Senidah: Sen i Dah

+ + +

Senidah se je v sedmih letih od silovitega preboja na sceno prelevila v absolutno velesilo regionalne glasbene industrije. To ni le pevka, to je institucija.

Že zgolj vrtoglavi statistični podatki, ki jih te dni na veliki zvon obeša njena piarovska mašinerija, zgovorno pričajo, da gre za našo daleč največjo glasbeno zvezdo: pobaha se lahko z več kot 1,3 milijona sledilcev na družbenih omrežjih in dobrim milijonom zvestih mesečnih poslušalcev na pretočni platformi Spotify, ogledi videospotov pa navadno dosegajo sedemmestna števila. Senidah je ikona, pop velikanka in morda naša edina prava superzvezdnica, precej nenavadno pa je, da se pevka še vedno ponaša z nazivom »balkanska trap diva« (tudi nedavno promocijsko sporočilo, ki je pristalo v nabiralniku našega uredništva, poudarja, da je »ikona ženske moči v zelo moškem žanru«). Njena glasba namreč s trapom nima več prav nič skupnega. S prvimi hiti je prah dvigovala prav zaradi učinkovite kombinacije balkanskega melosa in trap estetike, ki je na sceno prinesla svež veter. Podobno svežino so v prostor prinesli tudi nadaljnji, nekoliko poskočnejši komadi, denimo brezčasni banger Mišići. A pevka je kmalu za tem presedlala na dokaj običajno (in navadno nekoliko solzavo) pop baladnost. Sodobne sevdalinke namesto na vplive trendovskih odvodov urbanih žanrov, ki so zaznamovali pevkin preboj, zdaj stavijo predvsem na epsko, pompozno, teatralno in nekoliko melodramatično razpoloženje.

Točno ti pridevniki pridejo v poštev tudi pri opisovanju njene nove zbirke štirinajstih grandioznih jeremijad. Senidah ima izjemno mogočen glas, a zdi se, da želi to dokazati v vsakem trenutku te sila intenzivne plošče, ki nam zaradi tega ne pusti niti za sekundo zadihati. Instrumentalna plat albuma je sicer razmeroma eklektična, saj podlage nenehno krmarijo med razkošnimi orkestracijami, synthovsko nostalgijo po osemdesetih letih, skorajda evrovizijsko baročnimi aranžmaji, rahlo tropskim reggaetonom, celo flamenkom in še marsičim, a izdelek kljub tej žanrski pestrosti deluje nekoliko enolično, saj se Senidah pri raztezanju glasilk ne ozira na naravo podlag: ne glede na to, kako pretanjene ali nasičene so, pevka vselej izliva srce, kot bi ji šlo za življenje. To neprestano forsiranje usodnega tona – pri katerem v redkih trenutkih, ko protagonistka molči, vztrajajo epske kitarske solaže – pa poslušalca do izteka plošče precej izmozga.