V Mickeyju 17 nižjemu razredu rečejo: hočete preživeti – umrite! 

Antifašistični film, obsodba čedalje hujše neoliberalne brezobzirnosti, ekonomske neenakosti in dehumanizacije

za +

Parazit. Mickey 17 (Bong Joon Ho, 2025).

Mickey 17, ki ga je posnel veliki Bong Joon Ho, avtor oskarjevskega Parazita, Ledenega vlaka, Gostitelja, Okje in Spominov na umor, je holivudski film s presenetljivo antikapitalističnim, marksističnim sporočilom: v kapitalizmu delavec vsak dan umre. Pride na delo – in umre. Naslednji dan se to ponovi. In naslednji dan spet. In spet. In spet. Delo v kapitalizmu je umiranje, toda prav to umiranje delavca revolucionira. Vsaka njegova smrt je uspeh, pač napoved trenutka, ko ne bo imel več česa izgubiti – razen svojih verig. Mickey Barnes (Robert Pattinson), mali človek, ki hoče leta 2054 na prostem trgu preživeti, se zadolži v podzemlju, a mu spodleti (s podjetjem, ki bi ga odrešilo, ni nič), vendar se zaveda, da dolga v kapitalizmu nikoli ne odplačaš. Ja, na vekov veke si kafkovsko kriv. Ker pa se mora nujno dobro potuhniti (gangsterski upnik, Ian Hanmore, ga ima na muhi), se – s prijateljem Timom (Steven Yeun) – pridruži ekspediciji, ki jo na planet Niflheim vodi karizmatični, tiranski, mesijanski, fašistoidni Kenneth Marshall (Mark Ruffalo), sicer propadli politik, v katerem zlahka prepoznate vesoljskega Donalda Trumpa, navsezadnje, Niflheim – Muskov Mars – hoče preleviti v »čisto bel planet, poln vrhunskih ljudi, kot smo mi«, svoje »ljudstvo« vodi kot fašistično sekto (on je odgovor na vsako vprašanje), »nečistim« napoveduje genocid, obenem pa se ima za tako dobrega entertainerja, da si omisli televizijski šov (svojo verzijo Vajenca).

No, Mickey, ki nima kake silne izobrazbe, se javi za najnižjega delavca, expendable, »pogrešljivega« delavca. Kar pomeni, da postane poskusni zajec, ki ga je mogoče kopirati v nedogled. Je Niflheim okužen? Jasno, v niflheimski zrak najprej pomočijo Mickeyja in ta takoj umre. Ja, Niflheim – novi prostor rasne in razredne segregacije, »spet velike Amerike« in korporativnega pohlepa – je kužen. Toda Mickeyja, čigar možgane hrani hard-drive, hitro na novo »natisnejo«. In pripravljen je na novo delo – na novo smrt. Vsakič ga znova »natisnejo«. Vsakič ponovno vstane. Tako si neoliberalni kapitalizem, ki v vsaki tehnologiji vidi le priložnost za še učinkovitejšo in bolj dobičkonosno zlorabo delovne sile, predstavlja »trajnostni razvoj«: da istega delavca večkrat ubijejo. Da ga reciklirajo. In tako se »rojevajo« Mickey 2, Mickey 3, Mickey 4 … Mickey 15, Mickey 16 in Mickey 17. Vsi umrejo, a ko Mickey 17 svojo smrt – tudi zaradi »creeperjev«, miroljubnih staroselskih kreatur, ki jih skuša Marshall genocidno zapliniti in iztrebiti – čudežno preživi, se Mickey 18, ki ga vmes že »natisnejo«, sreča s sabo, kar je približno tako, kot bi se srečal z razredno zavestjo (in razredno solidarnostjo). Ja, vsakič mu je spodletelo bolje. Njegove smrti so bile spomini na utopično prihodnost.

Mickey 17 – antifašistični film, obsodba čedalje hujše neoliberalne brezobzirnosti, ekonomske neenakosti in dehumanizacije delovne sile – je obešenjaški Ledeni vlak v vesolju. V Ledenem vlaku so nižjim razredom rekli: hočete preživeti – požrite se med sabo! V Mickeyju 17 pa nižjemu razredu rečejo: hočete preživeti – umrite! (kino)

4TDr6RNmmbg