Belski lotos

V najnovejši, četrti epizodi tretje sezone antologije Beli lotos (White Lotus), paradnega konja pretočne platforme Max (HBO), vselej hudo omamljena in nekoliko ljudomrzna bogataška Victoria iz južnjaške disfunkcionalne družine Ratliff, verjetno najpopularnejši lik nove sezone, med gurmansko večerjo izusti komentar, ki zgovorno povzame jedro te hudomušne satire: »Če so ljudje bogati, še ne pomeni, da niso trashy.«

Beli lotos je HBO-jeva megauspešnica, ki je bila sprva zastavljena kot miniserija, a se je zaradi izjemne priljubljenosti, dokaj soglasne kritiške čislanosti in dejstva, da je pravi magnet za prestižne lovorike – prva sezona je pokasirala več emmyjev, kot ima epizod –, kmalu preobrazila v antologijo. Koncept antologije je preprost, a sila učinkovit: z vsako sezono se prestavimo v novo podružnico fiktivne mednarodne verige hotelov White Lotus – prva sezona je potekala na Havajih, druga na Siciliji, v tretji pa se preselimo na tajski otok Koh Samui –, kjer spremljamo novo druščino moralno bankrotiranih hotelskih gostov. Ti so vselej ultrapremožni, hudo privilegirani, malce topoglavi in – tudi to je pomembno – beli. Serija je v glavnem tako imenovana »eat the rich« satira, saj se norčuje iz sodobne aristokracije in plehkosti njihovega perverzno luksuznega vsakdanjika, v sklopu te kritike pa obravnava tudi napete rasne dinamike. Gostom, ki so privilegirani tudi zaradi barve kože, namreč strežejo podplačani lokalci. Čeprav se prvi pogosto poskušajo prikazovati kot liberalni, strpni in moralno prebujeni, je pravzaprav popolnoma transparentno, da jih bremenijo globoko zakoreninjeni predsodki. Kot je to te dni na neki pogovorni oddaji komentirala igralka Whoopi Goldberg, to pravzaprav ni Beli lotos, temveč »belski lotos«.

Šablonski zlikovci

Antologija je zastavljena dokaj šablonsko, saj se protagonisti vsake nove sezone zdijo kot reinkarnacije hotelskih gostov in osebja iz prejšnjih sezon. Vsako novo poglavje serije nas resda teleportira na drugi konec sveta, a scenarist in režiser (s sila prikladnim priimkom) Mike White se pri ustvarjanju likov oklepa preverjene formule iz prve sezone, saj gre pravzaprav za preverjene arhetipe. Glavni vir tako imenovane cringe komedije, torej tiste sorte štosov, ob katerih nas je sram za nekoga drugega, je vselej mlad, postaven, mačističen in privilegiran razvajenec, ki vztrajno teži hotelskim uslužbencem in v izrazito seksistični maniri objektivizira ženske. V novi sezoni je to Saxon, ki ga odigra Patrick Schwarzenegger, sin Arnolda Schwarzeneggerja. Kljub očitkom nepotizma, ki letijo na vsakega potomca hollywoodskih zvezdnikov, igralec svojo vlogo opravi zelo dobro: vsakič, ko odpre usta, bi se gledalec najraje pogreznil v zemljo. Potem je tu še druščina starih prijateljev iz otroštva, ki nimajo več prav nič skupnega, a se poskušajo v udobju razkošnega hotela ponovno povezati, namesto tega pa dosežejo ravno nasprotno, saj njihove odnose zaznamujejo nevoščljivost, privoščljivost, tekmovalnost, nečimrnost in tudi ideološka nesoglasja. V novi sezoni je to »trio adijo« starih prijateljic, ki se vsakič, ko dobijo priložnost, med seboj zahrbtno opravljajo, njihov svet pa se obrne na glavo, ko ugotovijo, da je ena od njih volila Trumpa. Potem je tu še na primer lik čustveno nestabilne, blodnjave in tragikomične gospe, ki pod kamuflažo bajnega življenjskega sloga neuspešno skriva globoko melanholijo in je v seriji kričeč dokaz, da denar ne more kupiti sreče. V prvih dveh sezonah je ta lik genialno odigrala Jennifer Cooledge, otrokom devetdesetih znana kot Stiflerjeva mama iz franšize najstniških komedij Ameriška pita. Ta je za serijo Beli lotos soustvarila enega najbolj ikoničnih televizijskih likov 21. stoletja, nesrečno dedinjo bajnega premoženja Tanyo McQuaid, ki je vsakemu, ki je imel z njo kakršenkoli opravek, pila življenjsko energijo, kot vampirji pijejo kri. V novi sezoni je njeno štafeto prevzela Parker Posey, ki mojstrsko upodobi v uvodu omenjeni lik Victorie Ratliff, karikaturo »razočarane gospodinje«, zadete od konjskega odmerka pomirjeval, matriarhinjo premožne južnjaške družine iz Severne Karoline in ženo uspešnega, a skorumpiranega finančnika, ki ga odigra britanski igralski velikan Jason Isaacs, milenijcem znan predvsem kot Lucius Malfoy iz filmov o Harryju Potterju.

Beli lotos ni zgolj črna komedija in pronicljiva družbena satira, temveč tudi kriminalka s svežim zasukom: format serije je kot nekakšen povratni inženiring tradicionalne whodunnit zgodbe.

Še ena očitna vzporednica med likoma Tanye in Victorie je dejstvo, da ju upodabljata rahlo pozabljeni hollywoodski legendi, ki ju je Beli lotos izmotal iz naftalina in jima povrnil status popkulturnih ikon. Ja, predlani je Marcel Štefančič, jr., za Mladino z razlogom napisal štiristranski članek o tem, »kako je Jennifer Coolidge postala globalna senzacija, kraljica campa in gejevska ikona«, pri čemer je ironijo prepoznal v tem, da jo je »Beli lotos ustoličil in beatificiral pri šestdesetih«. In dodal: »Pri šestdesetih je obsedla svet! Po holivudskih standardih bi morala biti že mrtva.« Zdi se, da podobno renesanso zdaj doživlja Parker Posey, ikona ameriških indie filmov devetdesetih let, ki je v zadnjih letih, še posebej pa v zadnjih tednih, odkar spremljamo novo sezono Belega lotosa, ponovno našla mesto pod žarometi.

Skratka, igralski ansambel serije je v vseh treh sezonah naravnost briljanten: vodja izbora igralske zasedbe Meredith Tucker, ki je bila za svoje delo pri seriji ovenčana tudi z emmyjem, vsakič zadene žebljico na glavico z učinkovito kombinacijo trendovskih superzvezdnic – v prvi sezoni je bila to Sydney Sweeney, ki je sprva zaslovela zaradi stranske vloge v seriji Evforija, v drugi vselej hladna in sardonična Aubrey Plaza, v tretji pa je to tajska pevka in raperka Lisa, članica K-pop velesile Blackpink – in hollywoodskih veteranov s prepoznavnimi obrazi in malo manj prepoznavnimi imeni (Michelle Monaghan, Walton Goggins, Steve Zahn, Michael Imperioli, Tom Hollander, Fahrid Murray Abraham, Molly Shannon ter navsezadnje Jennifer Coolidge in Parker Posey). Nekaj enostavno učinkovitega je v tem, da lahko gledalec (v slogu spletnega mema z Leonardom DiCapriem) s prstom pokaže na zaslon in vzklikne: »Poglej jo, Stiflerjeva mama!«, »Poglej ga, Christopher iz Sopranovih!«, »Poglej ga, Salieri iz Amadeusa!«. Tega se ustvarjalci serije, ki očitno stavijo tudi na kupno moč nostalgije, zelo dobro zavedajo.

Povratni inženiring

Zgoraj so omenjeni le nekateri izmed šablonskih likov, ki nam že tretjo sezono delajo naravnost grozljivo družbo, v kateri – paradoksalno – neizmerno uživamo, a pravzaprav glavno gonilno silo komedije, drame in suspenza serije vselej pomenijo njihovi toksični odnosi, saj se ti v vsaki sezoni končajo (oziroma začnejo) z umorom ali celo z umori. Ja, Beli lotos ni zgolj črna komedija in pronicljiva družbena satira, temveč tudi kriminalka, a ustvarjalec serije Mike White si je domislil zares svež zasuk na klasično whodunnit zgodbo. Gledalca v uvodnem prizoru skrivnostno sooči s krvavim izidom napetih odnosov v elitnem letovišču, pri čemer ne razkrije niti morilca niti žrtve, nato pa postopoma – v tretji sezoni še mnogo počasneje kot v prvih dveh – prikazuje dogodke, ki so pripeljali do umora. Format serije je torej kot nekakšen povratni inženiring tradicionalnega whodunnita: namesto običajnega iskanja morilca, denimo detektivske preiskave, serija suspenz ustvarja z vprašanjem, kako in zakaj je prišlo do zločina, kaj ta zločin sploh je, kdo je žrtev in kdo je storilec. Ker vemo, da se bo zgodba končala tragično, vsak konflikt, vsaka napetost in vsak sumničav pogled dobi dodatno težo: vsak lik je potencialna žrtev, vsak spor pa morda povod, ki je privedel do usodnega vrhunca.

Nekaj katarzičnega je v spoznanju, da so ljudje, ki na nas načelno gledajo zviška, pravzaprav nesrečni in butasti. Morda pa se v tej katarzičnosti skriva tudi ideološka zvijača.

Pojejmo bogate

Nova sezona serije Beli lotos vsak teden v povprečju pritegne dobrih 12 milijonov gledalcev. Po eni strani nas na zaslon priklene zato, ker je vpogled v perverzno luksuzen vsakdanjik privlačen že zaradi eksotične narave neke za večino nedosegljive resničnosti, predvsem pa zato, ker v duhoviti maniri prikaže, da so najbogatejši pravzaprav degenerirani nesrečneži, ki zato, da prebrodijo teden počitnikovanja v sanjskem velnes hotelu s petimi zvezdicami, potrebujejo celo stekleničko pomirjeval. Prikaže, da se pod tanko fasado bogataškega blišča skrivata beda in praznina, v čemer gledalstvo najde privoščljivo naslado. Nekaj katarzičnega je v spoznanju, da so ljudje, ki na nas načelno gledajo zviška, pravzaprav nesrečni in butasti. Morda pa se v tej katarzičnosti skriva tudi ideološka zvijača.