Dahomej

zelo za

Nazaj v prihodnost.

Zahodnoafriški Benin je bil nekoč Dahomej. Imel je kralje, a leta 1895 je postal francoska kolonija. Francozi so v Dahomeju v imperialnem zavojevalskem slogu pokradli sedem tisoč umetniških in kulturnih artefaktov in jih odpeljali v Francijo, s čimer so Dahomeju izbrisali zgodovino in spomin, preteklost in prihodnost. Leta 2021, dobrih 60 let po osamosvojitvi Benina, so Francozi milostno sklenili, da 26 dahomejskih artefaktov – od skulptur do prestolov – vrnejo Beninu. Ko jih v nekem pariškem muzeju pripravljajo na repatriacijo, izgledajo kot trupla v krstah – kot hladni, mrtvi objekti.

Toda esejistični dokumentarec Dahomej, ki ga je posnela Mati Diop, avtorica Atlantika in Tisočerih sonc, jih prebudi, oživi in subjektivira, saj v naratorja prelevi artefakt št. 26, leseno skulpturo kralja Gheza (Makenzy Orcel), ki je vladal v prvi polovici 19. stoletja in ki govori, se čudi, oporeka, protestira (kako to, da sem le št. 26?), kar seveda pomeni, da se mu ne vrne le glas, temveč tudi spomin. Št. 26 postane »obraz metamorfoze«, kot se označi. »26 ne obstaja. V meni odmeva neskončnost.« Benin se lahko dotakne svoje zgodovine svojih korenin, svoje ukradene kulture, svojih sanj. Domačini strmijo, ulice so polne, nekateri jočejo – v repatriaciji svoje kulturne dediščine vidijo zgodovinski mejnik, vrnitev prihodnosti. Konec je mraka. In nejasnosti. Zdaj lahko povejo zgodbo o sebi. Pa se vrne le 26 artefaktov – 6.974 jih je še vedno v ujetništvu, no, v »jamah civiliziranega sveta«. Toda vsi ne verjamejo, da bi bila lahko vrnitev preteklosti res tako blazno blagodejna in transformativna (nekdo pravi, da je to »groba žalitev«), navsezadnje, repatriacija dehomejske preteklosti »nehote« razkrije, da je dahomejsko kraljevino – posebej v času kralja Gheza, ki zdaj nastopa kot vest – poganjala trgovina s sužnji, tako da Beninci niso ravno potomci sužnjev. Repatriacija kulture je ganljiva, a vse, kar (te) gane, vedno navdaja tudi z nelagodjem. (art)