Kaj ti je deklica

zelo za

Igraj kolo!

Lucija (Jara Sofija Ostan) je še vedno devica. O spolnosti nima kake silne predstave. Golega moškega še ni videla. In tudi menstruacije še ni dobila. A stara je že 16 let. Poje v katoliškem dekliškem zboru, polnem Marij (okej, vmes se najde tudi kaka Uršula), hodi verjetno na škofijsko gimnazijo in živi v katoliški družini – med svetniki, kapelicami in Marijami. Mama (Nataša Burger), stroga, precej zadrta gospa, ji prepove šminko. In če se v filmu, ki ga gledata na TV, nepričakovano pojavi erotični prizor, takoj preklopi na drug kanal. Ko se peljeta v avtu, se napetost med njima tako stopnjuje, da bi Lucija odprla vrata in skočila ven, če bi bila Lady Bird, pa ni – Lucija je slovenska Carrie White. Kar ne pomeni, da film Kaj ti je deklica ni grozljivka – čas je namreč, da se Lucija spozna s svojim telesom. Telo je polno skrivnosti in ugank in preobratov. Zavito je v mrak in meglo, v njem stalno škripa, šumi in šepeta, nenehno mami, vabi in kliče k skoku v neznano – kaj šele telo, ki se spolno prebuja in mutira, potemtakem zaprepadeno in zakrčeno telo, ja, šokirano telo, telo v tremi.

Ta body horror še dodatno zakomplicira čedadski samostan, v katerem zbor – pod taktirko odločnega, a pomenljivo brezimnega dirigenta (Saša Tabaković), med celibatnimi uršulinkami in mišičastimi adonisi, ki obnavljajo samostan – preživlja »tradicionalne intenzivne vaje« in v katerem se Lucijina fasciniranost nad Marijo tako okrepi, da v igri »kazen ali resnica«, ki se jo gre s prijateljicami Ano-Marijo (Mina Švajger), Klaro (Staša Popović) in Uršulo (Mateja Strle), zlahka izbere »kazen«, saj ve, koga bo poljubila, ko ji bodo prijateljice za »kazen« zarotniško naložile, naj »strastno, res strastno poljubi najlepše dekle v samostanu«. Filmi zorenja, filmi dozorevanja, filmi mladostnega ritualnega kipenja in prekipevanja so vedno hiše strahov – nepredvidljive, tesnobne, labirintne, pošastne. Silijo v odločitev. In tudi Lucija se mora odločiti, toda nič »naravnega« ni v njenem odločanju – svet je bolj fluiden in »kvirovski«, kot je kadarkoli sanjala, zato niti ne preseneča, da se ji na spolnem »trgu« – med deviško Marijo, perverzno Ana-Marijo, kodrastim delavcem (moški-objekt) in dirigentom (simbolom patriarhalnega moškega, ki začne žensko ob prvem znaku neubogljivosti oz. »nespoštljivosti« demonizirati, marginalizirati, izključevati) – tako zavrti (in »razlije po telesu«), da ji odpove glas, kar je kakopak namig, da je ta skupnost premajhna zanjo. Pesem Igraj kolo ni več zanjo. Ni več »devica za žrtvovanje«. Znebila se je »starega človeka«.

Kaj ti je deklica je sijajno odigran, napisan (Urška Djukić), režiran (Djukić), posnet (Lev Predan Kowarski), zmontiran (Vladimir Gojun), produciran (Jožko Rutar & Miha Černec) in odpet film o prenovljeni deklici, ki ji ni več mogoče dirigirati in ki se zaveda: če ne trpiš, ne deluje! Kako se odloči, ne vemo. A kdo smo mi, da bi morali to vedeti? Ali pa jo spraševati, če pa je povsem jasno, da je vprašanje le, ali bodo slovenski cinefili čedadski most, ki je Monument Valley Deklice, prelevili v svoj ponte dei sospiri. (art + kino)

TRI-NnQsHvs