Edmund White: Pohajalec

+ + + + +

Ameriški pisatelj, biograf in profesor kreativnega pisanja se je odpravil na sprehode po Parizu.

Francoski izraz flâneur, s katerim označujemo pohajkovalca, je daleč od ideje turista, ki hodi po mestu, sledeč vodiču ali vodniku. Meri na sposobnost, da hodiš brez cilja v tri dni, a ne kot mesečnik, marveč kot pozorni opazovalec, kakršen zna zreti v ljudi, ki gredo mimo, in to občuti kot najlepše preživljanje prostega časa.

Avtor je 17 let živel v Parizu in je marsikaj izkusil sam: ker je gej, je nonšalantno opisoval svoja kruzanja, sploh v nedavno izdani knjigi A sex memoir; mož pri 85, ki je začel kot hetero … Toda knjiga je eruditska, prinaša drobce iz kulturne zgodovine, jasno literarne, neizogibno tudi filozofske, ki se dotikajo teh, ki so bivali v Parizu. Ker je pisatelj, izbira poljubne poudarke. Atget je bil obsedeni fotograf iz 19. stoletja, ki je dokumentiral vsak košček mesta, a zaslužil le za kruh in mleko, džezist Bechet, Afroameričan, je osvojil Parižane, za njegovim pogrebom jih je šlo 3000, erotična plesalka iste provenience Josephine Baker pa je bila v prvih dveh letih deležna 46 tisoč pisem oboževalcev.

Flâneurje pobira iz vseh časov, pred revolucijo je pisatelj Mercier izdal kar 12 knjig, v katerih je popisoval krike potujočih prodajalcev, proučeval butike, navade tisoče prostitutk, mnogoštevilnih beračev, peric, prodajalcev sadja … A ne samo z ulic, temveč tudi iz salonov, hotelov in malih bizarnih muzejev. Slikar Moreau je svoj družinski hotel z zbirko slik podaril državi, kraj, ki je za njegovega življenja privabljal literate in umetnike, se je potem sprevrgel v tiho zakotje, v idealen kraj za zmenke ljubimcev, ki jih White kajpak poimensko navaja … Duhovito čtivo, ki mimogrede napoti še na stotino drugih del z isto tematiko.