Bijal Shah: Biblioterapija: zdravilna moč branja 

+ + + +

Za ljudi v duševni stiski so kot odrešilne veljale štiri poti: psihoterapija, webrovska obsedenost z delom, jemanje blažilnih tabletk in predanost veri. Vse bolj pa se uveljavlja elegantno zdravljenje z branjem, ki ga prakticira biblioterapija.

Avtorica, ki deluje kot biblioterapevtka, ni inovatorka ne izumiteljica terapije s knjigami, je pa iz izkušenj popisala vrsto strategij, ki branje povzdignejo v zdravnika duha. Predstavlja torej različne osebne stiske svojih pacientov ter načine, kako so se pod njenim moderiranjem izmotali iz njih. Branje resda omogoča tri izkušnje: identifikacijo, katarzo in uvid v lastno stanje na podlagi opazovanja literarnih likov, ki so v podobnih situacijah. Skratka, uprizori odskok od samega sebe, kar omogoča, da se posameznik lahko iztrga iz patologije, ki ga poseda. Mojster biblioterapije, čeprav se sam ni nikoli tako imenoval, je francoski esejist iz 16. stoletja Michel de Montaigne.

Delo Bijal Shah ni esej, ki bi prevzel, je klasični priročnik, ki bralca napelje, da si poišče biblioterapevta, verujoč, da ga ta odreši. Tako kot imamo svetovalce za nakup delnic ali izbiro notranje opreme, se ponuja nov poklic poznavalca literature, ki bo klientom svetoval, kaj prebrati, če so v stiski, ko so izgubili službo, kaj, če umirajo od hrepenenja, kaj pri izgorelosti, kako se izmakniti ljubosumju ali uteči iz narcistične motnje, kako ubežati obupu, občutkom krivde, paničnim napadom, raku, krizi srednjih let, osamljenosti, trpinčenju, zameri, zavisti itd. Knjiga kot panaceja.

Avtorica za vsako izmed neugodnih stanj ponudi šopek čtiva. Do tu enostavno, toda kaj, če jo vzamemo dobesedno: Camusev Tujec je resda vrhunsko delo, a da bi zdravil pesimizem? Bratje Karamazovi pa bralcem vlivali modrost?

Branje ni jemanje tabletk po potrebi, ampak modus vivendi, ki je vsakodnevni angažma in ga ne ponotranjiš z branjem priročnikov