Sofi Oksanen: Pasji park

+ + + +

Na begu

Sofi Oksanen (1977), ena bolj uveljavljenih finskih avtoric, nas v roman uvede s srečanjem dveh Ukrajink z vzhoda države v helsinškem parku za pse. Tam opazujeta srečno štiričlansko finsko družino s psom; ena je fantova, druga dekletova biološka mati, obe sta sodelovali v programu prodaje jajčec neplodnim zahodnim parom in po neuspešnem plezanju proti vrhu agencije za tovrstne storitve zdaj brez upa stika gledata svoj naraščaj.

Vendar se potem zgodba odplete skozi različne časovne režnje, spremljamo pripovedovalko od odločitve njenih, da se iz Estonije vrnejo domov v Ukrajino v času tranzicije, saj se očetu obetajo dobri zaslužki; s sodelavci zlepa, tudi zgrda prepričujejo lokalce, naj prodajo lastninske certifikate, ki omogočajo privatizacijo rudnikov. Matere, potem ko to ne gre več in se v igro vmešajo velike mafijske živine in postane vse skupaj smrtno nevarno, kuhajo kompot, kot rečejo makovemu čaju, s katerim se zadevajo reveži, drugi kuhajo domače žganje za isto klientelo. Pripovedovalka in rojakinja, ki je prehodila isto pot, si tako želita za vsako ceno zapustiti koruptno, rudarsko sivo in brezperspektivno okolje in Pasji park je napeta zgodba o izdaji, prelaganju krivde na tuja pleča, igrah in protiigrah elit, v katere se po naključju zapleteta. Naključje je v tem primeru nujnost, zadeva je na začetku na robu legalnosti, kot vse, kar prinaša denar in v kar se lahko vmeša tista ne vedno jasna sprega med politiko in mafijo, pri čemer v Ukrajini v pisanju Sofi Oksanen ta meja ni čisto jasno začrtana.

Roman nas tako ponese v tranzicijske čase, čeprav je potem v datiranih poglavjih že govor o separatistih, tudi v poseben način proizvodnje in še bolj pridobitništva brez dela, z nasiljem, izsiljevanjem, pozicioniranjem k eni ali drugi (kriminalni) družini. Ob tem je ljubezenska zgodba, ki dobiva razsežnosti grške tragedije; čustva, ki se vnamejo, se ne bi smela, breme zamolčane preteklosti, ki priskrbi tragično krivdo, potem z jasnim ciljem in namenom postopno uničuje odnose. Predvsem pa je Pasji park knjiga o puncah in fantih okoli njih, ki si želijo pobega iz krutega in neperspektivnega, s kriminalom prežetega okolja, in se z izgovorom manekenstva izstrelijo v svet ostrih robov in brez usmiljenja, v katerem si po informativnih pogovorih s silaki o čemerkoli zlahka ob prste. Ali ob ostanek, recimo glavo. Zgodba je spretno prepletena, tudi atmosfere so ustrezne, predvsem petdeset odtenkov sive, kakor jih občuti najstnica, ki se preseli iz Estonije v očetov domači kraj in ne more uresničiti sanj o bogastvu. Tudi pri opisih duševnih stanj prodajalk jajčec, ki ostanejo brez vsega in z veliko žalostjo, ne samo pri opisih mafijskih prefinjenosti, je Sofi Oksanen spretna in sugestivna, Pasji park pa napeto, tu in tam sentimentalno čtivo.