»Nihče od nas ni pričakoval, da nam bo v tako kratkem času uspelo zmanjšati število čakajočih«

Zdravstvena reforma je bila najpomembnejša obljuba vladajoče koalicije. Ta je reformo začela nespodbudno, s tako imenovanimi stresnimi testi zdravstva, prek katerih je prvi minister, Danijel Bešič Loredan, v zdravstvo na grob način investiral na desetine milijonov evrov, posledice pa so bile prav nasprotne od pričakovanih. Bili smo priča pospešenim trendom privatizacije in podaljševanju čakalnih dob. Njegova naslednica Valentina Prevolnik Rupel (1971) se je z ekipo odločila za drugačno pot: za mučno in natančno nastavljanje koleščkov zdravstvenega sistema. V pisarni ima na steni tablo z dolgim seznamom zdravstvenih zakonov, ki jih je že spremenila ali so v zadnjih fazah spremembe. In po letu in pol dela se nekatere izboljšave kažejo tudi v statističnih zdravstvenih podatkih.

Gospa ministrica, pri koliko odstotkih zdravstvene reforme smo sedaj? 

Slovenija je zdravstveno reformo v načrtu za okrevanje in odpornost opredelila kot spremembo zakona o zdravstveni dejavnosti ter zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kar je večinoma že izvedeno. Sicer pa se demografske in epidemiološke razmere v zdravstvenih sistemih zelo hitro spreminjajo, zato moramo ukrepe sprejemati sproti in ves čas. Vse starejši smo, vedno več je kroničnih bolnikov, na trg neprestano prihajajo nova zdravila itd. Prav zato ne moremo reči, da bomo lahko kadarkoli zaključili prilagajanje zdravstvenega sistema.

Morda vas vprašam še takole: Nadpovprečno dolgo ste že ministrica za zdravje, to je leto in pol. Lahko že kje dokažete napredek ali spremembe na bolje, ki so posledica vaših dejanj? 

Zdravstveni sistem je ogromen konglomerat, zato je leto in pol prekratko obdobje, da bi lahko v celoti videli učinke naših ukrepov. Na podlagi sprejetega zakona o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu bo ustanovljena agencija za kakovost, sprejeti bodo kazalniki za spremljanje kakovosti in drugi ukrepi. To je izjemen korak, ki bo vplival na varnost in kakovost zdravstvenih storitev, učinki na področju čakalnih dob ali na številu čakajočih pa se bodo pokazali šele čez čas. Ne glede na to pa se je zaradi vseh naših ukrepov po dolgih letih končno začela upočasnjevati rast števila vseh čakajočih. To je vsekakor spodbudno.

To je nekakšna kislo-sladka novica. Število čakajočih še vedno raste, a ne tako hitro. 

To je zelo pozitivna novica. Prej je bila namreč rast števila čakajočih izredno strma, sedaj pa se je zelo upočasnila. Nihče od nas ni pričakoval, da nam bo v tako kratkem času uspelo zmanjšati število čakajočih.

Pa je to posledica vaših ukrepov? Lahko da je rast števila čakajočih upadla, ker smo se že zelo oddaljili od prvega vala po epidemiji, ko so se začeli ljudje vračati k zdravnikom. 

Število čakajočih je začelo rasti že pred epidemijo, raslo je med epidemijo in to se je nadaljevalo po njej. Negativne trende smo ustavili predvsem z ukrepi na področju prvih pregledov. Ves čas trdim, da so prvi pregledi najpomembnejši, saj tako pacienti pridejo v sistem. Prve preglede smo zato začeli spodbujati in rast čakajočih je pri dejavnostih, ki jih tako spodbujamo, najbolj upadla. Še pomembneje pa je, da je zato dejansko padlo število tistih, ki čakajo nedopustno dolgo. Zmanjšalo se je število čakajočih nad dopustno dobo na diagnostične postopke, na terapevtske postopke in kurativne preglede. Avgusta lani – pred tem podatki niso primerljivi, ker smo spremenili metodologijo zbiranja informacij – je bilo v Sloveniji 55 tisoč nedopustno čakajočih na diagnostične postopke, nekaj mesecev kasneje, decembra, pa 49 tisoč. In s temi ukrepi, ki so bili učinkoviti, bomo seveda nadaljevali.

Kdaj bi s takšnim trendom torej lahko dosegli »nirvano«, kdaj čakalnih dob ne bo več in kdaj bomo lahko rekli, to je to, čakanja ni več?

Čakanje na zdravstve ne storitve je posledica tega, da je v zdravstvu povpraševanje po storitvah vedno večje od ponudbe. Čakajoči vedno bodo, lahko le zmanjšamo število nedopustno čakajočih. In to nam uspeva. Kako hitro pa bo padalo število tistih, ki čakajo nedopustno dolgo, pa je odvisno tudi od tega, kako se zdravstveni sistem, zaposleni, predstojniki odzivajo na naše ukrepe. Nekateri izvajalci, ki so upoštevali ukrepe in izvajali prve preglede, ki so tudi finančno spodbujeni, skoraj nimajo nedopustno čakajočih. Pri nekaterih pa ukrepi niso bili tako uspešni, tudi zato, ker se zdravstvene dejavnosti med seboj razlikujejo. Število nedopustno čakajočih smo zelo učinkovito in hitro skrajšali na področju kardiologije, urologije, psihiatrije, na primer na ortopediji in okulistiki pa naši ukrepi niso učinkovali. Ortopedi so nam pojasnili, da njihove obravnave potekajo nekoliko drugače kot pri kardiologih, zato moramo tam skupaj poiskati dodatne rešitve.

Še pomembneje pa je, da je dejansko padlo število tistih, ki čakajo nedopustno dolgo. Zmanjšalo se je število čakajočih nad dopustno dobo na diagnostične postopke, na terapevtske postopke in na kurativne preglede.

Vaše reforme, ki jih večinoma sprejemate z uredbami, so nekakšno filigransko nastavljanje mehanizma. Pravzaprav – kolikor vas spremljamo – na primer še zdaj zelo zapletene enačbe plačevanja storitev prilagajate spredaj in zadaj. Ponekod plačujete za prve preglede več in potem, če je storitev preveč, spet manj. Nato nekaj časa počakate na učinke in spet spremenite formulo. 

Drži. Naj ponazorim s primerom glavarinskih količnikov. Februarja smo uvedli nov sistem obračuna glavarinskih količnikov, katerega cilj je izenačiti obremenitev družinskih zdravnikov. Spodbujanje opredelitev, torej da zdravniki sprejmejo nove paciente, je bilo del drugega svežnja ukrepov, s katerimi smo povečali plačilo za nadpovprečno število opredeljenih pacientov do določene meje. Torej, če bi družinski zdravnik že lahko odklanjal nove paciente, a jih sprejme, dobi izvajalec za to več denarja, glavarinski količniki so v tem primeru plačani za 40 odstotkov več. Zaradi tega večjega plačila glavarinskih količnikov izvajalec dobi sicer res več denarja, ampak pomembno je, da se potem ta denar prelije v zdravstveni tim – k zdravniku, sestram. Če ta delček manjka, in ta delček je v preteklosti velikokrat manjkal, potem spodbude niso delovale. In ker bomo v noveli zakona o zdravstveni dejavnosti uvedli variabilni del, bodo lahko celotni timi dodatno nagrajeni, če bodo poskrbeli za več pacientov.

Ampak ali se je na podlagi tega izboljšal dostop do družinskih zdravnikov? 

Novi glavarinski količniki so bili uvedeni 1. februarja, torej pred mesecem dni, tako da ti zagotovo še nimajo vpliva. A če se spomnite, smo lani sprejeli tudi ukrepe za vključevanje dodatnih diplomiranih medicinskih sester v ambulante družinske medicine. Tako lahko poskrbijo za več pacientov. Za to se je odločilo 20 ambulant, in vsaka od teh ambulant je opredelila 300 glavarinskih količnikov več.

Torej je tako svojega osebnega zdravnika dobilo okoli 6000 pacientov? 

Da, to je eden od načinov, s katerim dajemo družinskim zdravnikom možnost, da opredelijo več pacientov. Število neopredeljenih sicer zaradi tega še ni začelo padati, nam je pa uspelo stanje stabilizirati.

Ste pri tem neskončnem oblikovanju, sprejemanju in spremljanju ukrepov odkrili kakšno magično formulo, kak trik, ki je najbolje deloval? Vemo, da so v preteklosti številni ministri imeli zelo enostavno logiko: češ, če daš več denarja, bo več storitev. Kar pa ni delovalo ali so bili učinki celo nasprotni zaradi spodbujanja privatizacije, na primer pri vašem predhodniku. 

Presenetilo me je, da na začetku nekateri javni zdravstveni zavodi naših ukrepov niso poznali ali razumeli. Sprva smo sprejeli vrsto spodbud in nato ugotovili, da ni učinkov. Počakali smo še nekaj mesecev in podatki se niso spremenili. Zato smo vzpostavili redna srečanja z direktorji. Izkazalo se je, da direktorji niso poznali ukrepov, ki smo jih uvedli, in so bili nejevoljni, da jih na ministrstvu nismo znali bolje predstaviti. In od takrat so se podatki pri različnih dejavnostih začeli spreminjati v pozitivni smeri. Iz tega sem se naučila, da je treba vsako novost veliko natančneje predstaviti vsem deležnikom.

Kljub temu pa je, na splošno, produktivnost našega zdravstva manjša, kot je bila pred epidemijo. Zaposlenih je sicer vse več, a zato ni opravljenih več storitev, UKC Ljubljana na primer ne uresničuje niti rednega programa, za katerega se je dogovoril z zavodom za zdravstveno zavarovanje. Kako si to razlagate? 

Že ves čas poudarjamo, da še vedno nismo dosegli produktivnosti izpred epidemije, se pravi iz leta 2019. Res je, da se je spremenila obravnava: za težje paciente imamo nove metode zdravljenja in nova zdravila. Ampak očitno smo se vsi med epidemijo morda malce preveč navadili na »delo od doma«. Tega sicer ne opažamo le v Sloveniji, tudi v drugih državah je po epidemiji produktivnost upadla.

Morda že v tem mesecu ali pa aprila bo sprejet verjetno najpomembnejši zakon vaše reforme, to je zakon o zdravstveni dejavnosti. Če po tem bolnišnice ne bodo realizirale programa, kot je to videti sedaj, ali v tem primeru njihovi zaposleni ne bodo smeli delati drugje in se bo produktivnost povečala? 

Po novem bo pogoj za izdajo soglasja za delo drugje, da je v matičnem zavodu delo opravljeno. Se pravi, da bo program po posameznih vrstah zdravstvenih storitev, ki je dogovorjen med izvajalcem zdravstvene dejavnosti in zdravstveno blagajno, treba najprej opraviti v celoti. Ko bo ta opravljen, pa bo mogoče dodatno delo v matični ustanovi, drugem javnem zdravstvenem zavodu ali pa pri koncesionarju, za kar pa bo potrebno še soglasje. Zagotovo bo to spodbudilo produktivnost. V zakonu je precej ukrepov, ki bodo omogočali tudi dobro plačilo teh dodatno opravljenih storitev.

Čeprav vaši najbolj ali najglasnejši produktivni kritiki, to je gibanje Glas ljudstva, načeloma zakon podpirajo, pa vendarle opozarjajo, da bi morali v novi ureditvi koncesionarji svoje presežke oziroma dobičke investirati nazaj v svojo dejavnost. Zakaj v zakonu, ki ste ga potrdili v vladi, niste prepovedali kovanja dobičkov pri javnih zdravstvenih storitvah? 

Koncesionar je zasebna gospodarska družba. In ker imamo v zdravstvu sistem, kjer so cene regulirane, kjer smo uvedli tudi merjenje kakovosti, se pravi, da mora izvajalec dosegati določeno kakovost zdravstvenih storitev, ne vidim razloga, da si, če dosega dobiček zaradi svoje učinkovitosti, tega reguliranega dobička ne bi mogel izplačati. Tudi učinkovitejši javni zavodi lahko izplačajo direktorjem nagrade po novem sistemu plač v javnem sektorju oziroma imajo variabilni del plače, pri koncesionarjih pa je lahko nagrajen lastnik koncesije. Ampak še enkrat, zato ker imamo regulirane cene in ker merimo oziroma bomo merili kakovost. Poslanke in poslanci pa so pri tem delu že napovedali amandmaje.

Ampak te regulirane cene so bile ves čas, to ni nekaj novega, kajne? 

Drži.

Očitno smo se vsi med epidemijo morda malce preveč navadili na »delo od doma«. Tega sicer ne opažamo le v Sloveniji, tudi v drugih državah je po epidemiji produktivnost upadla.

Kaj bo potem novega? To, da so si lahko koncesionarji v zadnjih letih izplačevali dobičke, je bila doslej sporna praksa, do nje je prišlo zaradi nenavadne odločitve ustavnega sodišča. 

Novo bo merjenje kakovosti. Zdravstveni sindikati že dlje časa opozarjajo, da regulirane cene zdravstvenih storitev niso prave, da dejansko ne odražajo stroškov. V sistemu imamo namreč nekatere storitve, ki so podcenjene, in nekatere storitve, ki so precenjene. Ampak če to v sistemu ni primerno urejeno, moramo to popraviti in ne uvajati s tem nepovezanih ukrepov, kot je na primer prepoved izplačila dobičkov. Pravilna pot je, da uredimo cene in da te cene odražajo dejanske stroške zdravstvenih storitev. To že urejamo s prenovo glavarinskih količnikov, spreminjamo pa tudi sistem skupin primerljivih primerov na sekundarni ravni, ki je podlaga za plačilo storitev. Ko bo to urejeno, pa menim, da ni zadržkov, da bi si izvajalec izplačal nagrado, če je učinkovitejši.

Glede tega zakona je bila velika revolucija, bil je vik in krik, da bodo zdravniki odhajali, sedaj pa je vse potihnilo. Imate redna srečanja z direktorji: ali zdravniki zaradi tega zakona, torej zaradi jasnejših pravil med javnim in zasebnim, odhajajo? 

Direktorji me o čem takem niso obvestili, v medijih lahko tu in tam preberemo kakšno novico o odhodih zdravnikov iz javnega sektorja, a hkrati je tudi veliko novih prihodov zdravnikov. Skratka, ne opažamo nič alarmantnega.

S tem zakonom bomo po 40 letih obljub dobili tudi zdravstveno mrežo. Predsednik vladnega strateškega sveta Erik Brecelj pravi, da vam pri tem pomaga. Kaj bomo pridobili s to mrežo? 

Strateški svet za zdravstvo je že začel zbirati podatke in obravnavati zdravstveno mrežo. Kaj to pomeni? Doslej smo kadrovske in druge potrebe v našem zdravstvenem sistemu določali in načrtovali po nekakšni zgodovinski logiki ali ad hoc, od primera do primera. Potrebe po kadrih ali storitvah smo ugotavljali tudi na podlagi javnih informacij, na primer če je kakšna lokalna skupnost opozorila na težavo, je bila razpisana koncesija, izvedena zaposlitev zdravstvenega kadra in podobno. Cilj je, da bo po novem drugače, bolj organizirano in objektivno. Strateški svet že ima podatke o kadrih in infrastrukturi ter geografskih področjih in njihovih značilnostih. Na posameznih področjih bomo ugotavljali potrebe in obolevnost na podlagi podatkov NIJZ. Ob upoštevanju vseh teh podatkov bo oblikovan model, s katerim bo mogoče ugotoviti potrebe po posameznih dejavnostih in s tem tudi optimalno zagotavljati storitve prebivalkam in prebivalcem Slovenije.

Vi tudi razpisujete specializacije za zdravnike. Je na katerem področju zdravnikov že preveč? 

Ministrstvo za zdravje specializacije razpisuje na podlagi predlogov zdravniške zbornice. V preteklosti se je že zgodilo, da je bilo kdaj kakšne skupine zdravnikov preveč, a to so bolj sladke težave; naša skrb je, kako dobiti čim več kandidatov za tiste specializacije, kjer imamo premalo kadra. Trenutno so to družinski zdravniki.

Ves čas od vas tudi pričakujemo pravičnejši način pobiranja obveznega zdravstvenega prispevka, kar je povezano s spremembo zakona o zdravstvenem zavarovanju. A kaj, ko je tudi celoten zdravstveni prispevek že zelo kaotičen. Zaposleni plačujemo določen odstotek, podjetniki drugega, kmetje tretjega. Kdaj boste to uredili? 

Vsi vemo, da je v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju preveliko število kategorij in izjem. Težava je v njihovih prispevnih osnovah, ki so določene na različne načine. Z zavodom za zdravstveno zavarovanje smo že naredili pregled tega področja. Razmišljamo, da bi zmanjševali število kategorij zavarovancev, pogledati pa bo treba tudi njihove osnove in posledično spremeniti prispevne stopnje.

A ta zakon, ste nekje dejali, naj bi se sprejemal v paketu z davčno zakonodajo. Kaj pa, če davčne zakonodaje ne bo? 

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju bo spremenjen, je pa to področje prispevkov in davkov, ki jih je treba obravnavati celovito z vidika obdavčitve posameznika. Vsak posameznik bi moral biti obdavčen čim bolj pravično, s proporcionalnimi prispevki oziroma z upoštevanjem progresije pri obdavčitvi. Tako bi vsak plačeval pravičen delež. Zato se morajo te spremembe obravnavati v sklopu davčne reforme. Seveda pa lahko racionaliziramo število kategorij zavarovancev in njihove osnove. Obvezni zdravstveni prispevek znotraj celotne obdavčitve posameznika pravzaprav pomeni zelo majhen del. Najbolje bi bilo, če bi imeli obvezni zdravstveni prispevek v obliki prispevne stopnje, ne pa fiksnega zneska kot sedaj.

Vaša vlada gre počasi h koncu. Kaj mislite, kdaj bi lahko sprejeli to reformo zavarovanja? 

Osnutek zakona je že pripravljen, uskladiti pa ga moramo še s finančnim ministrstvom.

Februarja je v obračunskem pogledu minilo leto dni, odkar smo ukinili dopolnilno zavarovanje oziroma odkar pobiramo novi obvezni prispevek. Komercialne zavarovalnice in opozicija so ob ukinitvi trdile, da bo zaradi tega v zdravstveni blagajni in v proračunu nastala luknja. Kakšni so po enem letu konkretni rezultati? 

Številni so strašili, da bo ves sistem razpadel. Nič od tega se ni zgodilo. Strašili so, da bodo ljudje plačevali še več, vendar danes plačujejo manj, kot bi sicer. Dejansko je denarja za zdravstvo zaradi tega ukrepa, zaradi ukinitve dopolnilnega zavarovanja, več: zdravstvu je namenjeno okoli 680 milijonov več. Ne glede na to, da je v preteklosti premija dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja znašala toliko kot višina obveznega zdravstvenega prispevka, v zdravstveni sistem nikoli ni prišlo toliko denarja.

Lahko, prosim, še pojasnite zaplet glede ugovora vesti v vašem predlogu zakona o lekarniški dejavnosti? Z ministrstva ste v parlament poslali takšen predlog, ki je ugovor vesti verjetno kar neustavno razširil. Kako je prišlo do tega? 

Ugovor vesti za celotno zdravstveno dejavnost ureja zakon o zdravstveni dejavnosti. Zaradi primera v Lendavi, ki je sovpadal s sprejemanjem zakona o lekarniški dejavnosti, smo želeli ugovor vesti zapisati tudi v ta zakon. Člen smo prepisali iz zakona o zdravniški službi, na kar sem sama posebej opozorila navzoče na seji vlade. To spremembo smo predlagali zato, da bi se odprla politična razprava in da se ta člen nato v zakonodajnem postopku dokončno formulira.

In končna rešitev, ki je na podlagi tega nastala, se mi zdi dobra.

Zdi se mi sicer, da z nekakšno lahkoto vodite to ministrstvo. 

Vaše mnenje me veseli, ampak veste, to je zelo zahteven resor, ki terja veliko energije, usklajevanja in poznavanje sistema.

Vaši predhodniki so zaradi hitrih menjav na tem ministrstvu razmere opisovali s kaotičnimi pridevniki. Ni bilo kadra, odgovorna mesta so bila nezasedena, ministrstvo je bilo pri svojih analizah in informacijah popolnoma odvisno od zavoda za zdravstveno zavarovanje. Kljub temu da veliko govorimo o zdravstveni reformi, pa to reformo izvaja ministrstvo, ki je eno najšibkejših. Drži? 

Ministrstvo je majhno, naloge pa so zahtevne. Ampak tudi na tem področju smo naredili napredek. Omenjate zavod za zdravstveno zavarovanje – v enem od interventnih zakonov smo sprejeli pravno podlago, ki daje ministrstvu za zdravje sproten dostop do podatkov zavoda za zdravstveno zavarovanje. Ker lahko njihove podatke spremljamo vsak mesec, se lahko tudi ažurneje odzivamo in sprejemamo odločitve, s katerimi popravljamo naše ukrepe. Tudi od NIJZ dobivamo ažurne podatke, na primer o številu nedopustno čakajočih. To je manj viden, a nedvomno velik korak naprej, ker brez natančnih informacij ni mogoče sprejemati dobrih odločitev. Tako smo lahko videli tudi, kaj pri podatkih ni dobro, in začeli spreminjati to, kar razumemo pod izrazom čakajoči, čakalne dobe.

Ostane nam še ena velika naloga, in to je sprememba upravljanja. Upravljanje in organizacija javnih zdravstvenih zavodov, usmerjena v učinkovitejše menedžeriranje, sta naslednji pomembni stvari.

Ali ni čakalna doba čakalna doba? 

Ko se pacient naroči na neko storitev, dobi okvirni termin, ki pa ne odraža dejanske čakalne dobe. Dejanska, realizirana čakalna doba je krajša. To pomeni, da pacient pride na vrsto prej, kot mu je bilo sprva rečeno. Če ima večina izvajalcev zelo kratko čakalno dobo za neko storitev, neki izvajalec pa na primer več let, pomeni, da se povprečna čakalna doba močno podaljša. Poleg tega bi morali preveriti, ali pacienti, ki čakajo več let na določeno storitev, to dejansko sploh še potrebujejo. Ker ti podatki niso točni, so pogosto predmet manipulacij. Zato ne želimo govoriti o čakalnih dobah, ampak o številu čakajočih, in še to le o številu čakajočih nad dopustno čakalno dobo. In tudi to dejansko niso konkretni ljudje, ki čakajo, ampak so to naročila. Dogaja se tudi, da ima ena oseba odprtih več naročil za isto storitev. Če bi hoteli vse to urediti tako, da bi se lahko ena oseba za neko storitev prijavila le pri enem izvajalcu, bi morali posodobiti centralni sistem naročanja. Nekatere ukrepe na tem področju smo že sprejeli, kot je na primer relativni faktor čakanja, ampak nekaterim ponudnikom informacijskih rešitev, ki upravljajo posamezne zdravstvene informacijske rešitve, teh naših ukrepov še ni uspelo implementirati.

Gledano pod črto se zdi, da bodo največja vprašanja rešena. Dolga razprava o merjenju kakovosti obravnav, pravite, bo z ustanovitvijo agencije in spremljanjem dela na tem področju končana. Zakon o zdravstvenem zavarovanju, kjer imamo kaos že gotovo 20 let, je že napisan. Mreža, ki so jo ministri obljubljali več kot 30 let, se gradi. Lahko potem rečemo, da so vse velike stvari narejene? 

Z vidika regulatorja so ali bodo velike stvari res narejene, ko bodo vsi ti zakoni sprejeti. Ostane nam še ena velika naloga, in to je sprememba upravljanja. Upravljanje in organizacija javnih zdravstvenih zavodov, usmerjena v učinkovitejše menedžeriranje, sta naslednji pomembni stvari. Ne vem pa, ali bomo za to še imeli dovolj časa. Sicer pa drži, v naslednji fazi bo treba sprejete spremembe predvsem vpeljati. Zelo pomembno je, kdorkoli bo minister, da bo vse te ukrepe sproti vrednotil in jih prilagajal.

Vi bi se raje vrnili v raziskovalni sektor? 

Po duši ostajam raziskovalka in uživam ob takih dogodkih, kot je bil prejšnji teden, ko smo po sedmih letih OECD-raziskave PaRIS seznanili s kazalniki kakovosti v 12 državah. Slovenija je v tem primeru dosegla nadpovprečne ocene. Raziskovalci so v 80 zdravstvenih domovih govorili s 3300 pacienti z eno ali več kroničnimi boleznimi. Spraševali so jih, kakšne so njihove izkušnje, zbrali so podatke o rezultatih zdravljenja. In v tej raziskavi se je pokazalo, da je dostop do zdravnikov v Sloveniji dober, da tudi tisti, ki čakajo, s tem nimajo težav, da so ljudje zadovoljni s timsko obravnavo, s koordinacijo dela in rezultati.