»Kulturni delavci niso elita, kot jim očitajo«

Zdenka Badovinac je nekdanja dolgoletna direktorica Moderne galerije in zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, zdaj pa deluje kot neodvisna kuratorka, polno vpeta v svet sodobne vizualne umetnosti na mednarodni ravni. V zadnjem času je (so)kurirala skupinski mednarodni razstavi v Čačku in Zagrebu, najnovejša v graškem Kunsthausu vrata odpira na dan izida te številke Mladine, naslednja bo jeseni v ljubljanski Moderni galeriji. Od oktobra je tudi predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada in nedavno je na proslavi ob kulturnem prazniku prvič nagovorila najširšo javnost. Njen družbenokritični govor, ki je postregel z drzno tezo, da bi Slovenija lahko postala »avantgarda na velikem odru svetovne zgodovine«, je zbudil precej pozornosti. A še skoraj več pozornosti so zbudili objemi. Prejemnike Prešernovih nagrad je namreč objela, namesto da bi se z njimi rokovala.

So bili vsi ti objemi načrtovani ali so se vam kar zgodili? 

Ne, ne, bili so načrtovani. (smeh) Ko smo imeli generalko in bi morala nagrajencem podeliti mape s plaketami, sem pomislila, da nekatere poznam bolje, druge slabše, a do vseh se moram vesti enako. Zato sem nagrajence in režiserja proslave vprašala, kaj se jim zdi bolje, da se z vsemi rokujem ali da vse objamem. Vsi, brez izjeme, so izbrali objem. Režiser je celo predlagal, naj v objemu ostanemo nekoliko dlje, saj je bil daljši objem predviden že v umetniškem delu proslave. V njem je bila simbolika, Čopov in Prešernov objem.

Potem pa so vam nekateri očitali kršenje bontona, protokola, celo klientelizem in trepljanje med »svojimi«. 

Nekaj je v objemu, kar draži. Če pogledate politike, recimo na najvišji evropski in svetovni ravni, se nenehno objemajo in celo poljubljajo. Pa to nikogar ne moti, ker se ve, da so ti stiki narejeni. Verjetno sta bila bolj pristna Brežnjev in Honecker, ki sta se leta 1979 v znak komunistične ljubezni poljubila kar na usta, in to voditelja dveh najbolj represivnih režimov. Njuna fotografija je postala ikonična in je kasneje v povečani verziji celo pristala na Berlinskem zidu. Objemom Ursule von der Leyen se kaj podobnega gotovo ne bo zgodilo. Naši objemi na Prešernovi proslavi pa so bili odraz pristnega veselja in slavljenja umetnosti, niso bili prazna forma – in to je zmotilo. Fotografije tega dogodka bodo čez desetletje ali dve gotovo zanimivejše, kot bi bile fotografije nevtralnega protokolarnega rokovanja. Včasih si je treba drzniti kaj narediti tudi za bodočnost. (smeh)

Del politike se nad umetniki nenehno izživlja. Prejšnji upravni odbor Prešernovega sklada se je znašal nad Svetlano Makarovič. V takšnih razmerah verjetno niti sami umetniki ne pričakujejo več izrazov naklonjenosti, kaj šele objema? 

Svetlanina jeza je vedno avtentična, prihaja iz njenih globokih prepričanj, zato je okrog nje vedno velik halo. Tudi ko se današnji politiki obnašajo tako ekscesno, v tem že prav tekmujejo, imajo vedno skrito agendo. Umetniki pa predvsem reagirajo na ta lažni svet, ki je ukradel objeme in jih je izkoristil za ples vampirjev.

Zgodovina je polna objemov, a tudi vojn. V govoru ste poudarili, da vojna v zgodovini nikoli ni bila izjema. 

Ne, bila je in je pravilo.

Živimo v svetu, kjer pravila narekuje kapital, algoritmi bolje od nas vedo, kaj nam je všeč, neovirano potekajo genocidne vojne. Z vzponom skrajne desnice, še zlasti po ponovni izvolitvi Donalda Trumpa, je ureditev sveta, kot smo jo poznali doslej, negotova. Smo v najbolj kritičnem trenutku za demokracijo in človekove pravice po drugi svetovni vojni.

Ob dogajanju v ZDA , eni največjih in najvplivnejših držav, je lahko upravičeno zaskrbljen ves svet. Trump odlično obvlada populizem. Ljudje so očarani nad tem, da bobu reče bob. Ali pri tem govori resnico, zanje ni pomembno. In pogosto je ne govori. Takšne politike, ki ponujajo enostavne populistične odgovore na zelo kompleksna vprašanja, seveda poznamo tudi pri nas. Resnica ni več pomembna, bistven je učinek. Trump deluje odločno in marsikomu se, žal, zdi tudi zabaven. Ko sem nedavno obiskala Los Angeles, me je taksist vneto prepričeval, da bo Trump ljudem priskrbel stanovanja in da ni nič narobe, če se pri tem malo čudno vede.

Trump je le vrh ledene gore, tu je tudi Evropa, v Nemčiji je skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) po novem druga največja parlamentarna stranka. Tudi v Sloveniji je mogoča četrta Janševa vlada. Smo res povsem potlačili, kako je SDS rušila pravno državo? 

Populizem je postal zlo, ki povsod zapeljuje volivce. Desničarji nagovarjajo čustva ljudi, večinoma je to sovraštvo do drugačnih. Veliko se razpravlja o tem, da zna politična desnica dosti bolje prebrati čustva ljudi, predvsem njihovo razočaranje in stiske, in se nanje odzvati bolj kot leva politika. Tudi leva politika seveda nenehno išče, kako in kje ta čustva zgrabiti, a ji to nikakor ne uspeva. Afekti, ki povezujejo množice, se opirajo na strah, občutek ogroženosti, na potrebo po pripadnosti. Desnica tu igra na karto tradicionalnih vrednot in arhetipov. Levica pa se veliko ukvarja s samokritiko in se izogiba banalnemu populizmu. Kar pa ne vodi nujno v neuspeh. To dokazuje uspeh Die Linke na volitvah v Nemčiji. Die Linke je prestopila prag parlamenta tudi zaradi kampanje, ki je stavila na leve vrednote in govorila o socialni pravičnosti. Odpadnica Sahra Wagenknecht, ki je špekulirala na vse strani tudi z antimigrantskimi stališči in bila s tem blizu populizmu AfD, pa se ni prebila v parlament.

Seveda vzporednice s časom vzpona fašizma in nacizma obstajajo, a v 20. stoletju so si umetniki ves čas zamišljali neke boljše svetove, danes pa je utopijo zamenjala distopija.

Ampak kljub vsemu, ko leva politika ne zna množično nagovoriti razočaranih, to lahko učinkuje kot vzvišenost. Ali pa kot vnaprejšnja vdaja? 

Današnji čas resnično kliče po tem, da bi iznašli neki drug način obnašanja in delovanja. Fantastično znamo stvari analizirati, razumemo, zakaj so takšne, kot so. Zelo težko pa iz tega izpeljemo rešitve za izhod iz kriz. Smo v času, ko je družba razpadla na koščke, ko je zelo težko artikulirati neko skupno, pozitivno stvar, ki koristi vsem, in volivce prepričati, da jo podprejo. Levica pri nas kot najmanjša koalicijska stranka rešuje stanovanjsko problematiko, zvišuje minimalne plače in pokojnine, s čimer se zna premalo pohvaliti. A ljudje poleg tega potrebujejo še občutek, da sami sodelujejo pri nečem pomembnem. Zato ni naključje, da se v času Janševih vlad, ko je demokracija ogrožena, povežejo in vedno prepoznajo skupno stvar. Tako, kot so se proti avtoritarni politiki povezali zdaj v Srbiji. Zanimivo je tudi, kako so študentje k protestom pritegnili vse generacije, tudi babice in dedke, in s tem se je vzpostavila pomembna transgeneracijska afektivna os.

Trump je hitro planil tudi po kulturi, kar za avtokrata ni presenetljivo, kajne? 

Ne, a vseeno je bilo neverjetno, da je odlok, s katerim je v Nacionalni umetnostni galeriji v Washingtonu ukinil programe spodbujanja vključevanja in raznolikosti, podpisal le nekaj dni po nastopu mandata. V drugi veliki kulturni ustanovi, Kennedyjevem centru za uprizoritvene umetnosti, pa se je dal celo osebno ustoličiti za predsednika upravnega odbora, da bi promoviral svojo vizijo »zlate dobe ameriške umetnosti in kulture«.

Direktorico tega centra so odpustili, češ da je bil njen program preveč »woke«. Za izraz »woke« ali »prebujenska ideologija« sicer ni povsem jasno, kaj pomeni. Ali niso za Trumpa to le izgovori za brutalno politiko, ki ruši vse pred seboj in pri tem marsikoga ohromi, prestraši, mu vzame voljo za upor? 

Seveda, progresivni kulturniki in umetniki so brutalni politiki v napoto, pri tem pa je treba vedeti, da je »woke« povezan z identitetno politiko in politično korektnostjo, ki utegneta biti tudi izključujoči. To pa je lahko voda na mlin trumpizmu, ki zna stvari spretno obrniti sebi v prid.

Morda to, kaj skrajno desnico moti kot »woke«, še najbolje pokaže njen siloviti odziv na lansko odprtje olimpijskih iger v Parizu, kjer jo je v resnici zmotil izliv ljubezni do vseh ljudi, ne glede na barvo polti, spolno usmerjenost in druge okoliščine. Je vojna proti vsemu, kar je »woke«, le prijaznejša oznaka za rasizem, homofobijo, transfobijo, sovraštvo do žensk? 

Odziv skrajne desnice na to prireditev je bil pričakovan, slavljenje drugačnosti in ljubezni na tako pomembni prireditvi je zanjo seveda moteče. V prihodnje pričakujem še več takšnih odporov do upoštevanja drugačnih, saj je očitno, da lahko ti politiki brez zadržkov kršijo politiko vključevanja in drugačnosti, tudi če je ta že uzakonjena. Nikomur se namreč nič ne zgodi.

Še nedavno so isti politiki kulturi očitali, zakaj ne dela za narod, zakaj ni državotvorna. So boj proti vsemu, kar je »prebujensko«, iznašli, da bi zveneli manj arhaično? 

Mogoče se trumpojanšistični koncept »spola kot naravne kategorije« komu zdi celo politično korekten. Te nove koncepte si zlahka prisvajajo nasprotujoče si strani. S tem, »kaj je pravilno«, manipulira tudi napovedani referendum o pokojninah za izjemne dosežke v umetnosti. Ni naključje, da je SDS za kampanjo izrabila fotografijo performansa Maje Smrekar Hibridna družina ter s tem kršila vse etične in tudi avtorske norme. SDS in podobne stranke imajo s sodobno umetnostjo že od nekdaj težave. In razumem, zakaj.

Ne smemo podcenjevati ljudi in misliti, da razumejo le preproste besede in enoznačne podobe. Ljudje so radi očarani z nečim, česar ni mogoče nujno ubesediti, tudi s sublimnim.

Zakaj? 

Že vse življenje delujem mednarodno, imam dober pregled nad tem, kako razmišljajo sodobni umetniki na različnih koncih sveta, in moram reči, da so tako rekoč vsi, ki sem jih v desetletjih imela priložnost srečati, pretežno levo usmerjeni, če to seveda razumemo kot zavzemanje za socialno pravičnejšo družbo.

Torej imajo tisti, ki jim očitajo, da so »levi aktivisti«, prav? 

Nekateri umetniki so tudi aktivisti, saj se zunaj institucij borijo za bolj demokratično družbo, proti izkoriščanju, za skrb za okolje, proti vojni ... S tem nadaljujejo tradicijo avantgardne umetnosti, ki je bila vedno družbeno kritična in angažirana. Pravzaprav se je umetnost na različne načine že vseskozi, vso zgodovino, borila za več demokracije, za dobro stvar. Tudi religiozna umetnost, če je sledila pravim krščanskim idejam in ne zgolj interesom cerkve. Še zlasti s pandemijo se je umetnost močno obrnila k skrbi za drugega, najpogostejša beseda v mednarodnem umetnostnem žargonu je postala »care«. Glavne teme sodobne umetnosti so zdaj solidarnost, skrb za okolje, dekolonialnost, feminizem, antifašizem in seveda protivojne vsebine. Če se ukvarjaš s sodobno umetnostjo, si vedno nekje na robu politike.

Sami ste ta rob lani, ko ste na listi Levice kandidirali na volitvah za evropski parlament, prestopili. Kaj se politika lahko nauči od umetnosti? 

Sama se vedno učim od umetnosti. Umetnost zna dobro detektirati aktualne probleme, jih kritično obravnavati in tudi nakazati mogoče poti naprej. S tem ko upošteva vse čute, pa odpira pot drugačnim doživetjem ter načinom razmišljanja in obnašanja, kot smo jih vajeni. Seveda je izziv, kako se politika lahko iz tega kaj nauči. A če govorimo o drugačnih mogočih načinih nagovarjanja ljudi, je dobro vedeti tudi to.

Svoboda govora v Nemčiji je dejansko ogrožena. Veliko propalestinskih stališč je v tem času že kar odkrito brezsramno cenzuriranih. To napoveduje zelo črn scenarij.

Na kakšne nove načine pa bi leva politika lahko prepričala delavca ali pa kmeta s podeželja, ne le izobraženih meščanov?

Leve politike so vedno poskušale umetnost približati množicam. Danes, v času medijskega populizma, morajo biti pri tem bolj domiselne. Pri tem je dobro poznati zgodovino propagandne umetnosti, ki je v službi ne le opresivnih namenov, ampak tudi emancipatornih. Tem zadnjim je služila predvsem avantgardna umetnost z začetka 20. stoletja. V Sovjetski zvezi so recimo vlaki, okrašeni z mobilizacijskimi gesli, ki so jih dizajnirali ruski avantgardisti, potovali po vsej državi in ozaveščali ljudi. Veliko truda je bilo vloženega v izobraževanje in opismenjevanje. Lenin je prepoznal tudi izjemen pomen filma, ki se je takrat šele uveljavljal, in nastali so fantastični filmi. Vsa ta revolucionarna zgodovina je torej povezana z umetnostjo. Seveda je bila ta večkrat politično instrumentalizirana, umetnike so zapirali, ko so postali preveč kritični. Ideologiji pa sta služila oba, socrealizem in tudi abstraktna umetnost, ki je recimo v Jugoslaviji promovirala drugačen, »nesovjetski« socializem. Skratka, imamo marsikaj, kar je bilo nekoč lahko eksplicitno ideološko, a je hkrati dalo prostor novim umetniškim formam.

Je pa to, da socializem, še zlasti v Jugoslaviji, ni nagovarjal ljudi samo z realizmom, temveč tudi z abstrakcijo, res zanimivo. Ne smemo podcenjevati ljudi in misliti, da razumejo le preproste besede in enoznačne podobe. Ljudje so radi očarani z nečim, kar se ne da nujno ubesediti, tudi s sublimnim, kar mobilizira njihova čustva. Treba je dobro premisliti, kaj bi bila danes času primerna emancipatorna propaganda, ki bi lahko nagovarjala vse, ne le posamične skupine na družbenih omrežjih.

Kaj, kar bi preseglo »civilnodružbene« shode SDS in strankarske tiktokerje, ki delujejo kot sleherniki? 

Ja. Vseeno gre tu za kompleksnejše načine komuniciranja idej.

Omenili ste Sovjetsko zvezo. Ruska umetnost se od začetka vojne v Ukrajini demonizira, čeprav marsikateri umetnik ni povezan s Putinovim režimom. Ali ni to krivično? 

Ne le to, veliko je tudi oponentov. Veliko je kritikov Putina, ki so morali v 24 urah spakirati in oditi. Sploh umetnice in kolektivi pripravljajo veliko protivojnih akcij in mobilizirajo somišljenike za različne protestne akcije, ki so tudi polne protivojnih vizualnih simbolov, a o tem se skoraj ne govori. Namesto tega vse Ruse kolektivno obsojajo. Celo tisti, ki jim je uspelo oditi v tujino, dela ne dobijo, nihče jih ne vabi. Tudi v Trumpovi Ameriki so nezaželeni. Podobno, kot imajo tam težave študenti in umetniki, ki opozarjajo na genocid v Gazi. V Evropi je veliko umetnikov, ki so pobegnili od grozot v Ukrajini, veliko je Palestincev, opozicijskih Rusov in številnih drugih. Spreminjajo mednarodni svet umetnosti in posredno tudi nas.

Omembo genocida v Gazi marsikje, najdosledneje v Nemčiji, enačijo z antisemitizmom. Umetniki so cenzurirani, izgubljajo delo. Ali ni svet padel na izpitu iz človečnosti? 

Prav zato sem na proslavi predlagala, naj Slovenija, kjer je za zdaj še dovoljeno govoriti, postane zatočišče tistih, ki ne morejo jasno izražati svojih stališč, ki nimajo glasu.

Da bi postala »avantgarda na velikem odru svetovne zgodovine«? 

Seveda, zakaj pa ne. Če se primerjamo z Avstrijo, Nemčijo, ZDA – v teh državah danes obstajajo dolgi seznami umetnikov, kustosov in drugih kulturnih delavcev, ki ne smejo več razstavljati, ki so izgubili službo samo zato, ker so podprli palestinsko stvar. Nekateri ne smejo več vstopiti v Nemčijo. Obstaja arhiv cenzuriranih glasov, v njem je nekaj sto oseb in ustanov in njihove misli smo lani brali na Beneškem bienalu. Tudi na novi razstavi v graškem Kunsthausu, ki sem jo kurirala, bo slovenska umetnica Irena Tomažin v svojo instalacijo vključila prav te glasove ...

Pravzaprav imata Donald Trump in J. D. Vance, ko govorita, da svoboda govora v Evropi umira, prav. Le da onadva s to trditvijo manipulirata in si s tem prizadevata za večjo moč nemške skrajno desne stranke AfD. V bistvu pa je svoboda govora v Nemčiji dejansko ogrožena. To sem opazovala tudi sama, ko sem, že po začetku genocida v Gazi, delovala v neki žiriji v Nemčiji, v okviru katere so postavljali najrazličnejše administrativne prepreke, da bi že vnaprej utišali propalestinska stališča. Veliko takih stališč pa je v tem času že kar odkrito brezsramno cenzuriranih. To napoveduje zelo črn scenarij.

Vidite vzporednice s časom vzpona fašizma in nacizma? 

Seveda obstajajo, je pa današnji svet zelo drugačen. To ni več čas slavljenja napredka in avantgardnih utopij. V 20. stoletju so si umetniki ves čas zamišljali neke boljše svetove, danes pa je v umetnosti utopijo zamenjala distopija. Pa vendar se prav v zadnjem času spet poudarja pomen fikcije in imaginacije. Iščejo se neke nove, druge poti. V času, ko je celotna družba sneta s tečajev, skušajo umetniki odpreti neka nova vrata, nam v poslušanje ponuditi nepričakovane glasove.

Kakšni so ti glasovi? 

Ta petek bodo v graškem Kunsthausu odprli razstavo Osvoboditev glasov, ki jo kuriram in ki se ukvarja z glasom. Glas se kaže kot pomembno orodje, s katerim se lahko spet uglasimo s svetom, povežemo z ljudmi in okoljem. Razstava nas usmerja k potencialom, ki jih slišimo v mrmranju množic, opozarja na zdravilno moč dihanja in kričanja. Uči nas o drugačnih zgodovinah, večinoma povezanih z ženskimi glasovi. Bosanska umetnica Lala Raščić je pripravila fantastično instalacijo o tepsijanju, izvajanju glasbe s kuhinjskimi lonci v času, ko je bilo javno muziciranje ženskam prepovedano. Slovaška umetnica Lucia Nimcová že leta raziskuje petje starejših žensk v Zakarpatju, ki prepevajo o moškem nasilju, krutosti, težkem delu. Z ljudskim petjem se iz generacije v generacijo ohranjajo tudi ženski emancipatorni glasovi. Glas je namreč tudi politična kategorija. Ne le zato, ker na volitvah oddamo svoj glas, glas ima performativno moč in udejanja besede.

Sedanja ekipa na ministrstvu za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko si res zasluži pohvalo. Veliko je naredila in to je progresivna kulturna politika v dobro sektorja.

Katere nepričakovane glasove pa ste našli v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti? 

Na tej razstavi, ki smo jo kurirale s kustosinjama Jasno Jakšić in Ano Škegro in se te dni končuje, sta bili v ospredju človekova prisotnost v pokrajinah, gozdovih, na otokih in pripadnost tem ... pretežno na območju Balkana in Sredozemlja. Pomembno vlogo so imele ekofeministke, kot je Polonca Lovšin, ki ugotavlja, da so v Sloveniji ženske bolj »ekološke« lastnice od moških. Skupina umetnic Zemlja za nas, ki deluje na Braču, se vrača k tradicionalni pridelavi, med drugim oljk, in pri tem razvija model pravičnejše ekonomije. Feministični pristop v umetnosti se danes nikakor ne tiče samo žensk, postal je nekakšen model za drugačno delovanje onkraj normativnega sveta.

Pa vendar sodobna umetnost velikemu delu javnosti ostaja tuja, nerazumljiva, nekatere celo odbija. Po svoje ima podobno težavo kot leva politika, kritična misel, tudi mediji, vsi tisti, ki pozornost posvečamo pomembnim temam tega trenutka, kot je denimo opolnomočenje deklet. Vrstniki teh deklet, mladi fantje, se v novih razmerah niso najbolje znašli, a tega ni prepoznal nihče. Njihovo frustracijo je nazadnje nagovorila skrajna desnica.

Tudi Trumpa so pomagali izvoliti, poleg njih pa Latinskoameričani, Kubanci ... Vodila sem Moderno galerijo in potem Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu, vse življenje sem v tem in seveda so bile razstave sodobne umetnosti v teh ustanovah pogosto slabo obiskane. Ljudje obiščejo razstave impresionistov, potrjenih umetnikov, bolj raziskovalni projekti in novi umetniški jeziki pa težje pritegnejo množice. Vendar ne povsod. Beneški bienale in kasselska documenta imata rekorden obisk, prav tako najbolj znani veliki muzeji sodobne umetnosti, kot sta MoMA in Tate Modern. Zakaj jim to uspeva? Prvič, ker imajo bistveno večje zaledje in so del dolge hegemonske zgodovine. In drugič, ker v celotno mašinerijo, v piar, trženje, vlagajo res ogromno sredstev. To so tudi svetovni centri, no, razen Kassla, kjer pa je bila documenta leta 1955 ustanovljena kot politični projekt, del širšega konteksta denacifikacije. Nemci so takrat svetu hoteli pokazati, da so odprti za progresivno, antifašistično umetnost, in v to so vložili milijone. In tukaj je že odgovor: če bi tudi v Sloveniji imeli toliko sredstev kot Nemci, bi prav tako lahko imeli svoj Kassel.

Ste iz Zagreba res odšli zaradi spora z zaposlenimi? 

To je daleč od resnice. Če bi bilo to res, z njimi gotovo ne bi sodelovala še naprej. A veliko sodelujemo. V začetku marca skupaj s kolegicami iz Zagreba potujemo na odprtje razstave v newyorškem muzeju moderne umetnosti MoMA, saj je bilo še v času mojega direktorovanja dogovorjeno, da bodo del zagrebške zbirke, ki vključuje dela avantgardnih skupin, postavili na ogled za tri leta, v zameno pa bodo v Zagreb poslali svoje umetnine. Na tej razstavi bo na ogled tudi nekaj del hrvaške skupine Gorgona, ki jih v Zagrebu nimajo in jih bo prispevala ljubljanska Moderna galerija iz svoje zbirke Arteast 2000+. To je velika stvar. Sodelujem pri postavitvi zadnjega dela njihove zbirke z naslovom Zbirka kot glagol, skratka, še naprej sodelujemo. Prav tako z Moderno galerijo.

Tam novembra pripravljate razstavo Walida Raada, zelo cenjenega umetnika libanonskega rodu, kajne?

Walida Raada je oče v času državljanske vojne v Libanonu poslal v Ameriko in tam je naredil umetniško kariero. Navsezadnje je v MoMI že imel veliko retrospektivno razstavo. Ukvarja se s političnimi razmerami v Libanonu in raziskuje tudi umetnostni sistem v širšem arabskem svetu, izjemno pa se je angažiral proti izkoriščanju delavcev pri gradnji Guggenheimovega muzeja v Abu Dabiju. V Ljubljani bo razstavil nove instalacije o vseh teh temah.

V Moderni galeriji vas je nasledil bistveno manj kompetenten direktor. Ni se končalo dobro. 

Ne, ni se. Moderna galerija se, žal, tudi še ni povsem izkopala iz stiske, v katero jo je spravil, kar kaže, da so posledice političnega lomastenja po nacionalnih kulturnih ustanovah in kadrovanja nekompetentnih kadrov dolgotrajne. A direktorica Martina Vovk ima skupaj z večino kustosov progresivno vizijo in imajo tudi na čem graditi. Pa še nekaj bi poudarila. Ne smemo pozabiti, da so se zaposleni takratnemu direktorju uprli, in to javno. To so izjemno pogumni ljudje. Zato sem prepričana, da tudi vedo, kako naprej.

Ko ste v rimskem muzeju MAXXI kurirali veliko razstavo o herojskih glasovih z območja nekdanje Jugoslavije, bi morala ta gostovati tudi v Ljubljani, a ni. Drži, da ste podobno razstavo nato pripravili v Srbiji? 

Na razstave, ki jih kuriram, vedno vključujem umetnike iz nekdanjega jugoslovanskega prostora, ker so mi blizu in je med njimi tudi veliko sodelovanja. Za prejšnjo slovensko vlado je bilo to sramotno. Takratni direktor Moderne galerije je to upošteval, kar je res velika škoda. V Čačak pa so me povabili, da bi kurirala razstavo za lanski Memorial Nadežde Petrović, poimenovan po največji srbski slikarki, ki se je ogromno ukvarjala s povezovanjem umetnikov z jugoslovanskega ozemlja. Na to tradicijo sem se pri kuriranju navezala tudi sama. Odprli smo precej tem tega trenutka, od nacionalizma, feminizma, antifašizma, vojne do položaja delavcev.

Pri nas zdaj doživljamo sistemske reforme, ki izboljšujejo položaj kulturnih delavcev. 

Komurkoli v tujini omenim, da bodo umetniki pri nas dobili celo kolektivno ureditev plačil, prav ne morejo verjeti. Slovenija je tukaj izrazito napredna. Premikajo se stvari, ki so stale več desetletij. Sedanja ekipa na ministrstvu za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko si res zasluži pohvalo. Veliko je naredila in to je progresivna kulturna politika v dobro sektorja.

Kulturni delavci niso elita, kot jim očitajo. Če bi bila sama odvisna le od honorarjev, bi ne glede na to, da veliko delam, zelo težko preživela.

A prav umetniki, pa tudi Asta Vrečko in s tem Levica, so tarča naslednjega referenduma, za katerega si prizadeva SDS. 

Ja, gne v zlivajo po umetnikih, ne povedo pa, da imajo športniki že dolgo izjemne pokojnine in da mnogi med njimi tudi sicer veliko bolje zaslužijo kot umetniki, ki živijo na pragu preživetja. Kulturni delavci niso elita, kot jim očitajo. Sama sem upokojena in delam honorarno in moram povedati, da honorarji nenehno zamujajo. Nekaterih nazadnje morda ne bo. Če bi bila odvisna samo od honorarjev, bi ne glede na to, da delam veliko – po nekaj razstav hkrati in vabljena sem tudi na konference in druge prireditve –, zelo težko preživela. Sedanje reforme poskušajo olajšati življenje prekarnim umetnikom in kulturnim delavcem, ki oblikujejo kulturne dobrine, ki jih vsi uživamo.

Zakaj so umetniki, ki jim država plača prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje v znesku nekaj sto evrov ali pa jim, če so prejemniki najvišjih odlikovanj, odobri izjemno pokojnino, obravnavani kot paraziti, podjetniki, ki od države dobijo več kot milijonsko pomoč za ureditev glampinga, pa so le spretni poslovneži? 

To so pač stare neoliberalne in desničarske manipulacije, ki pa jim ne gre v nos vsa kultura in umetnost, temveč predvsem sodobna. Na živce jim gredo živi umetniki, ki morajo jesti, zraven pa še propagirajo pravičnejšo družbo. Umetniki sicer po vsem svetu živijo težko. Le peščica jih je, ki jim res uspe in lahko postanejo tudi zelo bogati ljudje. Seveda ne pri nas; Slovenija ni vključena v mednarodni trg, pri nas še niti domači trg ni razvit, pa je nekoč že bil, saj so velika podjetja množično kupovala umetniška dela. Nimamo niti visokih štipendij, ki bi omogočale nemoteno delo, in tako se mnogi zaposlijo v drugih poklicih. Je pa socialni status umetnikov pri nas, ne glede na to, da doslej ni bil urejen najbolje, v primerjavi s številnimi državami po svetu vsaj urejen. To je predvsem dediščina socializma.

Nenavadno, vaš predhodnik na čelu upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič je menil, da umetnost v svetu nima moči. Vi trdite ravno nasprotno. 

Že vseskozi se ukvarjam z družbenokritično umetnostjo in ta moč nedvomno ima. Marsikaj nas lahko tudi nauči, le zares bi ji morali prisluhniti. Sicer pa, kaj bi bila država brez umetnosti? Kaj bi svetu pokazali poleg športa in kulinarike? Ali ni tudi turizem večinoma vezan prav na obisk kulturnih spomenikov?

Začeli sva z objemi, končajva z njimi. Jih boste na proslavah ohranili, že kot gesto? 

Zakaj pa ne!