenjskem obdobju.

Sam obuja spomine ne le na prve pohodne avanture na Škotskem, temveč skladno s teoretsko podkovanostjo o fantazijskih bitjih ponudi tudi razlago za nekatere svoje življenjske odločitve, sprejete ravno na podlagi uvidov, pridobljenih med hojo. Seveda so vzroki primerni lokalnemu bajeslovju in senčna bitja vznikajo ravno iz šotišč in meglic nad njimi. Popotniki so že vmes in še bolj na koncu poplačani z razgledi in druženjem, s spoznavanjem drugih in konec koncev tudi samih sebe v neskončnih premenah in Kenda pohajkovanje in tegobe na poti, tudi očaranost s čudovito naravo in razgibanostjo poti popisuje z veščino poznavalca jezika in žanrskih zakonitosti duhovnih potovanj.