Edina zemlja

Videli ste, kako Izraelci uničujejo Gazo – čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg. Ali natančneje: kako uničujejo – rušijo, buldožirajo, pustošijo, izničujejo – palestinska naselja na palestinskem ozemlju. Izraelsko-palestinski dokumentarec Edina zemlja, dobitnik oskarja za najboljši dokumentarni film, je totalni in absolutni šoker – eden izmed najšokantnejših filmov, kar smo jih kdaj videli.

Štirje avtorji, palestinski aktivist Basel Adra, izraelski novinar Yuval Abraham, palestinski fotograf Hamdan Ballal in izraelska direktorica fotografije Rachel Szor, so ga snemali od leta 2019 do 2023, v času, ko so izraelski buldožerji pod taktirko izraelske vojske in fanatičnih kolonistov gazili, mendrali, pogubljali Masafer Jato, grozd palestinskih zaselkov južno od Hebrona. Zaselki padajo drug za drugim. Neusmiljeno, brutalno, apokaliptično. Uničujejo jih z vnemo in temeljitostjo serijskega morilca. Edina zemlja je zravnana z zemljo. Ostanejo le ruševine, kršje, grušč. Ništrc. »O moj bog, zrušili so celo ovčjo stajo,« vzklikne neka ženska.

Izraelci so vse to počeli pod pretvezo, da bodo tam naredili orjaški vojaški poligon. Palestinci so nemočno jokali, kričali, se upirali – niso hoteli stran. Ker nimajo kam. To je njihova edina zemlja. Ni druge. Toda izraelska vojska jim ne zgazi le domov, ampak jim tudi zapleni vse orodje, s katerim bi si lahko domove ponovno zgradili.

Rasizem, nasilje, razlaščanje, prisilno relociranje, etnično čiščenje, zastraševanje in poniževanje se zlijejo v vojni zločin na odprti sceni – v živo. Brez olepšav. »Vas ni sram – se ne bojite Boga?« sprašuje neka ženska. Ne, ni jih sram. Glede drugega dela njenega vprašanja – tudi Bog je verjetno šokiran, zaprepaden, zgrožen. Vsaj tako kot kamera, ki trza, blazni, šejka. Le kaj ne bi? Izraelci mirno ustrelijo Haruna, enega izmed palestinskih protestnikov – fant sicer preživi, a ostane hrom.

Izraelskih vojakov ne more ustaviti niti film. Niti Adrov vzklik: »Snemam vas!« In potem storijo nekaj, česar nismo še nikoli videli – ustrelijo enega izmed režiserjev tegale dokumentarca, tako neposrednega, resničnega, aktivistično monumentalnega in politično preciznega, da skeli in boli in kliče Mednarodno kazensko sodišče. Yuvala Abrahama – Izraelca – izraelski vojaki začudeno vprašajo: »Pa kaj to tebe briga?« Ta odvrne: »Seveda me briga, saj se vse to dogaja v mojem imenu.«

Še zdaleč ne lipicanci

Edino zemljo bo zavrtel letošnji ljubljanski Festival dokumentarnega filma, ki bo tja do 19. marca zavrtel številne dokuje, recimo o veščah (Nočni obiskovalci) in volkovih (Med volkovi), Hitlerjevi najljubši režiserki, Leni Riefenstahl (Riefenstahl), in Mussolinijevem najljubšem umetniku, Gabrieleju D’Annunziu (Fiume o morte!), bikoborbah (Popoldnevi samote) in telefonskih klicih ruskih vojakov z ukrajinske fronte (Prestreženi), Zoranu Predinu (Praslovan) in Nicku Cavu (Upor v nebesih: Nick Cave in The Birthday Party). Maja Weiss si je hommage – Maja Weiss 60! – posnela kar sama, a se mu posvetim, ko pride v kino, kamor prav tako kmalu prideta Maksimovićev Praslovan in Bezinovićev Fiume o morte!. Ostanite na zvezi.

Medtem naj vas raje usmerim na nekaj bistvenih dokujev, ki jih boste lahko videli le na festivalu. Švedski arhivski doku Izrael in Palestina na švedski TV, ki izraelsko-palestinski pas de deux zniansira skozi oči švedske nacionalke (od leta 1958 do 1989), dolgoletne unikatne poročevalke iz regije, bo opozoril, da Hamasov napad na Izrael in izraelsko uničenje Gaze nista padla z neba, le Jaserja Arafata, PLO, Davida Ben-Guriona, Goldo Meir in Abo Ebana so zamenjali neki novi klinci. Regijo bo v nekem sublimnem smislu pičil tudi poljski doku Vlaki, ki z arhivskimi posnetki pokaže, kako vlaki ljudi vozijo na morje, na fronto in v Auschwitz, na prizorišče »končne rešitve židovskega vprašanja« – brez vlaka ne bi bilo turizma, a tudi vojn in holokavsta ne. Od turizma do genocida je le korak. Tako kratek kot korak od vojaka z nasmehom do vojaka brez obraza.

Egiptovski Hollywoodgate pokaže, da talibi po ameriškem umiku nadaljujejo tam, kjer so pred ameriško invazijo končali, tako da so videti res trumpovsko (moški vladajo, žensk ni na spregled, etnonacionalizem in represija cvetita, družba je militarizirana ipd.), tem bolj, ker so Američani za sabo pustili za več kot sedem milijard dolarjev orožja in vojaške opreme. »Srčno si želim, da bi bila ameriška vojska še vedno tu. Pripravil bi ji zasedo z mitraljezom na 500 nabojev. Streljal bi in streljal in streljal, dokler ne bi potešil svojega srca in na koncu postal mučenik,« pravi neki talibski poveljnik, ki je imel priložnost, da pade v boju, a tega ni storil, zato njegovo hvalisanje deluje trumpovsko.

Trump bi si z veseljem ogledal avstrijski doku Še zdaleč ne lipicanci, ki razkriva, kako težko – skoraj nemogoče – je v Avstriji dobiti državljanstvo. Strožjo zakonodajo za pridobivanje državljanstva imajo le Združeni arabski emirati in Savdska Arabija. Avstrijci pri tujcu, ki magari že dolgo živi in tezgari v Avstriji, najprej preverijo, ali je sploh »primeren za integracijo«. In večina jih ni. Iz različnih razlogov. Tujcem, ki kandidirajo za avstrijsko državljanstvo, zato celo svetujejo, naj raje za nekaj let preventivno nehajo šofirati avto, saj jim lahko že najmanjši prometni prekršek – prečkanje ceste pri rdeči luči ali napačno parkiranje! – prepreči pridobitev avstrijskega državljanstva. Tudi Olga Kosanović, režiserka tega dokuja, ga ne more in ne more dobiti. Trump bi lahko izvršni ukaz, s katerim je otrokom nezakonitih priseljencev odpovedal avtomatično pridobitev ameriškega državljanstva, ozaljšal z avstrijskim šovinističnim sloganom: »Če mačka skoti mladiče v cesarski jahalni šoli, to še ne pomeni, da so lipicanci.« In glede na to, da lipicanci ne prihajajo iz Avstrije, temveč iz naše Lipice, je prav čudno, da ima sploh kdo avstrijsko državljanstvo.

Glasba za vojaški udar

Ameriške oblasti so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja – v času hladne vojne in dekolonizacije – črnske glasbenike, posebej džeziste (»glasbene ambasadorje«), zlorabljale kot »koristne idiote«. Pošiljale so jih v azijske in afriške dežele, da so tam s svojo nebelsko glasbo in nebelsko identiteto širili glas o ameriški demokraciji, odprtosti in širini, toda v resnici so nevede in nehote ustvarjali le »mehko« meglo, v kateri so potem ameriške oblasti, kot opozarja belgijski doku Glasba za vojaški udar, manipulirale s temi deželami in po potrebi bodisi s puči ali atentati strmoglavljale njihove vlade. Leta 1960, ko je neodvisnost razglasilo 17 nekdanjih afriških kolonij, so ameriške oblasti – ob soundtracku Louisa Armstronga, Dizzyja Gillespieja, Duka Ellingtona, Maxa Roacha, Nine Simone in Abbey Lincoln ter asistenci belgijske vlade, nekdanje lastnice Konga – organizirale atentat na Patricea Lumumbo, novega kongovskega premiera, ki rudnikov zlata, bakra, urana, tantala, litija, kobalta in drugih mineralov ni hotel prepustiti zahodnim imperijem. Kot pravi režiser Johan Grimonprez, so »vsako veliko vojno večinoma omogočale in napajale surovine, ki jih je zagotavljal Kongo. V prvi svetovni vojni je bil to kavčuk, med drugo svetovno vojno visokokakovostni uran, v Vietnamu baker za neskončno število nabojev, poslanih na bojišče, danes pa strateške surovine za vojno v vesolju.« Ja, uran za atomsko bombo (»Little Boy«), ki je opustošila Hirošimo, je prišel iz Konga, v katerem še vedno – 64 let po Lumumbovi likvidaciji – divja vojna za rude. V tej vojni je umrlo več kot pet milijonov ljudi.

Ko gledate romunski doku Things We Said Today, imate zato nezgrešljivi občutek, da so Beatle leta 1965 v Ameriko pripeljali, da bi z beatlomanijo – z evforičnim koncertom I Feel Fine na stadionu Shea (vstopnica je stala krepkih pet dolarjev in pol, pa so igrali štiri coverje!) – preglasili eskalacijo vietnamske vojne, policijske brutalnosti in revolta v črnskih getih od Harlema do Wattsa. Jebeš nostalgijo – vedno skriva travme. In travme – napetosti, trenja, nasprotja, protislovja, sovražnosti in druge »noči težkega dne« – so bile tako hude, da so potrebovale Beatle. Ni nedolžnih spominov. Help!

V drugem romunskem dokuju, Osmih razglednicah iz utopije (v španoviji s filozofom Christianom Ferencz-Flatzem ga je – ne brez zvrhanega koša godardovske ironije in sarkazma – režiral veliki Radu Jude), pa vidite, kako je v postsocialistične države – v tem primeru v Romunijo – prihajal kapitalizem. Ja, vsekakor, prihajal je z oglasi. Osem razglednic iz utopije je arhivski, montažni, kompilacijski doku, found footage, sestavljen zgolj iz televizijskih oglasov za nove produkte in nove čase – za pivo, fast-food, pepsikolo, pralne praške, loterijo, britvice, fotokopirce, dacie in zobne paste, pa tudi za »protistresne tablete« in celo za »množično privatizacijo«. Vsak oglas je pač oglas za ta ali oni produkt in obenem tudi za sam kapitalizem – kapitalizem potrebuje veliko oglasov, stalno oglaševanje, nonstop oglaševanje, navsezadnje, kapitalizem je nonstop odprt, 24/7, tako da so lahko postsocialisti vse zamujeno, izgubljeno in neizsanjano takoj nadoknadili.

Štikel The Winner Takes it All (via ABBA), ki intonira oglas za neko zobno pasto, bi lahko intoniral vse oglase za kapitalizem, ki za svoj groteskno iskrivi nasmeh potrebuje vse zobne paste, vse poenostavitve, ves seks in ves kič tega sveta. »Ko se rojeva nov svet, se ta kraj ponovno rojeva,« se glasi cinično optimistični slogan za neki kazino, a z njim bi lahko oglaševali kazinokapitalizem, ki je svet leta 2008 pahnil v finančno krizo, iz katere so planili populizem, fašizem in Trump. Prav res – utopija. In to dizajnersko distopijo, že kar brend, lahko vedno oglašuješ s sloganom: »Dobre stvari ostanejo dobre tudi v slabih časih.«

Urgentnih 5

1. Edina zemlja
Yuval Abraham, Basel Adra & Hamdan Ballal

2. Glasba za vojaški udar
Johan Grimonprez

3. Osem razglednic iz utopije
Radu Jude

4. Še zdaleč ne lipicanci
Olga Kosanović

5. Vlaki
Maciej Drygas

Film:
Festival dokumentarnega filma 2025
Kje: Cankarjev dom, Kinoteka, Kinodvor
Kdaj: 12.–19. marec