Slava Kurilov: Sam v oceanu: zgodba o pobegu

+ + + +

Človek v morju

V Kazahstanu rojeni Slava Kurilov (1936–1998) je sredi sedemdesetih let v bližini filipinske obale skočil s sovjetske ladje, ki je turiste brez pristanka peljala čez ekvator, ker ga je poklicalo morje. Ne le tisto, v katero je sredi noči skočil in se, oborožen z dihalko in masko in plavutmi, do bližnjega otoka prebijal tri dni in medtem marsikaj doživel, temveč morje od prej. Čeprav daleč od morja, je prebiral vse o njem, želel postati mornar, se odločil za oceanografijo in sanjal o delu na gladini in pod njo, vendar mu zaradi sestrine emigracije niso dali vizuma. Moral je pobegniti in pri tem se je zibal v valovih neurja in mrtvem morju, žarel od planktona in čudežno priplaval na filipinski otok, med začudene domorodce. Tudi zato, ker je bil zanj skok z ladje v neznano Dejanje, na katero se je pripravljal in zanj vadil dolga leta.

Kurilov je slikovit potopisec, že razmere na ladji, kjer ga pijejo najprej zadržano in potem vse bolj, kjer se iz monospolnih skupinic, ki naj bi imele poučna predavanja o geografiji in vsem, kar naj bi zanimalo sovjetskega človeka, oblikujejo pivske in razvratne druščine, je popisano v žanru humornega alkorealizma. Vendar je fokus bolj kot na kritiki sistema, ki mu ne pusti iz države, na notranjih doživetjih, na raznih prividih in fantastičnih dogodkih, ki mu sploh omogočijo preživeti. Kurilov je eden tistih vzhodnih bogoiskalcev, ki so na vprašanje o Bogu zahtevali tomaževski dokaz, zagotovilo: ne razmišljati ali verovati, občutiti je hotel. In delovati. Knjiga, zlepljena iz različnih besedil, se bere kot razvojni roman, že prej je zataval na ledu in v tajgi, na službenih poteh. Prvi, vajeniški deli, o jogi in samodisciplini, o večnem dvomu in spoznanju, da mu razmišljanje ne pomaga, da mora kapitulirati, pa številne preizkušnje, ki so ga postavile pred obličje smrti, so bili spodbuda, da se je odločil za tveganje in preverjanje dosežkov.

Sam v oceanu je pričevanje o pogumu in disciplini, tudi o občutenju olajšanja, ki ga prineseta skrajni napor in soočenje s koncem, tako da je tokratni potopis bolj notranji kot zunanji. Kurilova ne zanima antropologija ljudstva, ki ga sprejme do prihoda policista, tudi ne ustroj sovjetske družbe, vsaj ne bolj, kot ga omejuje pri nezadržni želji po občutenju morja. Kot bi ga omejevala vsakršna služba in vsak režim, njegova domovina so bila jogijska notranja potovanja in preizkušanja (morebitnih) mej zavesti. Vmes omenja ekspedicije, tudi načrtovano s Cousteaujem, pa bivanje v eksperimentalnih komorah na dnu Črnega morja pa inštruktorje, katerih praktične naloge in nasveti so bili vir neizmerne modrosti in delovanja, ki je potem Kurilovu omogočilo preživetje. Zapise, ki se končajo z osebnim načinom, na katerega se loteva joge, in s tem spodbujenim stanjem, je po smrti pri potopu v Genezareškem jezeru v Izraelu zbrala žena Jelena.